Gostilne v osrednjeslovenski regiji še vedno ostajajo zaprte, škoda po mnenju gostincev neizmerljiva.
Medtem ko je v osmih slovenskih regijah od ponedeljka med 7. in 19. uro dovoljeno opravljanje gostinske dejavnosti na terasah in vrtovih gostinskih obratov, gostilne v osrednjeslovenski regiji ostajajo zaprte. Do kdaj, ne vemo.
Kako se gostinci po skoraj sedem mesecev dolgem zaprtju spopadajo s situacijo, smo se pogovarjali z Matjažem Pucherjem, lastnikom priljubljenega ljubljanskega lokala Žmauc in Dado Jerovšek, lastnico Kaval Group, ki ima v Ljubljani 15 lokalov in restavracij.
Škoda je ogromna
Sogovornika ugotavljata, da je škoda, nastala zaradi trenutne situacije in zaprtja, neizmerljiva.
»Ne gre le za izpad finančnega dela in padec prometa, ki potegnejo za seboj ves plačilni promet in vse vpletene v prehrambeni industriji, temveč se dotakne tudi osebnih in socialnih odnosov, prepoznavnosti, pojavnosti, pripadnosti, strasti, želji ter upanju,« pojasni Dada Jerovšek in oceni, da bodo prave posledice kot cunami pridrvele šele po ponovnem odprtju.«
Da so najkrajši konec potegnili lastniki manjših lokalov in njihovi zaposleni je prepričan tudi Pucher, ki svojo situacijo pojasni v številkah:
»Trenutno dobivamo nadomestilo plače za dva zaposlena, kar znaša 750 evrov. V podjetju sva polno zaposlena le jaz in moj sin, medtem ko je moja žena le lastnica lokala in zato neupravičena do državne pomoči. Trije so zaposleni za polovični delovni čas, kar pomeni 380 evrov, od česar ne morejo preživeti. Na pet študentov in študentk, ki so delali pri nas, je država pozabila in so prepuščeni sami sebi. Ne zmoremo odplačevati nobenih drugih obveznosti, ki smo jih imeli ob nastopu epidemije. Denar smo zbirali z donacijami, nekaj pa so nam ga posodili prijatelji.«
Kava za s sabo in kosilo na domu
Lansko leto, po prvem zaprtju, so se v Kaval Groupu v enem dnevu organizirali in začeli z dostavo na dom.
»Zato smo se ob drugem zaprtju države še hitreje organizirali in bili nemudoma pripravljeni. Vsak dan smo hvaležni, da lahko vsaj okrnjeno delujemo in se počutimo koristne, žive. Našim gostom smo tako dali občutek, da smo tu za njih, pa čeprav le z dostavo,« pojasni Dada Jerovšek.
Medtem ko je restavracijam omogočena vsaj dostava hrane na dom, so lahko lokali in kavarne stregli le pijačo “za s sabo”. V Žmaucu so za mesec dni poskusili s “to-go” strežbo, vendar je bilo po besedah lastnika Pucherja v celem mesecu toliko prometa kot prej v dveh dneh, kar je bilo žal povsem nedonosno.
»S prometom nam ni uspelo pokriti niti stroškov za dva natakarja. Ostale stroške smo lahko delno pokrili šele z državno pomočjo,« pojasni Matjaž Pucher.
Jerovškova je prepričana, da je gostinstvo v tesni soodvisnosti z mnogimi v prehrambeni verigi, vse pa je usmerjeno v goste, ki jih zdaj prepusto ni in dodaja:
»Poslanstvo gostincev ni le kuhanje hrane za dostavo, temveč vključuje prijaznost, ustrežljivost, razvajanje, kar pa ne gre drugače kot v živo. Preko interneta ni mogoče postreči omamno dišeče kavice.«
Polovični promet in višji stroški
Matjaž Pucher je prepričan, da bodo Žmauca odprli takoj, ko bo možno, čeprav po njegovih besedah na začetku ne pričakujejo velikega prometa. To naj bi bilo odvisno tudi od števila miz, ki jih bodo lahko postavili na teraso. Po prvih izračunih bi bila to tretjina celotne kapacitete.
»Če smo imeli prej deset zaposlenih, si bomo sedaj lahko privoščili le tri, največ štiri,« pojasni Pucher.
Že med kratkim poletnim obratovanjem na vrtovih so morali gostinci v želji po čim večji varnosti svojih strank in upoštevanju navodil in predpisov NIJZ-ja okrepiti kader zaradi dodatne skrbi za razkuževanje in čiščenje.
»Polovica manj miz in stolov, polovični promet, hkrati pa povečani stroški prinašajo preprosto osnovnošolsko računico,« ugotavlja Dada Jerovšek in dodaja, da kljub temu ostajajo pozitivni in verjamejo v dobro za vse.«
Živa M. Brecelj
