Z voditeljico, povezovalko dogodkov in znanim obrazom radia Carmen L. Oven, smo spregovorili o manj poznani avdiodeskripciji – zvočnem opisovanju filmov za osebe s slepoto in slabovidnostjo.
Zvočni opis omogoča ogled filmov tudi osebam z okvaro vida in tako pomembno prispeva k dostopnosti umetniške produkcije pri nas. RTV je že pred leti organiziral celo maraton filmov z zvočnim opisom, da bi med publiko razširil znanje o tej pomembni praksi.
Zvočno opisovanje filmov je praksa, ki ni tako splošno znana, pa bi morala biti. V Sloveniji ni veliko posameznikov in posameznic, ki se ukvarjajo s tako imenovano avdiodeskripcijo oziroma zvočnim opisom filmov za osebe s slepoto ali slabovidnostjo, s katero se ukvarjate. Gre za opisovanje filmov in serij za osebe s slepoto in slabovidnostjo. Koliko takšnih opisovalcev je trenutno v Sloveniji?
»Že nekaj časa z zvočnimi opisi za osebe s slepoto in slabovidnostjo opremljajo tudi živo predvajane dogodke. Tak primer je bila recimo letošnja proslava ob dnevu državnosti. To je podobno, kot bi na primer opisovali športno tekmo. Športni komentatorji so v bistvu neke vrste zvočni opisovalci, čeprav ne opisujejo za slepe in slabovidne.
Z zvočnimi opisi za osebe s slepoto ali slabovidnostjo pa smo v Sloveniji začeli Maja Moll, Mojca Mavec, Maja Šumej, Miha Zor, jaz in morda še kdo, pa tega jaz ne vem. To so vsa imena povezana z RTV, gre za profesionalne zvočne opisovalce. Ključni pa so seveda tudi organizatorji zvočnega opisovanja pri nas.«
Kako ste začeli s tovrstnim delom?
»Naključno. Ko sem bila še urednica na jutranjem in nočnem programu Radia Slovenija, me je za to navdušil dr. Marko Prpič, ki je izgubil vid na eno oko že kot otrok in je avdiodeskripcijo kasneje pripeljal tudi v Slovenijo. Ne spomnim se točno, po kakšnem ključu je prišel do mene, spomnim pa se, da me je povabil na pogovor in tako sva začela. Pri zvočnem opisovanju gre za kombinacijo veščin, ker poleg branja tudi pišeš, si torej tudi ustvarjalec.
On je bil tisti, ki me je povabil, da sem začela kot opisovalka, za kar sem mu izjemno hvaležna. Danes pa je v sklopu RTV tudi portal dostopno.si, kjer je tudi zvočno opisovanje avdiovizualnih enot sistematično urejeno, hkrati pa je to urejeno zdaj tudi na zakonski ravni.«
Se spomnite svojega prvega filma?
»Moj prvi zvočni opis je bil pri filmu Gremo mi po svoje 1, ki je bil zelo zahteven, ker se dogaja mnogo stvari hkrati. A tisto je bil zame idealen čas, saj sem morala v nosečnosti počivati in sem zato imela veliko časa, da sem lahko še dodatno študirala zvočno opisovanje in se učila na tujih filmih. Gledala sem, kako se to dela v tujih jezikih, čeprav ni enako, saj sta slovenski jezik in seveda tudi slovenski film v marsičem specifična.«
Na kakšen način?
»Sama sem sicer gledala predvsem ameriške filme z zvočnimi opisi. Veliko sem se naučila na Levjem kralju, ker so ga opisovali zelo poetično. Gre za risanko, kjer je med dialogi dovolj časa, v katerem lahko tišine izkoristiš za dolga opisovanje dogajanja. Pri slovenskih filmih pa je nekoliko drugače, pri starejših slovenskih filmih na primer, je bilo ogromno tišin, skoraj preveč, zato lahko celo preveč govoriš.
Lahko pa je situacija obratna, kjer tišin med dialogi sploh ni, vse se dogaja hitro, zato bi moral z opisom kdaj tudi prekriti dialoge, tega pa pri zvočnem opisovanju ne smeš početi. Ni dobro z govorom prekriti preveč zvokov in zvenov, saj so ti za gledalce s slepoto lahko bistveni za celostno razumevanje filma. Gledalec s slepoto naj najprej zasliši, da nekdo zajoče, šele po tem povemo, kdo joče, če to ni očitno iz dogajanja prej. Velja vodilo manj je več. Zato si sama pred pričetkom dela trikrat ali štirikrat pogledam film, da najprej sploh začutim atmosfero, sporočilo filma.
Mladinske filme recimo opisujem nekoliko drugače kot filme za odrasle. Enako je z risankami, kjer moraš uporabiti krajše stavke in nežnejši, počasnejši način glasovne interpretacije.«
Kako pa poteka delo na določenem filmu? Najbrž je nemogoče zvočno opremiti cel film v enem poskusu?
»Ne delam le filmov, delam tudi veliko serij, ravno pred kratkim sem dokončala serijo V imenu ljudstva 3, kjer sta najbolj zahtevni prvi dve epizodi, kjer je ob gostem dogajanju dobro bolj podrobno opisati tudi like, ker jih gledalci še ne poznajo. V kasnejših epizodah so liki bolj poznani in lahko več časa posvetim opisovanju samega dogajanja. Recimo, da za opis ene epizode porabim približno štiri ure. To je le pisanje opisa. Potem sledi še lektura opisa in snemanje v studiu. Ko se pripravljam na delo, si serijo prvič pogledam popolnoma neobremenjeno, odmislim dejstvo, da me čaka zvočno opisovanje.
Ob drugem ogledu se že sprašujem, kako bom opisala določeno sceno. Ko pa si serijo ali film pogledam tretjič, pa že začnem z osnutkom pisanja opisa. Ustvarjalce filma prosim za t. i. dialog liste, ker si opise zapisujem med dialoge. Pri snemanju zvočnega opisa sta ključni zadnji dve besedi dialoga, ki sta navadno iztočnica po kateri začnem z branjem opisa.
Menim, da je določen zvočni opis vedno odvisen od zvočnega opisovalca. Morda bi nekdo drug nek film noir opisal zelo drugače kot jaz. Ampak s tem se ne ukvarjam, saj moja naloga ni, da interpretiram, moja naloga je le, da čim bolj nazorno opišem, kar vidim. Torej, da ne vrednotim, ne sodim, le opisujem. Tako v opisu načeloma ne smem reči: žalostna je. Lahko pa rečem: polnijo se ji oči s solzami, povesila je pogled, zatresla se ji je brada; torej opisujem fizično dogajanje na obrazu. Tudi začetnik avdiodeskripcije, Američan Joel Snyder, ki sem ga spoznala na delavnicah v Etnografskem muzeju v Ljubljani, je vselej ponavljal, naj nikakor ne interpretiramo, ampak zgolj opisujemo dogajanje, ljudi in občutke, ki jih prepoznamo pri likih.«
Imate tudi stik z osebami s slepoto in slabovidnostjo, ki omogočijo povratno informacijo o vašem delu? Ali profesionalni zvočni opisovalci dobivate tudi kakšne smernice s strani publike?
»Sama sem pri delu zvočnega opisovanja kmalu spoznala, da moram poiskati posameznike in posameznice, ki so slepe in se učiti od njih. Da so njihova mnenja in izkušnje ključni. Že leta sodelujem z dr. Aksinjo Kermauner, ki je ena vodilnih tiflopedagoginj v Sloveniji. Je ena tistih, ki premika meje, saj že desetletja sodeluje z osebami s slepoto in slabovidnostjo. Povezala me je z nekaj filmoljubi z okvaro vida in lahko sem jih marsikaj vprašala.
Bistvena vprašanja opisovanja se pojavljajo pri opisovanju nasilnih prizorov, prizorov spolnosti, drznih akcij. Kot sem v pogovoru s slepimi ugotovila kasneje, sem bila kot opisovalka pri prizorih spolnosti preveč vljudna, preveč zadržana. Slepi pa so mi rekli: ne šparaj me, hočem vedeti vse, kje se je nekdo nekoga najprej dotaknil, kako, na kakšen način. Pri spolnosti so pomembni tudi zvoki, čez katere z opisom ne grem. Podobno je pri prizorih nasilja. Slepi in slabovidni seveda slišijo, kako nekdo nekoga zabode, ne vidijo pa kam, ne vidijo kako. Tu moram biti zelo konkretna. Sicer pa sem v zadnjem času več sodelovala z družinami otrok z okvaro vida, saj sem dokončevala znanstveni doktorat.
Najprej sem želela pisati o zvočnem opisovanju, a nisem našla reprezentativnega vzorca, ker sem v pilotni raziskavi ugotovila, da manj kot polovica slabovidnih ali slepih oseb dejansko tudi gleda zvočno opisane filme.«
O čem pa sedaj pišete doktorat?
»O psihologiji oziroma načinih komuniciranja s starši otrok z okvaro vida. Odločila sem se za delo s starši slepih, ker so v marsičem spregledani. Tako v doktoratu raziskujem kako komunicirati s starši otrok z okvaro vida. Noben starš na svetu namreč ne ve, da bo rodil otroka brez oči, otroka, ki bo z leti izgubljal vid, otroka, ki ne bo nikoli videl.
Ta spoznanja za starše novorojenega otroka z okvaro vida pomenijo hud psihofizični pretres. Kot se je pokazalo v raziskavi, starši otrok z okvaro vida v Sloveniji nimajo dobrih izkušenj z načinom sporočanja novice s strani zdravnikov, da se jim je rodil otrok z okvaro vida. Tudi na drugih področjih komuniciranja in kasnejšega razvoja otroka so starši pogosto prepuščeni sami sebi. Komunikacija med zdravniki in drugimi deležniki, ki sodelujejo pri razvoja otroka z okvaro vida, pogosto ne teče, kot bi lahko.
Na podlagi izsledkov raziskave sem tako spisala protokol, kako sporočiti staršu novico, da njegov otrok ne bo videl in kako reagirati, ko se otrokove diagnoze spreminjajo, kako komunicirati s starši pri vstopanju otroka v vzgojno izobraževalni sistem in podobno. To delo mi je pomagalo tudi pri zvočnem opisovanju, ker sem obiskala kar nekaj različnih družin oseb s slepoto in sem lažje prepoznala, kaj ti najbolj rabijo, tudi ko gre za prenašanje sporočil (filmske) umetnosti.«
Sebe torej vidite kot prevajalko?
»Snyder pravi prav to: da je prevajalec vidnega. Prevajam, kar vidim, v besedo. V tujini je pogosto tako, da zvočne opise piše ena oseba, bere pa jih druga.
Sama si težko predstavljam, da bi šla v studio in brala zvočni opis nekoga drugega in filma ne bi poznala. Marsikaj v opisu popravim tudi v studiu.«
Morajo imeti prav vsi slovenski filmi zvočni opis, je to zakonsko določeno?
»Da, če so financirani iz javnih sredstev, če povem zelo splošno. Pogosto so tudi režiserji in producenti presenečeni, da jih čaka tudi zvočni opis njihovega filma. So pa mnogi po tem, ko opis slišijo, prijetno presenečeni.
Z njimi tudi v procesu zvočnega opisa pogosto sodelujem, saj rabim dodatne informacije o filmu, da ga lahko čim bolj realno opišem.«
Misliš, da moraš biti za zvočno opisovanje poseben človek z določenim talentom? So potrebne posebne veščine, pripovedovalski čut? Se da to v celoti priučiti?
»Ne vem, če sem iskrena. To je filigransko delo, film vidim sedemkrat ali osemkrat, dialoge potem še nekaj časa sanjam. Toda zame je to meditacija, zunanji svet mi ob tem delu izgine. Je pa za zvočno opisovanje potrebna posebna disciplina jezika.
Sporočilo mora biti čisto. To, da znaš pripovedovati in ne le brati, verjetno pomaga. Morda analogijo z zvočnim opisom in filmom vidim v zgodbi in ilustraciji. Ilustracija naj bi vedno nadgradila zgodbo, ne pa jo dopolnila. Morda opis lahko nadgradi sporočilo filma.
Upam, da je tako. V tem smislu lahko rečem, da to zahteva ljubezen do te vrste dela. In odgovornost, seveda. Plačilo meni osebno ni edina motivacija.«
Kateri filmi, ki si jih do zdaj opisovala, so ti bili še posebej pri srcu?
»Rada opisujem serije, ker se mi zdi, kot da me zgodba pelje in komaj čakam, da bo nova epizoda. Zelo pa imam rada tudi novo slovensko filmsko produkcijo. Všeč mi je veliko filmov, naj omenim morda, To sem jaz Frenk z Janezom Škofom, režiserja Metoda Pevca. Zahteven film, izjemni igralci.
Pri filmu mi je zelo pomembna igra, nova generacija slovenskih igralcev je res dobra. Bolj, kot je film poln čustev in živ, lažje ga opisujem. Najtežje mi je opisovati filme, kjer je zelo malo dialogov, kjer se 'zelo malo zgodi'. Kar se pa tiče žanra filma pa imam zelo rada drame, tudi povsem s tehničnega vidika, ker je navadno tam več prostora za opisovanje. Komedije so še večji izziv. Zelo ljubo mi je bilo opisovanje obeh delov filma Gremo mi po svoje, v katerem sem zelo uživala, ga je pa težko opisovati, ker je toliko dogajanja. Spomnim se, da sem zelo uživala tudi v delu pri filmu Panika.
V zadnjem času sem zelo uživala v filmu Dedek gre na jug, ker je igriv in barvit. Rada delam tudi biografske dokumentarne filme, uživala sem v filmu o Vladu Kreslinu in drugih. Z dokumentarnimi filmi se veliko naučim in izvem nove stvari, ki jih morda sicer ne bi. Ob več deset zvočno opisanih filmih težko izberem najljubšega. Vsak zvočni opis je izziv zase in to je tudi del čarobnosti tega dela.«
Koliko pa si v stiku z režiserjem posameznega filma?
»Režiserji ali producenti filma včasih pridejo na snemanje zvočnega opisa. Kadar je v filmu kaj nejasnega, vprašam ustvarjalce filma. Režiserji imajo svojo vizijo, gledalci pa kaj vidimo tudi drugače, meni je bistveno, da ne vidim preveč drugače, da ne bom povedala česa napačnega.
Z režiserji si kdaj tudi pišemo, da skupaj vse preverimo, ali podobno razumemo videno, preden dokončam besedilo zvočnega opisa, ki je namenjen snemanju.«
Se ti zdi, da je dovolj pobud, da bi umetnost postala dostopna več ljudem z invalidnostjo ali drugimi zdravstvenimi omejitvami? So tak primer recimo tudi zdaj popularne zvočne knjige?
»To imajo dobro urejeno muzeji, ker imajo zvočne vodiče, v tujini je to večinoma bolj ustavljeno, kolikor sem uspela spoznati. Tu sicer ni vse tako enostavno. Zame je umetnost individualna izkušnja. Ko gledam Moneta, lahko povem, kaj vidim, ampak to ni dovolj, če ne povem tudi, kaj čutim. Pri opisovanju likovne umetnosti je prednost ta, da nisi neposredno omejen z dialogi, torej s časom. Sama sem pri filmih omejena, ker lahko govorim le med dialogi, pri vizualni muzejski umetnosti pa je to nekoliko lažje.
Tu je tudi pobuda, da bi v živo opisovali opere in baletne predstave, vendar to res ni lahko delo za opisovalca, ker mora delo ali predstavo poznati že pred neposrednim opisovanjem. Vse se da, a pri nas je morda težava tudi manj številčna populacija uporabnikov zvočnega opisovanja. Načrtov je tu še ogromno. Kar se pa tiče zvočnih knjig pa moram poudariti, da imamo zvočne knjige za slepe in avdio knjige namenjene pač komurkoli. Pri teh slednjih je več poudarka na interpretaciji, te knjige so delane za posameznike, ki knjige raje poslušajo, kot berejo.
Je pa dober stranski učinek tudi to, da lahko take knjige poslušajo tudi osebe z okvaro vida in na tak način lahko dostopajo tudi do kakovostne literarne vsebine.«
Starejše novice
