Ljudje, ki mestu dajejo dušo, toplino, karakter.
Vsako mesto ima svoje neuradne maskote, prepoznavne obraze, ki se človeku vtisnejo v spomin. Ljubljana pri tem ni izjema. Po ulicah, trgih in podhodih se pojavljajo ljudje, ki ga je težko ujeti v besede, a ga vsak Ljubljančan začuti. To so tisti obrazi, ki mestu prišepnejo svoj značaj in mu dajo dušo.
Eden najbolj prepoznavnih je Janez Cetina, ki se po Ljubljani pogosto sprehaja s svojima pernatima spremljevalcema, nandom Nanijem in samičko Nino. Čeprav večina ljudi misli, da gre za noja, gre za južnoameriškega nanduja, ki se je s časom spremenil v pravo mestno zanimivost.
Janez, Nina in Nani se včasih pojavijo pri tržnici, drugič pri Prešernovem trgu. Kjerkoli so, pa pritegnejo poglede in nasmeh.
So trio, ki ga je Ljubljana preprosto sprejela.
Kultna figura pri Prešernovem spomeniku
Na Prešercu lahko srečamo še en obraz, ki ga Ljubljančani močno povezujejo z mestom. To je harmonikaš Marko.
Njegova melodija se razlije čez trg, še preden ga zagledaš. Gre za inženirja kemije, nekoč nepremičninarja, ki v narodni noši igra slovensko narodnozabavno glasbo, od Avsenika do Slaka.
Na glavi ima značilen klobuk, pogosto okrašen z nageljnom. Na svoj kotiček pride v kateremkoli vremenu – v vročini, snegu ali dežju – in pri tem zbira prostovoljne prispevke.
Dolenjec, ki je vzljubil prestolnico, ona pa njega
Na seznamu človeških legend Ljubljane je tudi 71-letni Rudolf Kovačič – Rudi. Na Tromostovju prodaja slovenski tisk, in to že več kot štirideset let. Prepoznaven je po skromnosti, širokem nasmehu in značilnem vprašanju: »Boste kakšen časopis?«
Rudi v Ljubljano prihaja iz Šentruperta na Dolenjskem. Na pot se odpravi zgodaj zjutraj, z avtobusom in vlakom, pot pa mu vzame približno dve uri v vsako smer.
Kovačič je postal eden od simbolov Ljubljane, nekdo, ki je tam že leta in je del vsakdanjega ritma središča.
Srčnost za potnike
Svojo stalno mestno točko imata tudi Boris in kužek Tobi, neuradni maskoti glavne železniške postaje. V podhodu, tik pod stopniščem in ob dvigalu, sta skoraj vsak dan. Boris prodaja časopis Kralji ulice, Tobi pa pozdravlja mimoidoče.
Gre za dvojec, ki v sivino podhoda prinaša toplino in občutek domačnosti.
Spomin nanj še živi
Med mestne legende spada tudi že pokojni Miha Nečemar, eden najbolj znanih prodajalcev časopisov v Ljubljani. Ljudi je dosegel s svojim humorjem, glasom in prisotnostjo. Ostal je v spominu kot del ulične zgodbe mesta, ki ga je poznal skoraj vsak Ljubljančan.
Branjevec z vozičkom
Tu je še Janez Čuda, eden najbolj prepoznavnih in posebnih ljubljanskih likov. Veljal je za enega najbolj prepoznavnih obrazov osrednje ljubljanske tržnice, kjer je imel svoje stalno mesto.
Bil je pristen in topel do vsakogar, ki se je pri njem ustavil. Bil je tudi eden zadnjih trnovskih branjevcev, ki so s svojimi lesenimi vozički – cizami – predstavljali značilno podobo stare Ljubljane.
Prejšnji mesec se je poslovil.
»Janez je bil marljiv in predan delu. Prav delo je bilo tisto, ki ga je pogosto postavljal pred svoje zdravje in počitek. Služil je drugim in pogosto pozabil nase. Zbolel je za rakom, bolezen so mu prvih pet let uspešno zdravili, a se je kasneje razširila,« je takrat sporočila družina Čuda.
Na trgu že od majhnega
Med obrazi s tržnice izstopa tudi Miin, prežet s toplino, predanostjo in več kot šestimi desetletji zgodovine. Že kot deklica je stala ob stojnicah osrednje tržnice, danes pa pri svojih letih še vedno z enako vnemo pozdravlja kupce, jih po imenu ogovori in nemudoma ve, kaj bodo potrebovali.
Njena stojnica je kotiček domačnosti, kjer se Ljubljančani ustavijo, da bi kupili svežo zelenjavo, pa tudi, da bi poklepetali z Mio, ki ima topel in prijazen odnos do vseh.
