Cankarjev dom je včeraj ponovno zaživel v duhu zgodb in pravljic, ki nas učijo, kako biti človek in graditi odnose z drugimi. Gallusovo dvorano sta napolnila svetovno znana terapevta in pisatelja, oče in sin Jorge in Demián Bucay, priljubljen avtorski duet.
Jorge Bucay, zdravnik psihiater, gestalt in psihodramski terapevt, je kot terapevt sprva delal v bolnišnicah in ordinacijah, predaval je v knjižnicah, šolah in gledališčih, imel je tudi svojo lastno radijsko in televizijsko oddajo.
Odkar ne dela več kot terapevt, svoj čas posveča branju in pisanju. V Bolgariji je bil vodilno ime kampanje za pospeševanje pismenosti med mladimi.
Demián Bucay je psihiater in psihoterapevt. Doktoriral je iz gestalt terapije. Kot terapevt individualno svetuje parom in družinam, vodi predavanja in delavnice.
Kot so potrdili v Cankarjevem domu, takšnega zanimanja za nastopajočega pisatelja ne pomnijo. Razprodana Gallusova dvorana namreč pomeni, da je pisateljema prisluhnilo kar 1400 obiskovalk.
Zdravi medsebojni odnosi: naš temelj sreče
Literarni večer oziroma predavanje z naslovom O odnosih, ki nas zaznamujejo, je bil posvečen zgodbam, ki nam lahko služijo kot lekcije in poduk o medsebojnih odnosih, ki so, kot sta poudarila Jorge in Demián, edino merilo uspešnega in srečnega življenja, saj so odnosi vse, kar zares imamo.
To, da imamo dobro življenje, je odvisno od kvalitete naših bližnjih odnosov z ljudmi. To je pokazala tudi Harvardska študija iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki velja za najdaljšo študijo na temo srečnosti in je osemdeset let spremljala kar sedemsto posameznikov, da bi ugotovila. kaj je ključni faktor za merjenje sreče. Izkazalo se je, da so to kakopak medsebojni odnosi.
Študijo je v uvodu citiral tudi Demián Bucay, ki je poudaril, da se sreča skriva v zdravih medsebojnih odnosih. Kako pa jih lahko gradimo? Kaj pravzaprav šteje kot dober odnos?
Za Jorgeja in Demiána je to odnos, ki izpolnjuje dva kriterija: da nam prinaša radost in lepe trenutke ter kvaliteten skupen čas ter da se v odnosu lahko razvijamo in gradimo samega sebe.
Ljubezen ni tekmovanje
Govora je bilo seveda tudi o partnerskih odnosih, Jorge je poslušalcem povedal zgodbi obeh svojih dedkov, ki sta imela zelo srečne in izpopolnjujoče zakone, četudi se niso začeli preveč obetavno. Prvi se je poročil s sestro svoje nekdanje zaročenke, ki se je namesto nje nenajavljeno pojavila v Argentini, od koder pisatelja tudi prihajata, kljub temu da je bil dedek prepričan, da ga v pristanišču čaka prihodnja žena, njena sestra.
Drug dedek pa se je poročil z žensko, ki jo je poznal le en sam dan, saj ga je tik pred poroko zapustila zaročenka in ni želel zavreči poročne obleke. Našel je družino s petimi hčerami in po malce prekrokani noči med njimi izbral tisto, ki je najbolj ustrezala meram poročne obleke.
Kljub temu da nobeden od njegovih dedkov ni zares izbral svoje žene na podlagi povezanosti, zaljubljenosti ali daljše zveze, sta imela oba izjemno uspešne in dolge zakone, polne ljubezni in spoštovanja.
Jorge Bucay je zato poslušalce nagovoril z mislijo, da ključna stvar pri odnosih ni nujno le sama izbira pravega partnerja, ampak delo na odnosu, ki ga lahko zgradimo iz temeljev navzgor.
Demián je dodal, da je to pravzaprav dobra lekcija za življenje v skupnosti, saj večino časa ne moremo izbrati ljudi, ki so del naših življenj, vendar moramo vseeno vzdrževati z njimi zdrave in dobre odnose: to so recimo naši starši, otroci in sodelavci, ki jih večino časa ne izbiramo svobodno.
Samo ljubezen ni dovolj
Varen način, da odnos propade, je to, da stalno postavljamo pod vprašanje ljubezen drugega. Ljubezni v odnosu ne moremo meriti po količini dejanj samožrtvovanja, saj to kvečjemu vodi v posesivnost in nesrečo. Povedala sta, da kot terapevta vidita ogromno odnosov, ki so prisiljeni in lažni, da bi na zunaj izpadli idealni.
Samo ljubezen tudi ni dovolj za zdrav odnos, je poudaril Jorge. Moramo se naučiti sobivati. To ne pomeni, da od drugega zahtevamo, da se za odnos stalno žrtvuje, ali pa da skušamo ljubezen in dejanja meriti na tehtnici ter skušamo izenačiti, koliko naredimo drug za drugega.
Kot učijo verzi pesnika Audena: Če enakomerna ljubezen ni mogoča, bodimo raje tisti, ki v odnosu ljubimo bolj.
»Vsak človek, ki se osebno razvije, je tudi sam učitelj, začetnik verižne reakcije, ki sama po sebi lahko spremeni svet.«
Pot sočutja in razumevanja
Demián je citiral tudi pesnico Catherine Green, ki je zapisala, da je meja med dvema osebama trenutek, ko dajati začne boleti.
Če nekoga ljubimo, ga ne bomo prisilili v to, da gre čez svoje osebne meje ali da prekorači mejo, kjer se prazni, da bi nam v odnosu vse omogočil in vse dal.
V zvezi s tem sta avtorja spregovorila tudi o pomenu pojma sočutja. Kot je dejal Jorge, pot sočutja ni recipročna, saj temelji na tem, da vedno pomislimo, da ima oseba na drugi strani samo najboljše namene in da dela le po svojih najboljših zmožnostih.
Demián je v zvezi s tem povzel anekdoto dveh prijateljev, ki vidita avtomobilsko nesrečo, v kateri avto povozi psa. Ko poskuša eden od njiju psu pomagati, ga ta močno ugrizne. Ljudje, ki nas ranijo, so podobni temu ranjenemu psu - ugriznejo nas, ker so ranjeni in ne znajo drugače.
Tako se je pogovor zaključil z mislijo, da v medsebojnih odnosih ne smemo namenoma iskati slabega, ampak dobro. Da je cilj zdravega odnosa priznanje samemu sebi, da bomo nekoga sprejemali in ljubili, ne glede na to, kaj se utegne zgoditi v življenju.
Avtorja sta po končanem dogodku tudi podpisovala knjige, marsikdo je na dogodek prišel s svojim izvodom ene izmed Bucayevih knjig. V slovenščino jih je prevedenih že kar petnajst, med slovenskimi bralci pa trenutno kroži kar 80.000 izvodov del Jorgeja Bucaya.
Starejše novice
