FOTO: ARHIV LJUBHOSPIC
Ustvarjeno dne
Pet, 16.4.2021 06:05
Hiša Ljubhospic je Ljubljančanom in Ljubljančankam dobro znana. Ob prvi obletnici smrti nadškofa Alojza Urana so v njej odkrili spominsko ploščo, poleg plošče pa je v hiši tudi soba, posvečena nadškofu, ki je pravzaprav kapela.

Mineva leto dni od smrti nadškofa Urana. V soboto, 11. aprila 2020, se je poslovil v Hiši Ljubhospica. Dobro je razumel poslanstvo hiše, zato je bil njen velik prijatelj in podpornik. Ekipi Ljubhospica je v čast, da so z njim preživeli zadnje dni življenja.

Odkritje spominske plošče

Ob prvi obletnici njegove smrti sta direktor Ljubhospica, Marjan Sedej, in vodja hiše, Tatjana Fink, odkrila spominsko ploščo, ki jo je blagoslovil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Poleg plošče se sedaj v Hiši nahaja tudi soba, posvečena Alojzu Uranu, ki je pravzaprav kapela.

Foto: arhiv Ljubhospic

Brate in sestre videl v najšibkejših

Svoje brate in sestre je videl predvsem v najšibkejših, v ostarelih, osamljenih, bolnikih, invalidih. In ko je zahajal v to hišo življenja, tudi v umirajočih.

Kot je še dodal Marjan Sedej: »Povsod je nosil svetlobo jutranje zarje v temo tega odtujenega sveta in dajal upanje v presežno življenje.«

Spomnil se je njunega zadnjega srečanja v hiši Ljubhospic, ko mu je rekel: »Veš, vsak človek ima svojo pot in svoje poslanstvo.« Takrat so slutili, danes pa vedo, je dejal direktor Sedej: »Poslanstvo Alojza Urana je bilo živeti ljubezen, njegova pot pa deliti ljubezen do Boga, do bližnjega, do lepe slovenske pesmi in besede. Nadškof Uran je bil ena sama ljubezen.«

Ob blagoslovu spominske plošče je svoje misli strnil tudi nadškof Zore, ki je to videl kot priložnost, kot je sam dejal: »Da se ponovno zahvalim zdravstvenemu osebju, ki je z veliko skrbnostjo spremljalo nadškofovo bolezen.«

Foto: arhiv Ljubhospic

Hiša življenja, hvaležnosti in ljubezni

Hišo Ljubhospica imenujejo tudi hiša življenja, hiša hvaležnosti in hiša ljubezni. Nekdanjemu nadškofu so neizmerno hvaležni za daritev svojega življenja v tej hiši, ki jo je imenoval bližnjica do nebes.

Kot je ob slovesnosti dejal direktor Ljubhospica, Marjan Sedej: »Za zaposlene je bil ena sama hvaležnost, ki je nekaj zadnjih preživetih dni v tej hiši prenesel v svet dodatno sporočilo večne ljubezni. Ko človek zaključuje svoje življenje ne z medicinsko pomočjo, ampak predvsem z razčiščevanjem svojih odnosov do svetega, do življenja, do bližnjih in do Boga. Nadškof Uran je bil duhovni oče te hiše, in verjamem, da nam danes pripravlja bližnjico do nebes.«

Foto: arhiv Ljubhospic

V bolezni izkušamo nemoč, meje in končnost

Slovesnost je vodil radijski voditelj Jure Sešek, ki je ob odkritju spominske plošče dejal: »Včasih, ko se peljemo mimo te hiše, mislimo, da je to hiša strahu, pa vendar vemo, da je Ljubhospic predvsem hiša zaupanja in topline, hiša, ki je drugačna od vseh hiš v Ljubljani. Ni je strehe, ki bi imela toliko in take zgodbe, kot jih ima Ljubhospic.«

V bolezni izkušamo svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Skozi različne čustvene odzive na bolezen človek zori in se preobraža, kar mu je lahko v pomoč, da spozna v svojem življenju to, kar je bistveno. O tem jih je večkrat nadškof Alojz Uran nagovarjal v Ljubhospicu, ko je prihajal darovati svete maše ob torkih in pomagal marsikateremu umirajočemu.

Starejše novice