V mestnem središču, ki želi biti brezhibno, se ob podzemnih zabojnikih pojavlja manj brezhibna resničnost.
Po ljubljanskem mestnem središču podzemne zbiralnice smeti nadomeščajo običajne zabojnike za odpadke. Prve so bile postavljene leta 2008, danes pa je v mestu že več kot 70 tovrstnih lokacij, s katerimi se nadomešča približno devet tisoč klasičnih zabojnikov.
Voka Snaga, ki jih upravlja, poudarja, da potopni zabojniki sproščajo javne površine, povečujejo prometno varnost in izboljšujejo podobo mesta. A slednje v praksi ni povsem doseženo, kar izkazujejo trije terenski primeri.
A pojdimo po vrsti
Podzemne zbiralnice se odpirajo s posebno kartico, ki jo je prejelo vsako gospodinjstvo ali pravna oseba. Kartica omogoča odpiranje zbiralnika za biološke odpadke in za preostanek odpadkov. Papir, steklo in embalažo pa uporabniki odlagajo skozi posebne odprtine brez uporabe kartice.
Odlaganje odpadkov poleg podzemnih zbiralnic pomeni kršitev občinskega odloka o zbiranju komunalnih odpadkov, nadzor in ukrepanje pa izvaja inšpektorat mestne uprave Mestne občine Ljubljana.
Najpogosteje se dogaja prav to, da je nadzemna okolica neurejena; okoli odprtin ostajajo ostanki smeti, manjši koščki embalaže, papirčki ali razsut odpadni material, včasih pa se ob zabojnikih pojavijo tudi cele vreče.
To odpira vprašanja: ali so zabojniki polni, ali uporabniki smeti puščajo ob njih zaradi nepravilne uporabe, ali jih tja prinašajo tisti, ki sploh niso upravičeni do odlaganja, ali pa gre preprosto za kombinacijo več težav.
Da je stanje zelo različno od lokacije do lokacije, potrjuje tudi teren. Na Cigaletovi ulici okolica na prvi pogled deluje urejena. Vreč ob zabojnikih ni bilo, je pa bilo na površju okrog odprtin videti drobne ostanke smeti, raztresene po tleh – dovolj, da lokacija ne daje videza urejenosti.
Na Rimski cesti je bilo stanje nekoliko slabše. Ob podzemnih zbiralnicah je bilo odloženih nekaj vreč, kar ustvarja vtis, da sistem tam ne deluje povsem, kot bi moral. Ni šlo za velike količine, a dovolj, da podoba ulice izgubi urejenost, ki jo tak sistem predpostavlja.
Najbolj izrazit je bil primer s Streliške ulice, kjer je bil prizor pred dnevi res neprijeten. Ob podzemnih zbiralnicah se je znašlo okoli 30 vreč smeti, naloženih v kupe, ki je popolnoma zasenčil prvotni namen potopnih zabojnikov.
Takšen prizor odpira vprašanje, ali gre za nepooblaščeno odlaganje, prepolne zabojnike, pomanjkanje nadzora ali preprosto za navade uporabnikov, ki sistem potiskajo čez njegove zmogljivosti.
Imajo drugje enake probleme?
Primeri iz drugih evropskih mest kažejo, da se tudi tam soočajo z zelo podobnimi težavami, kot jih opažamo v Ljubljani. Po analizi mreže ACR+, ki je preučila uvedbo podzemnih zbiralnic v Antwerpnu, Portu, Rotterdamu, Firencah, Hamburgu in Barceloni, je cilj takih sistemov povsod enak – izboljšati urejenost ulic, optimizirati zbiranje odpadkov in zmanjšati število nadzemnih zabojnikov.
A poročilo hkrati opozarja, da se v praksi pojavljajo izzivi, med njimi nepravilno odlaganje, občasno prepolni zabojniki in omejena možnost nadzora nad tem, kar se dogaja nad površjem. Gre torej za težave, ki niso značilne le za Ljubljano, temveč spremljajo tovrstne sisteme tudi drugod.
Podobno ugotavljajo tudi razvijalci naprednih podzemnih in pnevmatskih sistemov, kot je Envac Group, podjetje, ki v številnih evropskih mestih in modernih soseskah vzpostavlja avtomatizirane sisteme zbiranja odpadkov prek podzemnih cevi. Ti poudarjajo, da lahko takšne rešitve pomembno izboljšajo podobo mest in zmanjšajo promet komunalnih vozil, vendar le ob rednem vzdrževanju in pravilni uporabi.
Izkušnje iz Evrope tako potrjujejo, da je tudi pri ljubljanskih podzemnih zbiralnicah ključno predvsem to, kako so uporabljene in nadzorovane, saj tehnologija sama po sebi ne more zagotoviti urejenosti okolice.
