Foto: osebni arhiv Ljiljane Gornik
Profile picture for user Nika Vajnhandl Nika Vajnhandl
Ustvarjeno dne
Ned, 13.2.2022 07:58
Kaj si ljudje želijo na smrtni postelji? Govorili smo z Lilijano Gornik, ki je ustanovila zavod Zaliv želja, kjer pomagajo umirajočim izpolniti njihove poslednje želje.

Lilijana Gornik je v življenju doživela mnogo izgub, ki so jo potrle, a pravi, da jo je vsako slovo naredilo močnejšo.

Celo tako močno, da je ustanovila zavod Zaliv želja, v okviru katerega pomaga umirajočim izpolniti njihove poslednje želje.

»Mama mi je nekoč rekla, da se ona pač ne objema, ni navajena bližine, lahko pa mi pomaga z denarjem. Jaz pa bi dala vsa bogastva sveta, da bi me kdaj pa kdaj stisnila k sebi,« začne svojo pripoved o vzpostavitvi zavoda, ki nudi bližino, ko jo ljudje najbolj potrebujejo.

Umiral je eno leto

Na pot do zavoda jo je pripeljala izguba bivšega partnerja, s katerim sta ostala v dobrih stikih, tudi po tem, ko sta se razvezala in nadaljevala vsak svojo partnersko pot. 

Opisuje, da je njen prijatelj v nesrečnih okoliščinah in zdravniških zapletih izgubil ženo, zato je po dolgem zanikanju, da ima raka, z onkologije poklical njo: »Raka imam, umrl bom.«

Pripoveduje, da je bil takrat prijatelj že hrom od pasu navzdol, v postelji pa je umiral kar eno leto, kar je bila zanj, pred boleznijo sicer izjemno aktivnega človeka, težka in grozna izkušnja. 

Oditi z zadovoljstvom

Gornik razlaga, da mu je v tistem letu skušala stati ob strani in ga nasmejati, kadarkoli je bilo možno. 

»Kupila sem mu majico z napisom 'Pust me, furam safr',« začne nizati darila, ki mu jih je podarila, da bi zagotovila, da odide z zadovoljstvom.

Nadaljuje, da je bil prijatelj velik oboževalec pevca Đorđa Balaševića, zato je Gornik premaknila gore in od Balaševićeve hčerke pridobila razne njegove predmete – recimo, šalico in majice.

»Oboževal je morje,« začne pripoved o tem, kako je izpolnila eno največjih zadnjih želja, ki jih je imel. 

Razlaga, da je bil prijatelj sicer preveč bolan, da bi ga peljali na morje. Zato je našla precej velik napihljiv čoln, ki pa so ga vseeno lahko spravili na teraso hiše. Čoln je napihnila, ga napolnila z morsko vodo in prijatelja polegla vanj. Seveda je prinesla tudi radio, da mu je ob tem pel Balašević. 

Zbližanje z družino

Ena od želja, ki jih je Gornik zaupal prijatelj, je bila tudi želja zbližanja z družino - želja v nizu tistih, ki se je ne da kupiti.

Gornik razlaga, da se včasih bližnji ali prijatelji v stiski, nemoči tudi umaknejo, ne zmorejo. »Tako je tudi to ena od motivacij v meni, najti med bližnjimi ob umirajočem to zbližanje,« pove.

»Oseba, ki umira, je zelo občutljiva. Bližnji, tisti, ki hočemo stati ob strani, smo takrat zelo odgovorni za osebo,« razlaga.

Največja od želja: Zavod

Zadnjih nekaj mesecev, pa naj bi njen prijatelj govoril predvsem o odprtju zavoda, ki bi nudil ljudem prostor, »kjer lahko v miru umrejo«. 

V Sloveniji je skoraj nemogoče dobiti možnost dolgotrajne oskrbe, ki bi nudila ljudem, da umrejo v domačem okolju, a vendarle z vso zdravniško pomočjo, ki jo potrebujejo.

S tem zavedanjem ji je prijatelj na smrtni postelji povedal: »Samo tebi zaupam. Ti si najbolj moralno etična oseba, kar jih poznam in samo ti boš lahko to vodila.«

Želela je izpolniti nalogo, ki ji jo je zadal umirajoči prijatelj. 

Čemu je društvo namenjeno?

Najprej se je za pomoč pri vzpostavitvi zavoda obrnila na podoben zavod na Nizozemskem, ki pa je svoje podružnice že odprl v drugih državah – začenši z Avstrijo in Nemčijo. 

Tovrstna društva so namenjena temu, da stojijo ob strani in izpolnijo kakšno od zadnjih želja umirajočim, kadar za njihove bližnje postane pretežko, da bi to izpeljali sami.

Društva, ki pomagajo umirajočemu izpolniti tovrstne želje, zagotovijo tudi, da njegovi bližnji lažje živijo dalje, saj imajo občutek, da so se primerno poslovili od svojca ali prijatelja in da so mu dali nekaj, kar ga je lažje pospremilo na drugo stran.

»Pomembno je, da umirajoči 'lažje gre' in da njegovi bližnji 'lažje ostanejo',« pravi in razloži, da je zaključek zelo pomemben - bolj za tiste, ki ostanejo.

Razlaga, da je pomembno, da bližnji umirajočega nimajo občutka, da bi lahko naredili več in tisti, ki odhaja, nima občutka, da je vse zamudil v življenju ali da odhaja sam.

»Ne smemo se odmakniti od smrti, temveč jo moramo sprejeti,« je jasna.

Kaj društvo nudi?

Ko ljudje odhajajo, imajo po navadi drugačne želje, kot so jih imeli prej, razlaga. Takrat pa teh želja ne morejo več uresničiti: »Zato sem ustanovila društvo Zaliv želja - da poskušamo.«

Želi si, da bi društvo lahko omogočilo športnim navdušencem še zadnjič videti tekmo, nekomu še zadnjič zaplavati v morju, videti sončni zahod v gorah …

»To so tisti mali čudeži, ki jih lahko človek naredi,« meni.

Iz svojih izkušenj razlaga, da za te čudeže ne potrebujemo toliko denarja kot pripravljenosti. Dodaja, da so ji pri uresničevanju poslednjih želja njenega prijatelja, priskočili na pomoč neznanci z družbenih omrežij.

Ljudje so pripravljeni pomagati, če le spregovoriš, dodaja. Tako lahko tudi za pomoč zavoda, zaprosi vsak. 

Glasba, ki je objela na daljavo

V jeseni 2020 je kot začetek zavoda v spomin na prijatelja najprej začela z glasbo, ki nas v koronskih časih lahko objame tudi na daljavo.

Tako so pesem ponesli v Dom upokojencev Bokalce, kjer so upokojencem peli zunaj, ti pa so lahko poslušali s svojih balkonov.

Širjenje zavoda in finance

Ljudje, ki se jim življenje izteka, so zelo imunsko občutljivi. Zato je recimo na poti do morja vendarle treba imeti zdravniško osebje in primerno opremo, kar pa zahteva finance.

Za začetek, pravi, je potrebno predelati avto tako, da bo v njem dvigalka z vozičkom in prostor v avtu zanj.

In čeprav bo društvo že zdaj omogočilo organizacijo do izpolnitve poslednje želje umirajočega, pa bo vendarle lažje, ko dobijo finance in uradni status humanitarnega društva.

Namreč do zdaj je Gornik delovala precej samoiniciativno, čeprav se trudi s kampanjo pridobivanja sredstev.

Kaj so najpogostejše poslednje želje?

Spopadamo se z vsakodnevnimi težavami, uhajanjem časa, hitenjem, izgubljanjem sebe v podrobnostih. 

Ko se ustavimo – in v koronskih časih smo na nek način se – se začnemo spraševati, kaj več bi lahko naredili v življenju, kaj bi lahko pustili za sabo.

In ko tako razmišljamo, ugotovimo, da pogosto ne gre za stvari, ki bi jih lahko kupili z denarjem.

»Ljudje si želijo videti sorodnika, ki živi na drugem koncu sveta, želijo še enkrat na koncert, zaplavati v morju, zadnjič videti sončni zahod v hribih …« našteva Gornik.

Pustimo žalovati tudi otrokom

Spregovori tudi o tem, da je treba pustiti žalovati tudi otrokom. Opisuje, da njen sin svojega očeta ni videl od vrtca, a ko je pri njegovih 12. letih oče ležal na smrtni postelji, se je sin šel posloviti od njega v bolnišnico.

»To, da nekateri želijo otroke zaščititi in jih skušajo odmakniti od obdobja žalovanja in slovesa, ni najboljše. Moj otrok je imel občutek, da se je poslovil od svojega očeta,« sklene.

Starejše novice