FOTO: Režiser Dorian Šilec Petek oživlja zapuščeni Kino Komuna z ekskluzivno predstavo Nobelovega nagrajenca

Nekdanji kino Komuna v središču Ljubljane bo kmalu zaživel kot edinstveno gledališko prizorišče. 

Na njegovih ’ruševinah’ bo med 25. septembrom in 23. oktobrom uprizorjena predstava Tukaj v temnem gozdu norveškega dramatika in Nobelovega nagrajenca Jona Fosseja. 

Premiera bo 2. oktobra. 

Režijo je prevzel Dorian Šilec Petek (1995), vsestranski gledališki ustvarjalec, ki ga poznamo kot scenografa in režiserja. 

V Mestnem gledališču ljubljanskem je že režiral Neznosno dolge objeme Ivana Viripajeva in Samotno pot Arthurja Schnitzlerja.

V zasedbi nastopajo Judita Zidar, Nina Rakovec, Boris Kerč, Jernej Gašperin, Jaka Lah, Jure Rajšp in Andrej Kobal, ki bo v živo izvajal elektronsko glasbo. 

Posebno pozornost pa pritegne prav ekskluzivna umestitev predstave – na simbolično in zgodovinsko pomembno lokacijo nekdanjega Kina Komuna. 

S tem projektom ustvarjalci želijo pokazati, da gledališče lahko aktivno prispeva k oživljanju kulturne dediščine in hkrati obiskovalcem ponudi enkratno umetniško izkušnjo.

Za začetek – o čem pravzaprav govori zgodba?

»Zgodba govori o posamezniku, ki se odpelje iz mesta, iz civilizacije, iz družbe, iz urbanega prostora – iz sveta vsakdanjih, z anksioznostjo prežetih rutin. 

Sede v avto in se odpelje po gozdnih cestah, da bi se oddaljil od tega vsakdanjega pritiska. Nekje na poti mu avto obtiči na kupu blata, zato se znajde pred odločitvijo: ali ostane v varnem zavetju avtomobila ali pa se odpravi naprej, v gozd. 

Po tehtnem, racionalnem premisleku sklene, da je najbolje, da zapusti avto in poišče pot med drevesi, v upanju, da bo naletel na pomoč.«

Kako se ta potovanje v gozd nadaljuje?

»Vedno globlje in globlje stopa v gozd, dokler ga mraz in sneg ne upočasnita. Um se še trudi ohranjati nadzor, toda telo ga začne zapuščati.

V tem trenutku se posameznikova prisotnost v svetu, kot ga poznamo, začne raztapljati – prehaja v neko drugo stanje, v neposredno izkušnjo narave. 

Ne več narave kot pojma, ki ga uporabljamo v civilizacijskem okviru, temveč narave kot polnosti, kot surove prisotnosti, ki človeka postavlja pred povsem drugačne zakonitosti. 

Ko odpadejo tehnološke in družbene zaščite, ki jih jemljemo za samoumevne, smo nenadoma soočeni z lastno močjo – ali nemočjo – v svetu. 

To izstopanje iz civilizacije je hkrati kontemplacija: premislek o položaju človeka, ki se znajde brez hierarhij, brez navidezne nadvlade nad naravo.«

Torej zgodba presega klasične dramaturške modele?

»Zgodba torej ne sledi klasičnim dramaturškim modelom človeških, medosebnih dram, temveč je zasnovana kot soočenje posameznika s svetom, ki je izven njega. 

Na ta način se navezuje na tradicijo »zelenih ontologij«, ki zahtevajo nov besednjak in novo terminologijo, da lahko sploh govorimo o vračanju »narave« ali njenem vstopanju kot so-subjekt civilizaciji – pa naj bo to skozi umetniško izkušnjo ali skozi dejanske posledice globalnega segrevanja.«

Kako pa ta zgodba odseva naš današnji svet?

»V resnici smo sami sebe pripeljali do točke, ko življenje v urbanem okolju ni več stabilno. Vsako leto je več naravnih katastrof. Človek je samega sebe izgnal iz sveta. 

Čeprav smo si domišljali, da smo naravo podjarmili, se kaže, da nadzora ni. Prav nasprotno: ne obstaja hierarhija, temveč horizontalno polje, kjer so pravila drugačna, kjer človek ni vrh verige, temveč le eden izmed elementov. 

In ravno umetnost lahko odpira prostor za razmišljanje o teh razmerjih. Kako vse lahko mislimo svet, ki se razlije iz te nove nejasnosti razmerji v svetu.«

Kako ste izbrali prizorišče za predstavo?

»Ko smo razmišljali, kako in kje uprizoriti to zgodbo, sva skupaj z umetniško vodjo in direktorico Mestnega gledališča ljubljanskega Barbaro Hieng-Samobor, dolgo iskala primerno prizorišče. 

Razmišljala sva o raznih potencialnih prostorih v Ljubljani … na koncu pa sva se odločila za nekdanji kino Komuna v središču mesta, v pasaži Name. 

Ravno ta prostor s svojo zapuščenostjo, s svojo neurejeno, skoraj apokaliptično podobo, gledalce že ob vstopu postavi v poseben kontekst.«

Kaj pa pravzaprav pomeni zapuščeni kino Komuna kot prostor?

»Komuna kot prostor nosi paradoks: nahaja se v samem središču mesta, a hkrati obstaja v nekakšnem limbu. Izgleda kot da se nihče z njim zares ne ukvarja, kot da bi vsi čakali na nekakšno najprimernejšo investicijo, med tem pa izjemen prostor stoji – prazen. 

Prazen kinematograf je bizaren fenomen, srhljiv v bistvu. V kulturi, ki je vse bolj in bolj obsedena s jezikom podob, kjer vsi komuniciramo skoraj enako fluidno s podobami kot z jezikom, je zapuščen kino skoraj nezamisljiv. A vendar je to realnost. 

Čeprav smo neprestano bombardirani s kodificiranimi podobami konzumerizma je, nameniti čas filmu, vse težje in težje. To govori veliko o napadu, ki ga izvaja pozno kapitalistični tržni stroj na posameznikovo zmožnost pozornosti. 

Tako, da razumem gesto, da gledališče zasede nekdanji kinematograf, kot močno izrečeno borbo za avtonomijo pozornosti. 

Gre za potezo, ki zagovarja skupinsko izkušnjo, ki zagovarja čas namenjen svetu izven samega sebe, za čas namenjen introspekciji in ne samo-izpopolnjevanju, ali pa produktivnosti. Umetnost je v tem, kako namenjamo svojo pozornost, v tem kako 'koristimo' svoj čas antonim 'entertainmentu' in trgu. 

Tako, da se moramo zavzemati za ohranitev in vzpostavitev čim več prostorov umetnosti. Še toliko bolj, če ti nastanejo na prostorih, ki bi lahko postali prostori konzumerizma.«

Kako ste doživeli prostor, ko ste prvič vstopili vanj?

»Ravno v tem je bila posebnost Komune – bila je zapuščena, od zadnje uporabe navidezno nespremenjena. Ob prvem vstopu smo še našli kokice v avtomatu, filmske plakate in sledi preteklosti. Kolute filma v sobi za projektorje. 

Ta zapuščenost prostora je govorila sama zase: Takšna srečanja nas opomnijo na prostore, ki smo jih in ki jih še bomo izgubili. 

Žalosti me, da so najpogosteje prostori, ki izginjajo avtonomni prostori, netržni prostori, prostori namenjeni neprofitnim oblikam izražanja.«

Je v Ljubljani sploh še možno najti tovrstne avtonomne prostore?

»V Ljubljani je izredno težko najti prostor za neodvisne projekte, tudi za majhne produkcije, pop-up razstave, impromptu branja. 

Priča smo bili izginotju Tobačne ali pa Roga, kar nam lahko z gotovostjo govori, da so v načinu, kako se razvija mesto avtonomni in nekomercializirani prostori ogroženi. 

Ne smemo spregledati, da ne Roga ne Tobačne ni zares nadomestil noben drug avtonomen prostor. Vprašanje seveda je, zakaj bi nam moralo biti mar? 

To izginjanje je nevarno, saj brez avtonomnih prizorišč izgubljamo možnosti svobodnega izraza, saj vse bolj in bolj se vsebine lahko pretakajo zgolj skozi že vzpostavljene (in s tem kurirane in vsebinsko profilirane) okvire. In ne spreglejmo, da je umetnost vedno katalizator za generalne politične tendence. 

Nadzor trga, neoliberalizem, pozni kapitalizem so, ne samo popolnoma okupirali naš um, ampak samo konkretno realnost, v kateri živimo.«

Kako se je Komuna izkazala kot prizorišče?

»Komuna se je izkazala za izvrstno prizorišče. Dvorana za približno 100 gledalcev omogoča bližino med igralci in občinstvom, hkrati pa ohranja velik in prostran oder, kar je izredna kvaliteta.

Prostor ni klasična 'italijanska škatla', ampak je odprt in enoten, brez ločnice med avditorijem in odrom in v tem ima arhitekturni potencial analogen drugim sodobnim gledališčem. 

Menim, da je takšna arhitektura pomembna, saj je vanjo vpisana interdisciplinarnost, prostor lahko zapolnijo različni umetniški formati, tako gledališče, kot film, koncerti, performansi in tudi vizualne intervencije.«

In kaj si želite za prihodnost Komune?

»Upam, da bo Komuna ostala prostor namenjen javnosti, da se ne bo izgubila v logiki zasebnih interesov ali tržne komodifikacije. 

Prostor ima potencial, da ponovno postane živ kulturni center – ne le spomin na preteklost, temveč polje za nove umetniške izraze.«

Zakaj je pomembno razmišljati o novih prizoriščih za gledališke predstave?

»Pomembno je, da razmišljamo o novih prizoriščih in novih možnih formatih gledaliških dogodkov, ki presegajo že poznane tradicionalne formate. 

S tem si odpremo prostor za nove vsebine in nove načine, kako razmišljati o svetu. Z odpiranjem izraznih zmožnosti se odpirajo možna razumevanja tako nas samih kot sveta izven nas.

Gledališče kot medij, je v procesu emancipacije možnih načinov biti človek, edinstveno, ker ga ni mogoče ponoviti kot film, a vendar je vanj vpisan čas, ki ga moramo kot kolektiv nameniti problemu s katerim nas sooča uprizoritev. 

Je na nek način prava ne-komodificirana umetnina, katere osrednja izkušnja ni produkt, ampak biti del skupnosti, ki skupaj nekaj doživi.«