Ljubljanainfo
Esad Babačić se je rodil v Ljubljani leta 1965 in je danes gotovo ena od legend rodnega mesta. Z Ljubljano je neločljivo povezan, izjemno pogosto je prisotna v njegovem esejističnem pisanju in poeziji, ravno tako vodi punk in športno turo po prestolnici.
Otroštvo je Babačić preživel v eni od kleti na Poljanah, mladost na Vodmatu, po končani osnovni šoli se je kot delavec zaposlil v pekarni Žito, kjer je opravljal troizmensko delo.
Že v najstniških letih je ustanovil postpunk skupino Via Ofenziva, v kateri je deloval kot pevec in tekstopisec, pozneje pa se uveljavil še kot esejist, novinar, scenarist in pesnik. Za svoje delo je prejel več nagrad.
V nedavnem intervjuju za portal Airbeletrina je Babačić, ki o Ljubljani svoje mladosti ves čas piše z otipljivo nostalgijo (»Vodmat je bil nad državo, nad nacionalnimi in drugimi delitvami, bil je eno moštvo, ki igra samo domače tekme ... punk je bil tam, onkraj igrišča, v vili, edini takšni v tem delu mesta, kjer se je od nekdaj poslušal tudi rokenrol ...«), spregovoril o svojem razočaranju nad tem, v kar se je Ljubljana spremenila danes.
»V tvojem pisanju je vedno prisotna zgodba o Ljubljani, predvsem o mestu, ki ga več ni, sivi in megleni socialistični Ljubljani iz sedemdesetih in osemdesetih, kjer pa je bil močan duh skupnosti in veliko kreativne energije,« se je glasilo eno od vprašanj.
Babačić pa je resnicoljubno odvrnil, da Ljubljane, ki bi pripadala Ljubljančanom, pravzaprav ni več.
»To mesto je v bistvu izvrstna kulisa za izživljanje turističnih sanj, kaj več pa od nje ni ostalo.
In ja, tudi skupnosti, o kateri pišem in je bolj kot ne le ena takšna iluzija, seveda ni več, vsaj ne v notranjem krogu mesta, ki je ena sama puščava, napudrana s svetlečimi reklamami in mimobežnimi pogledi tujcev.
Enkrat se mi je zapisalo tole: če bi pogledi ubijali, bi bila Ljubljana prva na svetu po številu umorov na prebivalca ... Ker pa pogledi zaenkrat še ne ubijajo, je morda prva po številu samomorov ...«
Turisti, ki množično derejo v Ljubljano, tega po njegovem mnenju seveda ne vidijo. Tisti, ki spreminjajo Ljubljano, pa »temeljito čistijo, polirajo, uničujejo zadnje sledi Ljubljane, ki je pripadala njenim meščanom ... ali pa teh meščanov ni več?«
Harmonikar in pleskavice
Za konec je pesnik in glasbenik cinično dodal, da ima Zagreb ulico Milana Mladenovića, mi pa harmonikarja in pleskavice.
»Horde turistov na poti v Milano in druge destinacije hodijo po praznih glavah domačinov, ki se zaletavajo s kolesi in skiroji, iščoč pot skozi goščavo ničevosti ... Kako pisati o tem? Kaj povedati, sploh? To so vprašanja ...« se je v intervjuju še užaloščeno vprašal Babačić.
Starejše novice
