Mojca Rudolf je do tega intervjuja izdala že 24 knjig, v zadnjih letih pa se je pripel status avtorice kriminalnih uspešnic. Njena trilogija Temačna skrivnost Irske spada med najbolj izposojane knjige v slovenskih knjižnicah, sama pa med najbolj izposojane slovenske avtorje.
V letu 2024 je izdala zaključni del omenjene trilogije z naslovom Žalost, ki bledi, istega leta pa Sloveniji ponudila prvo potopisno kriminalko Lep dan za umor, ki je prav tako postala bralna uspešnica.
Z Mojco smo se pogovarjali prav o zadnjih štirih knjigah, raziskovanju zgodovine in dejstev, razlikah med pisanjem potopisne kriminalke in psihološkega trilerja ter nepričakovanem uspehu njenih knjig v tem desetletju. Razkrila nam je tudi nekaj podrobnosti njene naslednje knjige, ki jo bralci že nestrpno pričakujejo.
Vaša zadnja knjiga Lep dan za umor je prva potopisna kriminalka, ki nas popelje daleč na sever Evrope v Skandinavijo. Kako je prišlo do ideje za knjigo in zakaj bo ta potopisna kriminalka, žanr, ki ga Slovenci še nismo brali?
»Ideja se je rodila čisto nenavadno, na avtobusu, ker sem se vozila na štirinajstdnevnem po Skandinaviji. Prešinila me je ideja, kako lepo bi bilo napisati kriminalko, kjer se ne bi vedelo, kdo je morilec in kdo žrtev.
Ker imam vedno rada nove izzive, sem želela napisati nek nov žanr oziroma podžanr kriminalke, to je potopisna kriminalka. To je težko, ker potopis zahteva prvoosebnega pripovedovalca, ki je sam preživel neko potovanje, v kriminalki pa je vse dogajanje izmišljeno. Kako to umestiti, je bilo glavno vprašanje.
Knjiga bolj temelji na tem, da odkrivam zanimivosti, znamenitosti, zgodovino in kraje Skandinavije, medtem ko se razkrivajo motivi za umor. Zelo zanimiva, nekoliko bolj humorna in ne povsem klasična kriminalka ali klasični potopis.«
Kako je bilo pisati tematsko lažjo knjigo po seriji psiholoških trilerjev v Temačni skrivnosti Irske?
»Lažje, ker ne vem, če sem kdaj v preteklosti tako neobremenjeno pisala in v tem uživala. Junaki so humorni, tudi začetni opisi likov nakazujejo na več humorja. Veliko je resničnega, ker se na potovanju zdi marsikaj, še posebej na dvotedenskem z avtobusom.
Ti odnosi med potniki, z vodičem in odkrivanje motiva so bili čudoviti za pisanje.
Temačna skrivnost Irske je bila težka za pisanje, saj vsebuje težke tematike. V Skandinaviji sem ravno zaključila z zadnjim delom trilogije Žalost, ki bledi, sem si rekla, da bom imela nekaj časa pavzo. Ampak ko te taka ideja prešine, te ne spusti.
Zaželela sem si nekaj bolj zabavnega, humornega in bi lahko zares uživala v pisanju brez težkih tematik. Zato je nastala. Da sem se nekoliko umaknila od težavnih in resnih tematik.«
Ko je med potovanjem padla odločitev o knjigi, je potovanje lahko potekalo brezhibno ali so bila vsaka beseda, kraj in dejstvo možnost za vsrkavanje vsebine za knjigo?
»Vodičko sem od odločitve dalje resda poslušala še bolje, čeprav sem kasneje naredila še ogromno raziskav. Bilo je res veliko vožnje, osem tisoč kilometrov, od Ljubljane do Nordkappa in čez Finsko nazaj.
Dostikrat se mi je zgodilo, da sem že bila v knjigi, jo pisala in si izmišljevala stvari. Veliko idej se je porodilo kasneje, a veliko že med samim potovanjem.«
Vse štiri knjige, ki so temelj najinega pogovora, so bogate z informacijami, zgodovinskimi dejstvi in podatki. Kako je raziskovati slednje, ustvarjati svojo zgodbo, a hkrati ostati zvest zgodovini in krajem?
»V prvi vrsti je raziskovanje drugačno. Ko sem napisala Solze, ki jih ni, bi morala biti ena knjiga, a sem takrat hitro ugotovila, da morajo biti tri knjige, če se želi zgodba povedati do konca.
Tudi za nadaljevanje sem šla na potovanje po Severni Irski, kjer prej nisem bila, saj sem želela videti kraje in na nek način občutiti 'Težave'.
Imeli smo vrhunskega vodiča, ki je imel obilo informacij. In teh je ogromno, na tebi kot avtorju je, da ugotoviš, kaj je res in kaj ni.
Za mano je enake podatke preverjala tudi urednica, s katero sva dodatno ugotavljali, kaj je res in kaj ne. Res cenim avtorje zgodovinskih knjig, ki lahko pišejo o času, v katerem niso živeli.«
Prav v Lep dan za umor sem napisala veliko neumnost, ki je nisva opazili niti jaz niti urednica, opazil jo je šele oblikovalec. Lahko prebereš stokrat, enako urednica, a vseeno spregledaš.
Ravno pred dnevi sem prejela odziv bralke, ki me je nežno opozorila, da časovna razlika med Dublinom in New Yorkom ne paše skupaj. Toliko tuhtanja je šlo v to, da ne bom zgrešila, a napaka je žal ušla (smeh).«
Kaj pa dodajanje svoje zgodbe v resnične dogodke? Tu mislim predvsem na Temačno skrivnost Irske, ki se dotika mnogih obdobij zgodovine.
»Najprej si zamisliš zgodbo in potem glede na to raziskuješ vse tisto, kar potrebuješ. Bila sem tam, se pogovarjala z vodičem, domačini, a te stvari je res težko razumeti. Vzameš tisto, kar se bolj povezuje s tvojimi junaki. Nikoli ne moreš vzeti cele zgodovine ali obdobja, a vseeno veš, kaj želiš poudariti.
V tretjem delu sem želela poudariti okrnjene pravice žensk in se fokusirala na to. Želela sem povedati veliko o krompirjevi lakoti, zakaj še vedno prihaja do trenj med Angleži in Irci, zakaj je Irska zgodba o uspehu in tako dalje. Zgodbo sem prilagajala dejstvom.
Veš, kaj želiš napisati in to iščeš. Bralcu daš lahko veliko zanimivih dejstev in upaš, da mu bo kaj ostalo v spominu.«
V prvi knjigi trilogije se vodilna zgodba vrti okoli tematike Magdalenskih domov. Kako je padla odločitev, da bo to osrednji zaplet zgodbe?
»Bila sem na Irskem in to slišala in spoznala. Nekaj let je živela v meni, nato pa se odločila, da jo moram napisati.
Solze so res čudežen projekt, saj sem ure in ure preživela za računalnikom in preiskovala omenjeno tematiko. Ne zato, ker se je dogajalo nekoč pred mnogimi leti, temveč pred dvajsetimi leti, ko se je zaprl zadnji Magdalenski dom.
Okoli leta 2000 sem gledala film o pralnicah, nanj pozabila in ga pogledala šele po izidu knjige. Ugotovila sem, da je vsebina knjige hujša kot vsebina filma.
Slovenskim bralcem sem želela približati to obdobje oziroma tematiko, za katero menim, da je ne poznamo dobro. Želela sem iti skozi drugačen žanr, v tem primeru psihološki triler. In zanimivo mi je, kako se mi je posrečilo povezati utrip magdalenskih pralnic s tremi junakinjami v knjigi.
Huda tematika, ki se povezuje tudi s pravico o splavu, ki je bila v času izida knjige v ospredju javnega diskurza.
Irska je res čudovita dežela, a njeni dogodki razkrivajo temačno preteklost.«
Takrat je bila Solze, ki jih ni mišljena kot samostoječa knjiga, a sta ji sledili še nadaljevanji Nasmeh, ki molči in Žalost, ki bledi. Kako je potekala odločitev, da zgodba ni končana in bosta potrebni še dve?
»Na koncu pisanja prve knjige sem v glavi že imela, kaj hočem napisati v naslednjih. Dejstvo je, da se prva knjiga konča z mnogo neodgovorjenimi vprašanji.
Tudi bralci so spraševali, zakaj se ta in ona reč ne konča. Že takrat sem vedela, da bo v drugi knjigi severnoirski spor.
V tretji bi morala biti krompirjeva lakota, a je bilo obdobje časovno preveč oddaljeno, zato sem prav zares pokazala celotno zgodbo o irskem uspehu preko obdobja recesije. Tudi zato sem v prvi knjigi izbrala, da ne odgovorim in končam vsega.
Pisatelji si radi puščamo odprte konce, da lahko mogoče nadaljujemo zgodbo.«
Zdaj lahko govorimo, da gre za štiri zaporedne uspešnice, a med pisanjem druge tega ni bilo moč vedeti. Kako je pisati knjigo z morebitnim dvomom, da knjiga ne bo dosegla predhodnice? Je bila panika vsaj malce prisotna?
»Malo ja. Ne morem razumeti, zakaj je postala uspešnica, a tako pač je. Rekla sem si, da v samozaložbi ne bom nikoli več izdala knjige, ki ne bo dodatno uredniško pregledana.
Pri Nasmehu je sodelovala urednica, s katero sva jo urejali štiri mesece. Strah te je, da ne more doseči uspeha prvega, a ne morem reči, da ga ne bi, saj gre za nadaljevanje in v primeru tretje knjige za zadnji del in konec zgodbe.
Še vedno pa je Solze, ki jih ni, nepresegljiva. Sprašuješ se, ali boš lahko še kdaj napisal kaj takega. Čeprav je Lep dan za umor tisti, ki mi je najbolj pri srcu.«
Bi nam lahko razkrila kakšno podrobnost o prihajajoči knjigi, ki jo mnogi že težko pričakujejo?
»Knjiga Lep dan za umor je s skandinavsko zgodbo končana, niso pa svoje poti zaprli vsi liki v njej. Ti se odpravljajo drugam, nekam bližje nam.«
Starejše novice
