FOTO: arhiv NUK
Liu Zakrajsek
Čet, 23.3.2023 16:59
Izšla je obsežna monografija Damjana Prelovška Narodna in univerzitetna knjižnica o zgodovini naše najlepše knjižnice.

Pri založbi ZRC SAZU je nedavno izšla zelo obsežna monografija umetnostnega zgodovinarja Damjana Prelovška o zgodovini, gradnji ter arhitekturnem pomenu naše največje knjižnice, Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je prav poseben spomenik večni arhitekturni viziji Jožeta Plečnika.

Damjan Prelovšek se s Plečnikom intenzivno ukvarja že desetletja, za svoje raziskovalno delo na področju slovenske arhitekture, zlasti pa prav Plečnika, je prejel nagrado Izidorja Cankarja za izjemne zasluge preučevanja umetnostne dediščine.

Narodna in univerzitetna knjižnica je zavetje študentov, knjižnih moljev in knjig, na njenih hodnikih pa je še danes moč čutiti poseben in svečan duh navdiha te monumentalne zgradbe, ki s svojo posebno lepoto in dolgo zgodovino očara prav vse obiskovalce. 

Zapletena zgodovina gradnje NUK

Podrobna študija Damjana Prelovška bralcem in bralkam razkrije zapleteno ozadje samega nastanka knjižnice, ki je bila zgrajena v letih med 1936 ter 1941. Potreba za gradnjo tako velike knjižnice se je pojavila z ustanovitvijo slovenske univerze leta 1919, ko je postalo jasno, da bo Ljubljana potrebovala prostoren prostor za hrambo strokovnega čtiva in literature nasploh.

NUK je seveda delo največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. A je vmes kazalo celo, da bo od projekta odstopil, saj je bil proces pridobivanja sredstev ter odločanja za vizualno podobo ter samo zasnovo tako pomembnega mestnega objekta izjemno dolgotrajen in za Plečnika vsekakor naporen.

Današnja knjižnica stoji na presečišču Vegove in Gosposke ulice, a jo je Plečnik sprva želel umestiti v Tivoli.

Projekta knjižnice se je lotil že leta 1930. Z gradnjo se je nato zaradi mnogih dejavnikov odlašalo kar nekaj let. Vendar je kmalu postalo jasno, da je gradnja knjižnice prednostna naloga, saj so jo množično zahtevali tudi študentje, ki so se združili v tako imenovani akademski akciji za univerzitetno knjižnico v Ljubljani.

Študentje so zahtevali svojo knjižnico in prostore, ter se celo lotili zbiranja podpisov s katerimi so pozivali k podpori uveljavitve proračuna za NUK.

V monografiji Narodna in univerzitetna knjižnica si lahko mnoge Plečnikove skice in načrte, tudi podrobne načrte za kiparske elemente fasade, ki kasneje niso bili vključeni v realiziran projekt, ogledamo na več kot sto sedemdesetih straneh.

Poleg tega nam knjiga postreže z izborom čudovitih fotografij Plečnikove arhitekture ter njegovih rokopisov, pisem in zapisov v zvezi z Nukom, ki so številni, saj si je v času gradnje veliko dopisoval z mnogimi pomembnimi osebami, vključenimi v sam projekt. 

Za Jožeta Plečnika je bila knjižnica osrednjega pomena

Plečnik se je še kako zavedal pomena gradnje univerzitetne knjižnice, ki bi Ljubljano dvignila na povsem drugo raven akademske prefinjenosti. Morda je zanimivo to, da je Plečnikovim prvotnim načrtom za NUK močno nasprotoval njegov profesorski kolega, pomemben slovenski arhitekt Ivan Vurnik.

Njegov in Plečnikov predlog je bil nato poslan v presojo arhitektu Ottu Rudolfu Salvisbergu, ki pa je Plečnikov načrt obravnaval precej kritično ter ga presodil negativno.

Kljub vsemu je univerza projekt zaupala prav njemu, vendar pa je leta 1935 rektorju univerze Plečnik sporočil svoj odstop od projekta knjižnice. 

Kljub temu, da Plečnik naš največji arhitekt, so mu tedanji profesorji in akademiki poslali sezname raznih predlogov in želja za ''izboljšavo'' njegovih načrtov, ki pa bi dejansko do temelja spremenili podobo knjižnice, kakršno poznamo danes in kakršna je zaživela v Plečnikovih načrtih.

Plečnik se je h projektu vendarle vrnil, NUK je dobil odobren proračun in sredstva za začetek gradnje in tako se je ta pričela leta 1936. V proces snovanja končne podobe knjižnice je v tistem času Plečnik nato povabil še Edvarda Ravnikarja, drugega velikega slovenskega arhitekta, katerega leto trenutno obeležujemo.

Kot piše Bogo Župančič, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je v svojih delih Plečnik uporabljal motive iz svetovne arhitekturne dediščine ter jih moderniziral. Imel je poglobljen odnos do tradicije in si prizadeval za prihodnost arhitekturne podobe Ljubljane.

Razburljivo življenje knjižnice

Gradnja knjižnice je stala tedanjih 13 milijonov dinarjev. Šlo je za ogromen projekt. Danes knjižnica hrani po en izvod vsakega dela natisnjenega ali izdanega v Sloveniji in vsakega dela pod katerega se podpisuje slovenski avtor ali slovenska avtorica.

Danes je čitalniških mest v NUK preko 300, ko pa se je leta 1919 Plečnik še kot študent ustavil v tedanji Študijski knjižnici, ki je bila na današnji gimnaziji Poljane, pa jih je bilo tam zgolj 25. Tako je bila gradnja nove knjižnice res nujna. 

V čitalnico je strmoglavilo letalo in požgalo 60 tisoč knjig

V bogati zgodovini življenja te pomembne in lepe knjižnice pa je kar nekaj zanimivih zgodb. Morda je bolj znana zgodba o strmoglavljenju italijanskega letala direktno v veliko čitalnico, ki se je zgodila leta 1944.

Padec je sprožil požar v katerem je bilo pogubljenih 60 tisoč knjižničnih enot.

Življenje je poleg pilota izgubil še naključni obiskovalec, ki se je ravno tistega jutra odpravil v knjižnico, da bi vrnil knjige. Obnova nastale škode je trajala leto dni. Prenovljena knjižnica je bila nato odprta na Prešernov dan, 8. februarja 1947.

Tudi sicer je med vojno knjižnica odigrala pomembno vlogo. Knjižničarji so se z Osvobodilno fronto namreč dogovorili, da bodo po en izvod vsake izdane tiskovine s tega območja hranili v svojem arhivu.

To je bil, kot je v intervjuju za Dnevnik leta 2020 povedal Žiga Cerkvenik, vodja za odnose z javnostjo knjižnice, neformalni dogovor o obveznem izvodu in kot tak posebnost v celotni Evropi. Člani OF so v NUK tudi prenočevali, včasih so spali kar na mizah čitalnice ali pa so se skrivali v zasilnih bunkerjih iz časopisa. 

Arhitekturni presežek, uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. 

Narodna in univerzitetna knjižnica je skupaj z ostalimi Plečnikovimi deli od leta 2021 dalje uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. 

Zagotovo tudi sama arhitekturna podoba knjižnice zrcali Plečnikovo osebno filozofijo znanja. To je najlepše vidno v osrednjem kamnitem stopnišču, ki vodi do glavne Velike čitalnice. Stopnišče it temnega kamna vodi navzgor do svetlega preddverja, kar simbolno ponazarja prehod iz teme v svetlobo oziroma vzpon iz nevednosti k znanju. 

Posebna je tudi sama fasada stavbe. Plečnik se je pri njeni zasnovi oprl na florentinsko arhitekturo, bojda pa naj bi svojemu učencu Ravnikarju dejal, da ga deloma spominja na renesančno palačo v Firencah Medici Riccardi.

Pomembno je poudariti tudi, da je fasada iz slovenskega kamna, Plečnik pa je vanjo vpletel tudi dele stare fasade Knežjega dvorca, ki je bil predhodnik Narodne in univerzitetne knjižnice in je stal na točno tej lokaciji.

Na fasadi pa najdemo tudi ostanke oziroma izkopanine antične Emone, ki so jih našli na mestu današnje knjižnice.

Nasploh je bil Plečnik navezan na antiko, o čemer tudi sicer priča njegovo arhitekturno delo. Antična arhitektura odmeva tudi na glavnem stopnišču, kjer lahko na vsaki strani občudujemo elegantne podporne stebre.

Zatočišče in dom

Narodna univerzitetna knjižnica ostaja zatočišče in dom ljubiteljev knjig, študentk in študentov, akademikov, ljubiteljev arhitekture in tišine, ki omogoča potapljanje med knjižne platnice v Plečnikovi sloviti Veliki čitalnici.

Za marsikoga je to prostor po katerem se spominja svojih študentskih let, kjer je pisal svojo diplomo ali celo doktorat.

Med zidovi te prelepe zgodovinske zgradbe se je vsakič znova čudovito sprehajati, kot je čudovito brati in listati novo monografijo Narodna in univerzitetna knjižnica, v kateri se lahko pobližje spoznamo z dolgo in uspešno zgodbo osrednje knjižnice ter občudujemo fotografije mojstrskih detajlov te večne in mogočne zgradbe. 

Starejše novice