Ob zaključku akcije spoznavamo zmagovalko, učiteljico prvega razreda na Osnovni šoli Valentina Vodnika.
Tina Karničar z Osnovne šole Valentina Vodnika je tista učiteljica, ki so ji bralci Ljubljanainfo namenili največ glasov v akciji Naj učiteljica Ljubljane in okolice 2025.
Z več kot 61 odstotkov prejetih glasov je prepričljivo osvojila naziv in dokazala, da je v učilnici več kot le pedagoginja – je učiteljica z dušo, potrpežljivostjo in nasmehom, ki zna navdušiti učence.
V intervjuju nam je zaupala, kako je izvedela za zmago, kako so se nanjo odzvali na šoli in kako so jo sprejeli domači, ter kaj jo pri njenem delu najbolj izpolnjuje.
Kako ste izvedeli, da ste postali naj učiteljica po izboru bralcev Ljubljanainfo? Kakšni so bili vaši prvi občutki, ko ste izvedeli za rezultat?
»O končnem rezultatu in zmagi me je obvestila kolegica. Še preden sem sama preverila novico, so že deževale čestitke drugih šolskih kolegov. Zmage sem se zelo razveselila. Resnični čustveni vrtiljak pa sem doživela že prej. In sicer ob novici, da sem ena od kandidatk, celo v ožjem izboru. Zame je bilo to veliko presenečenje.«
Kako so na novico reagirali vaši sodelavci, vodstvo šole in seveda – otroci? Kako so vest sprejeli domači?
»Čisto vsi so se iskreno veselili z mano. Nekaj kolegov je takoj po kandidaturi prevzelo pobudo, da je novica prišla med širši krog ljudi. Zgodila se je prava volilna kampanja. Domači in prijatelji so verjeli v mojo zmago že od samega začetka dalje.«
Kaj pravzaprav poučujete?
»Sem učiteljica razrednega pouka. Zadnja leta poučujem v prvem razredu.«
Ste si od nekdaj želeli postati učiteljica – in zakaj?
»Moja stara mama je bila učiteljica in moja vzornica. Vrtec in šola sta bila v isti stavbi in najsrečnejši otrok sem bila takrat, ko me je vzela iz vrtca in sem zadnje ure pouka presedela v klopi njene učilnice.
Sem tretja generacija učiteljev v naši družini. Domača hiša je bila vedno polna knjig, učbenikov, papirjev, raznih pripomočkov in ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani s šolo. Le kako bi lahko v življenju počela karkoli drugega?«
Kaj menite, da je tisto, kar učence pri vas najbolj pritegne?
»Ljudje čez čas pozabimo npr. kje smo hodili, kaj smo videli, slišali ali kaj smo se učili. Nikoli pa ne pozabimo, kako smo se ob nečem ali nekom počutili! Trudim se, da so moji učenci videni, slišani, sprejeti. Napake so dovoljene. Želim, da se počutijo varne. Mislim, da je to tisto nekaj. Pa tudi zelo norčava sem lahko! Včasih celo bolj kot moji učenci!«
Kaj se trudite doseči na svojih urah – kaj zasledujete, vpeljujete v razred? Imate kakšno posebno metodo ali pristop, ki ga radi uporabljate?
»Kot učiteljica prvega razreda se trudim, da je otrokom prehod iz vrtca v šolo prijeten. Začetki so namenjeni osvajanju rutine, hišnega reda, oblikovanju skupine. Učencem ne predajam le akademskega znanja. Učim jih tudi pravih vrednot, veščin, kritičnega razmišljanja, sodelovanja, sočutja … Nikoli me ni zanimal 'klasičen' način poučevanja. Rada iščem in preizkušam različne načine, pristope in metode poučevanja. Moj moto je: V življenju se nikoli ne nehaj učiti.«
Kateri trenutek v svoji učiteljski karieri vam je ostal najbolj v spominu?
»Najlepši so trenutki, ko me poiščejo bivši učenci, predvsem tisti, ki so mi predstavljali izzive in mi povedo, kako dragocene spomine imajo na čas, ko so 'gulili' klopi v moji učilnici.«
