Plaža Copacabana na globini 1250 metrov v Renejevem breznu na Kaninu (foto: Uroš Kunaver).
Profile picture for user Nika Vajnhandl Nika Vajnhandl
Ustvarjeno dne
Pon, 11.10.2021 16:26
Govorili smo z jamarjem iz Ljubljane, ki nam je razkril, kakšne so slovenske jame in kakšen je občutek ob odkrivanju območja, kamor še človeška noga ni stopila.

Govorili smo z Juretom Bevcem, članom Društva za raziskovanje jam Ljubljana. 

Jure Bevc se je najprej ukvarjal s plezanjem, kot dodatno športno aktivnost, pa je poskusil jamarstvo. A kaj kmalu, je ugotovil, da je jamarstvo veliko več, kot pa le šport. 

»Prevzel me je neverjeten občutek ob raziskovanju neznanega. Ker imaš možnost, da greš nekam, kamor še nihče prej ni bil,« razlaga Bevc, ko brska po spominih svojih prvih jamarskih raziskovanj.

Jure je sedaj v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana že nekaj let in skrbi za to, da se raziskave izvajajo – daje pobudo za raziskovanje raznih slovenskih jam.

Kaj je jamarstvo?

Jamarstvo ni poklic, je prostočasna dejavnost. Kljub temu pa so jamarji pomembni raziskovalci na vsakem območju Zemlje. Jamarji hodijo po jamah in te dokumentirajo – o ekskurzijah v jamah napišejo zapisnike.

Tako jamarstvo pritegne tudi veliko znanstvenikov, predvsem biologov.

Nasploh so dejavnosti društva povezane z raziskovanjem in okoljevarstvenim vidikom – namreč veliko počnejo tudi na področju ohranjanja naravnega okolja, saj so jame še vedno onesnažene.

Veliko jam v Sloveniji je onesnaženih - prizor s čistilne akcije (foto: Domagoj Korais).

Slovenske jame

V Sloveniji, na državni ravni, obstaja kataster jam, v katerega je vneseno več kot 14.300 jam. Da pa jama pridobi svoje mesto v katastru, pa mora biti vsaj deset metrov dolga oziroma globoka.

Ob tem Bevc razlaga, da so nekatera območja v Sloveniji – recimo Kras in Notranjska – dobro raziskana, medtem ko je slovensko visokogorje še precej neraziskano. Tako Društvo za raziskovanje jam Ljubljana zadnja leta predvsem odkriva jame na Kaninu in na planini Poljana.

Kanin obiskujejo v vseh letnih časih - Zimska odprava leta 2019. (Foto: Matic Di Batista)
Jama Grvn pod Planino Poljana (foto: Uroš Kunaver).
Dvorana Infinitum v jami P4 na Kaninu. Velikost si je lažje predstavljati, če opazimo jamarja na vrvi v sredini levo. Na desni strani je viden eden od treh bivakov v jami (foto: Uroš Kunaver).

Ker so jamarska društva v Sloveniji precej aktivna, se vsako leto na novo odkrije in registrira vsaj 500 jam.

Kako poteka raziskovanje jam?

Ko se lotimo raziskovanja jam, Bevc razlaga, da je »najprej treba najti jamo,« kar ni niti približno tako lahek podvig, kot se sliši. 

Iskanje jam jih pogosto vodi na brezpotja (foto: Jaka Flis)

Opisuje, da so najprej za skrite jame spraševali domačine. Ko je teh zmanjkalo, se preprosto začeli hoditi po kraškem terenu in iskati morebitne vhode v jame. Dandanes jim olajša delo tudi tehnologija, ko lahko poznavalec s pogledom na 3D model površja in nekaj algoritmi izve, kje so lokalne depresije. 

Ko jamo najdejo, gredo vanjo in jo raziščejo. Najprej zapišejo koordinate in slikajo vhod – pogosto, je veliko jam na kupu, zato slika kasneje pove, katera je katera.

Nato jamo izmerijo podobno kot geodeti, le z laserskimi merilniki razdalje, ki merijo dolžino, naklon in smer – odklon od severa.

Če gre za brezna, je treba jame opremiti z vrvmi. V stene zvrtajo pritrdišče, nato pa se v jamo spustijo po vrveh.

Nevarna dejavnost?

Bevc opisuje, da jamarstvo ni nevarna dejavnost predvsem, ker so društva pri izvajanju svojih nalog res dosledna in pazljiva.

Kot največjo nevarnost opisuje rušenje kamnov, nevarna pa je tudi voda, saj so jame pogosto zbiralniki vode ob deževju. Kdaj se pa zgodijo tudi nerodnosti – zvini, padci. 

Zaradi teh nevarnosti, se jamarji izogibajo »solo« akcijam.

Ožine predstavljajo eno največjih over pri odkrivanju novih delov jam (foto: Domagoj Korais).

Bevc pa poudarja, da jamar lahko postane kdorkoli: »Za večje jame morda potrebuješ nekoliko več fizične kondicije, a raziskovanje samo, lahko pritegne vsakega.

Vsekakor pa je za raziskovanje jam treba poiskati društvo in se vanje ne odpravljati sam.

Družabno življenje na enem od društvenih taborov (foto: osebni arhiv Jure Bevc).

Brezno spečega dinozavra

Mesec nazaj so jamarji Društva za raziskovanje jam Ljubljana jamo Brezno spečega dinozavra na Kaninu poglobili za 2000 metrov. 

Brezno spečega dinozavra na Kaninu, na globini 600 metrov (foto: Matic Di Batista).
Ekipa, ki je v septembru v Breznu spečega dinozavra dosegla globino tisoč metrov (foto: Matic Di Batista).

V Sloveniji je najgloblja jama Čehi 2, ki meri 1505 metrov, na svetu pa obstajata le dve globlji od dveh kilometrov.

Jamo so poglobili zelo na hitro. Letos so namreč bili v jami le petkrat in vsakič so na novo raziskali 200 metrov višine jame – kar zahteva več kot 300 metrov vrvi in veliko ostale opreme.

To pa v jamarskem svetu ni edini velik dosežek Slovencev. Namreč, leta 1994 smo Slovenci – pravzaprav, sta bila dva člana Društva za raziskovanje jam Ljubljana – raziskala prvo tisoč metrov globoko jamo Vandimo.

Društvo za raziskovanje jam Ljubljana

Društvo je staro 111 let, zato ni čudno, da ima vsako obdobje svojo veliko raziskavo, veliko odkritje.

Prav tako pri društvu velika odkritja še pričakujejo. Bevc razlaga, da pri planini Poljana razmišljajo o največji jami v Sloveniji. Prav tako je njihov cilj narediti dva kilometra globoko jamo na Kaninu.

Bevc pa opisuje, da tudi za podmladek jamarjev ni za skrbeti, saj naj bi nad dejavnostjo bilo navdušeno vedno več mladih.

Starejše novice