Kot se za vrhunskega kuharja spodobi, si želi Bruno Šulman odpreti svojo restavracijo v središču Ljubljane, v slogu najboljših svetovnih restavracij, ki so si zaslužile Michelinove zvezdice.
Odprtje bomo dočakali, kot pravi, čez najmanj pet let, saj ga čaka še veliko učenja in izpopolnjevanja v najboljših francoskih kuhinjah in diploma iz psihologije, do katere ga loči še dobro leto.
V Sloveniji zelo ceni vrhunska kuharja Jorga Zupana in Tomaža Kavčiča, želi pa si poskusiti tudi mojstrovine naše najboljše kuharice Ane Roš.
Ste že izbrali ime restavracije?
»Ne še. Trenutno delam pod svojo blagovno znamko Dbroonch, kjer organiziram dogodke in razvijam izdelke. Predstavljajte si, kako dobro se počutim, ko pri enaindvajsetih letih na lastni koži izkušam razvoj blagovne znamke ter se učim veščin gostinstva in podjetništva. V tem res uživam.
Čim več stvari želim narediti sam, saj si le tako pridobim čim več izkušenj. Ne motijo me napake, ki jih delam, saj se iz njih učim.«
Zdi se, da je trend vrhunske kulinarike le grižljaj na krožniku, na koncu pa restavracijo zapustimo lačni ...
»... V vsaki restavraciji se moraš najesti. Ne zdi se mi prav, da gre človek iz vrhunske in zelo drage restavracije lačen. Sit moraš biti tudi na koncu degustacijskega menija.
Iz restavracije se sicer ne smeš odkotaliti, moraš biti pa vseeno sit. Ne bi imel restavracije, iz katere bi gostje hodili naprej na burek. Želim si site in zadovoljne goste.« (smeh)
»Želim si site in zadovoljne goste.«
Ne morem mimo vprašanja, kako se vam je življenje spremenilo z Masterchefom in kako po zmagi ...
»Zelo se je spremenilo. Čez noč sem se iz navadnega študenta, ki rad kuha, spremenil v kuharja.
Prepričan sem, da grem po poti do začrtanega cilja. Tudi svoje prepoznavnosti sem se navadil. Ko so me prvič prepoznali v trgovini, se mi je kar dobro zdelo, kasneje pa sem se na to navadil in rad poklepetam s svojimi navijači, še posebej enajst- in dvanajstletniki, ki so moji največji oboževalci.« (smeh)
S čim se trenutno ukvarjate?
»Organiziram dogodke, na katerih predstavljam svoje delo. Vse je povezano s hrano. Sodelujem tudi pri številnih projektih, veliko se srečujem tudi z ljudmi, ki so me spremljali skozi vse oddaje.«
Koliko v Masterchefu šteje značaj tekmovalca in koliko dejansko kuhanje?
»Krožnik je odraz značaja. Na koncu pa je vedno najpomembnejše znanje in kako dobro skuhaš.
Skozi hrano se izražam in dejstvo je, da ne bi dobro kuhal, če krožnika ne bi začutil in vanj dal veliko sebe in svojega znanja. Pri tem je najpomembnejša odločnost in zagnanost, hkrati pa tudi poštenost in iskrenost. S temi vrlinami tudi sicer prideš veliko bolje skozi življenje. Kot sem rekel, na Masterchef sem se šel učiti.«
V oddaji smo opazili, kako ste bili osredotočeni predvsem nase in na svoje delo. Zdelo se je, kot da niste tekmovali z drugimi, temveč ste nadgrajevali le sebe in svoje znanje. Sodnikom ste se vedno zahvalili za nasvete in videti je bilo, da jih niste jemali kot kritiko …
»Vedel sem, da se moram osredotočiti le nase in na svoje kuhanje. Tako sem tudi največ potegnil iz tekmovanja, sodnikov in sebe. Na Masterchef sem šel z namenom, da se čim več naučim in to sem tudi dobil.«
»Krožnik je odraz značaja.«
Ogromno gledalcev je navijalo za vas tudi zaradi vaše preudarnosti, skromnosti, preprostosti in kolegialnosti do sotekmovalcev. Ste kdaj tudi taktizirali?
»Nikoli. Zavestno sem se odločil, da ne bom taktiziral. Moja taktika je bilo učenje. Druge taktike mogoče uporabljaš, ko se začneš počutiti ogroženega.
Že na začetku sem si rekel, da če ne bom dobro kuhal, bom pač izpadel, in tega sem se držal. Razumem pa tudi sotekmovalce, ki so kdaj izgubili živce, saj je tekmovanje izredno naporno in pritisk je velik.«
Ste bili skozi vse oddaje tako samozavestni?
»Samozavest se je skozi tekmovanje stopnjevala, čeprav je nisem želel preveč kazati navzven.
Ves čas sem si dokazoval, da dobro kuham, hkrati pa si nisem želel prezgodaj postavljati previsokih ciljev. Sicer je moje razploženje tudi nihalo, kar se je poznalo na mojih krožnikih.«
Starejše novice
