Zadnji članek v seriji o teku in Ljubljanskem maratonu je tu; zdaj gre zares!
Pa smo ga vendarle dočakali - pred nami je konec tedna, ki za marsikaterega tekača predstavlja vrhunec športne sezone. V nedeljo zjutraj bo odjkenila startna pištola in po Slovenski cesti se bo pognalo na tisoče tekačev.
Ljubljanski maraton slovi kot največja športna prireditev za rekreativce v Sloveniji. Četrti konec tedna v oktobru vsako leto na ulice prestolnice privabi več kot odstotek celotnega prebivalstva države.
Športnega praznika se bo udeležilo preko 22.500 tekačev. Gre za četrto najvišjo številko v zgodovini Ljubljanskega maratona, kar je konsistentno z naraščajočim trendom na drugih prizoriščih tradicionalnih maratonov v tujini. Po »pandemskih letih« doživljajo teki in tekaški dogodki pravo oživitev.
»Še posebej v Evropi opažamo veliko rast udeležbe na maratonih. Ta trend se odraža tudi pri nas, in trudili se bomo še naprej v tej smeri,« poudarja Gabrijel Ambrožič, vodja programa vrhunskih tekačev na Volkswagen 27. Ljubljanskem maratonu.
Zadnji nasveti
Svoje ultimativne nasvete za uspešno pretečeni maraton je za RTV Slovenija strnil slovenski tekač Marko Roblek, ki je dejal, da je ključnega pomena konsistentnost s trenažnim programom, ki smo ga izvajali v času priprav:
»Ne spreminjajte svoje rutine, niti pri prehrani niti pri čem drugem. S tem namreč vnašate samo dodaten stres v pripravo pred tekmo.«
Roblek velik pomen pripisuje tudi kvalitetnemu nočnemu počitku: »Dobro se je seveda naspati, priporočljivo se je dan prej malo shoditi, če ne že teči kak kilometer. Sam sicer nisem ravno največji privrženec aktivacijskih tekov ali raztekov po maratonu, ker se mi zdi, da včasih s tem še bolj obremenjuješ svoje telo. Morda je dober sprehod ali kakšna malo hitrejša hoja. To bi priporočil, da malo razbremeniš noge, predvsem pa glavo. Sicer pa ne početi nobenih revolucij. Vem, da se je pred maratonom težko dobro naspati, to je naša večna težava, a z leti malo omiliš to težavo in živčne napade.«
Šteje zgolj ciljna črta
Marsikateri tekač začetnik zmotno misli, da je prehoditi del maratona sramotno - a temu absolutno ni tako. Vsakdo, ki na »lastni pogon« premaga zadano razdaljo, je po svoje zmagovalec.
Zanimivo anekdoto je na to temo za Delo podal slovenski vrhunski športnik in olimpijec iz Atlante 1996 Andraž Vehovar:
»Vse je bolje, kot če odstopiš. Na štartu v New Yorku sta bila dva tako imenovana zajca s tablami, na katerih je pisalo 3 ure 30. Stal sem zraven njiju in sta rekla, da bosta tekla točno tri ure in pol. Tisti, ki bi radi dosegli takšen čas, tecite z nama. Tistim, ki bi radi šli hitreje, priporočava, da do polovice sledite nama in se potem odločite za močnejši tempo. Ker če boste začeli prehitro, vama jamčiva, da takrat, ko naju boste videli drugič, bo tudi zadnjič.«
Vehovarju se je pripetilo ravno to: »Pri 30 kilometrih sta me zajca ujela in nikdar ne bom pozabil možakarja, kako me je pogledal, ko je šel mimo ... Na koncu sem za njima zaostal za kakšnih osem minut.«
Najpomembnejše dejstvo, ki se ga je treba zavedati, je izredno preprosto: uživajmo. Dejanski dan teka je zgolj češnja na vrhu torte in nagrada za dolge ure priprav, ki vsakogar po različni poti pripelje preko iste ciljne črte.
