Koala Voice: Oder nam daje svobodo in varnost hkrati

V naslednjih mesecih zasedbo Koala Voice čakajo številni nastopi pri nas in v tujini. V času, ki nam je vzel druženje in s tem koncerte, je štiričlanska zasedba najbolj pogrešala odziv in energijo občinstva, ki jim daje zagon. Pred izidom četrtega albuma smo se pogovarjali z vokalistko in kitaristko Manco Trampuš in basistom Tilnom Prašnikarjem.

Med epidemijo sicer niste mogli stati na odrih, a ste čas vseeno preživeli ustvarjalno. 

Manca Trampuš: »Precej hitro, ko se je vse zaprlo, smo si rekli, da moramo nekaj početi, saj se nam bo drugače zmešalo, glede na to, da nastopati nismo mogli. Nekaj materiala smo že imeli, v studiu v Ajdovščini smo na snemanju nato konec aprila in začetek maja lansko leto preživeli dva tedna.

Prej smo plošče ustvarjali drugače, zdi se mi, da se ta razlika odraža na novi plošči. Ko smo ustvarili album, smo imeli občutek, da je lansko leto kljub vsemu imelo smisel.«

Kako ste ustvarili prejšnje plošče? 

Tilen Prašnikar: »Tretji album Woo Horsie je recimo nastal po tem, ko smo imeli ogromno koncertov in smo želeli narediti odmor. Zadali smo si cilj, da bomo ploščo izdali v dveh mesecih, šli smo v studio in jo posneli v štirih dneh, naslednji mesec je bila že izdana. To je zelo 'natempirano'. Šlo je za dober projekt, a z drugačnim konceptom. Takšno vzdušje, kakršnega si ustvariš na snemanju, takšna bo plošča.«

Na nek način je privilegij, da si za ustvarjanje lahko vzameš čas. 

Manca Trampuš: »Tokrat je bila situacija specifična, stvari so se nekako sestavile, tudi to, da smo lahko snemali v tem studiu. Takšnih prostorov ne dobiš kar tako.«

Tilen Prašnikar: »V tistem času smo ustvarjali glasbo za predstavo v lutkovnem gledališču. Pesmi smo morali posneti in smo si rekli, da če že gremo v studio, gremo za dlje časa. Vse je bilo zelo spontano.«

Z izdajo plošče ste počakali, oktobra ste predstavili prvi singl.

Tilen Prašnikar: »Zgodilo se je nekaj nepredvidljivih situacij. Za nas bi bilo idealno, da bi ploščo posneli spomladi in jo izdali jeseni. Navdih črpamo iz svojih življenj, pesmi so izpeljane iz naših izkušenj. Težko je govoriti o neki stvari, ki je danes stara že dve leti, ker je bil koncept ustvarjen toliko časa prej. Dlje časa kot zadevo »melješ«, dlje ostajaš ujet vanjo.«

Manca Trampuš: »V resnici pa hočeš naprej.«

Tilen Prašnikar: »Glasba je v resnici sprostitev tega, kar se ti dogaja, da greš lažje čez to.«

Se trenutno lahko posvečate skupini ali morate početi še kaj drugega?

Tilen Prašnikar: »To se skozi čas nekoliko spreminja. Čas brez koncertov je za nas čas, ko nimamo prihodka.«

Manca Trampuš: »Bend je naša prioriteta. Jaz se vedno trudim, da če že delam kaj drugega, je to vedno povezano z glasbo. Tako sem recimo nekaj časa delala kot asistentka za glasbo v gledališču. A bend je za nas bistvo življenja. To je zagon, ki nas drži skupaj.«

Vaša kreativnost kdaj usahne?

Tilen Prašnikar: »Vedno greš s tokom, glede na to, kako se počutiš. Ne moreš kar reči, zdaj bom pa kreativen. Gre za to, da se dlje časa počutiš kreativno, nabirajo se izkušnje, ki jih moraš spraviti iz sebe. Potem začneš iskati primeren trenutek, da boš imel priložnost kreativno spremeniti v glasbeni izdelek in ga izdati.

Naše delo je na nek način ciklično. Od tega, da noro uživamo v tem, da imamo vsak dan koncerte, do tega, da pridejo trenutki, ko bi bil najraje ves mesec v studiu, sredi ničesar, s 40 instrumenti in samo ustvarjal.«

Manca Trampuš: »V nekem trenutku se zaveš, da tako deluješ kot umetnik. In potem pravzaprav ves čas akumuliraš stvari, ki se ti dogajajo. Na drugačen način jih dojemaš in za določene stvari v življenju postaneš bolj dovzeten.«
 

Potem si je treba tudi dati čas, da se kaj zgodi. 

Manca Trampuš: »Ja, moraš tudi živeti (smeh). Imamo to srečo, da je navdihujoče že to, da greš na vse te koncerte, spoznaš mnoge ljudi, vidiš vse te kraje. To ti da izkušnje, ki jih želimo v obliki glasbe nato dati ven iz sebe.«

Niste obremenjeni s tem, kakšno glasbo ustvarjate.

Manca Trampuš: »Ja, ravno zato gre. Na začetku smo si naredili uslugo, ker nismo nikoli določili, kakšno glasbo bomo ustvarjali. Od začetka smo delali tisto, kar nam je bilo kul. Na vsaki plošči je tega več. Na Plati je recimo osem minutna instrumentalna pesem. Kar se mi zdi res kul, kakšni carji, kdo bi to naredil (smeh)?«

Tilen Prašnikar: »Kdo bo to poslušal (smeh)?«

Kako vam v nastop uspe preliti toliko čustev? Se je tega mogoče naučiti ali mora to enostavno že biti v tebi? 

Manca Trampuš: »Ni enostavno. Več kot nastopaš, bolj si na odru ustvarjaš nek varen prostor. V resničnem življenju sem res introventirana in sramežljiva oseba, oder pa mi daje svobodo in varnost hkrati. Na odru lahko pokažeš, da si ranljiv, pa je to še zmeraj kul. Koncerti v živo nam dajejo izjemen zagon, ker se občinstvo odziva na to, kar počnemo na odru.«

Tilen Prašnikar: »Zdaj, ko ni bilo koncertov, ni bilo odziva. Ko odigraš pesem in nikogar, ki bi ti odgovoril, začneš dvomiti. In potem zato igraš slabše. Občinstvo ti da povsem drugačen občutek, tudi če je na koncertu samo 20 ljudi. Potem si tam zaradi teh 20 ljudi in sebe.«

Kako ste prišli do prvega nastopa v tujini?

Manca Trampuš: »Po tem ko smo izdali prvo ploščo je bila na enem od naših koncertov ženska iz Rusije, ki nas je najela za nastop tam.«

Tilen Prašnikar: »Nato smo vsako leto imeli približno tri desetdnevne turneje po tujini, vsak vikend pa smo nastopali v Sloveniji. Tekli smo sem in tja. To so stvari, za katere veš, da jih čez 10 let zagotovo ne bomo zmožni več početi.«

Manca Trampuš: »Enkrat smo šli na nastop v Latvijo. Vozili smo se 20 ur naenkrat!«

Tilen Prašnikar: »Ko smo na Kongresnem trgu recimo igrali na državni proslavi, smo imeli en dan pred nastopom generalko, takoj za tem smo šli v Prago, kjer smo nastopali in se naslednji dan vrnili v Slovenijo, da smo odigrali tisto eno pesem na proslavi.

Dobesedno takoj za tem smo šli v Črnomelj, saj smo imeli tam še isti večer koncert, po njem pa smo se odpeljali naravnost na Inmusic festival v Zagrebu, kjer smo nastopali. Takrat smo vse drugo v življenju dali na stranski tir, da smo se lahko povsem posvetili bendu.«

Manca Trampuš: »Kakšno morje? Kdo gre na morje? Poleti se špila (smeh)!«

Tilen Prašnikar: »Za takšne stvari ti postane vseeno, najpomembnejše nam je, da delamo to, kar delamo in v tem neizmerno uživamo.«

Danes je pot do uspeha precej drugačna, kot je bila recimo pred 30 leti.

Manca Trampuš: »Nima smisla primerjati. Jaz se moram osredotočiti na to, kako je zdaj. Na kakšen način bom jaz to počela zdaj.«

Tilen Prašnikar: »Naš bend je nastal v času, ko je bila na sceni neka praznina, saj so po recesiji ljudje manj hodili na koncerte, organizatorji so jih manj organizirali, saj si niso povrnili vloženega denarja. Številne skupine so zato propadle. Tistih nekaj, ki smo danes še na sceni, pa nas je imelo več sreče.«

In vložili ste več dela.

Tilen Prašnikar: »Ja. Približno pet odstotkov je tistega, kar ljudje vidijo. Ostalo pa je nošenje stvari, vožnja in čakanje.«

Manca Trampuš: »Potem pa malo igraš (smeh). A koncert je češnjica na torti.«

Kdaj razmišljate za nazaj, da bi kaj naredili drugače?

Manca Trampuš: »Ustvarjene pesmi dojemam kot zapis časa, trenutka, vibracij v določenem prostoru. Mi pesmi vedno snemamo tako, da igramo vse naenkrat, niso recimo bobni posneti posebej. Ko poslušam stare pesmi se vsega spomnim, kje smo snemali, kaj sem takrat razmišljala. Vidiš, kako se neke stvari spreminjajo. Nič obžalovanj, samo ljubezen.«

Tilen Prašnikar: »Ne obremenjujemo se z napakami, če je občutek ob poslušanju pesmi pravi, jih pustimo. To ustvarja dosti bolj sproščeno vzdušje.«

Kako pomemben je v glasbi vokal?

Manca Trampuš: »Odvisno od pesmi. Podobno je z jezikom, v katerem pojem. Ko smo ustvarili instrumentalno pesem Prva Indijanka, ki so jo ugrabili Vikingi, se nam je takoj zdelo, da govori o nekem epskem popotovanju.«

Tilen Prašnikar: »A v resnici ni pomembno, kakšno zgodbo smo si o pesmi ustvarili mi. Pustiti je treba več interpretacij.«

Manca Trampuš: »Glasbo vsak interpretira drugače, če ima besedilo ali ne. Zakaj bi morala razlagati, o čem razmišljam, ko pojem. V tem, da si vsak ustvari svojo zgodbo, je čarobnost glasbe.«

Na Izštekanih ste leta 2017 očarali s priredbo Ledene. Sicer ste zgodaj v karieri začeli ustvarjati avtorske komade, nikoli niste delali prav veliko priredb. 

Tilen Prašnikar: »Že od začetka priredbah nismo videli pravega smisla. Uživali smo u odkrivanju instrumentov in zvokov, ki jih lahko spraviš iz njih.«

Manca Trampuš: »Tako so hitro nastale naše prve pesmi. In to nam je dalo zagon. Nikoli nismo čutili potrebe po tem, da bi igrali Guns N' Roses.«

Tilen Prašnikar: »Če si star 16 let, zagotovo ne bo bolje, kot igrajo Guns N' Roses (smeh). Ko pa je do nas pristopila Siddharta, smo želeli poskusiti. Novi projekti so vedno zanimivi, radi imamo izzive.«

Ste čutili kaj pritiska?

Tilen Prašnikar: »Pritisk je bil nastop v živo. Predvsem zato, ker nas je poslušalo 1500 oboževalcev Siddharte, ne naših oboževalcev. A ko smo prišli do prvega refrena, smo zaslišali navdušen aplavz. Izkušnja je bila nora.«

Manca Trampuš: »Prav topla.«

V vaših videospotih je kar nekaj pozornosti namenjene tudi vizualnemu užitku za občinstvo. Kako pomembno je vizualno dopolnjevanje glasbe?

Manca Trampuš: »To je dodana vrednost in zgodba. Glasba in videospot nato skupaj tvorita umetnino. Vse se sestavi.

Tilen Prašnikar: »Zato tudi izdajamo albume, ne singlov. Plošča je celota, cela zgodba.«

Česa se lahko v prihajajočih mesecih še veselimo?

Manca Trampuš: »Sledijo poletni koncerti. Veselim se, da bomo končno lahko predstavili nove stvari, da bomo spet med ljudmi. Po koncertih bomo začeli ustvarjati novo glasbo.

Vem, da si bomo spet privoščili veliko eksperimentiranja. Iskanje novih zvokov. Ampak še zmeraj v Koala Voice stilu. Ki pa je v svojem bistvu ustvarjen tako, da lahko ustvarimo karkoli. Dali smo si to svobodo. Morda pa bo naslednja plošča elektronska.«

Tilen Prašnikar: »Verjetno ne bo, ampak lahko bi bila (smeh).«

Manca Trampuš: »In bilo bi totalno kul.«