Mesec marec za nekatere pomeni začetek pomladi za druge spet mesec, v katerem ozaveščamo o možganskih poškodbah. Obiskali smo Center Naprej, kjer je Zoran Mlinarič delil svojo zgodbo.
Največkrat možganska kap nastopi povsem nepričakovano. Pri nekaterih so posledice zelo hude, kar vpliva tudi na psiho, spet drugi se z veliko volje in podpore bližnjih hitro vračajo v, kar se da, normalno življenje.
Rehabilitacija po kapi ni lahka. Je dolgotrajna, hkrati je potrebna želja in pa volja obolelega.
Okvara aortne srčne zaklopke
Zoran Mlinarič trenutno obiskuje Center Naprej v Murski Soboti, kjer zaposleni s svojimi izkušnjami in znanjem pomagajo osebam s pridobljeno možgansko poškodbo.
Zoran je trenutno star 43 let, njegova zgodba pa sega v leto 2011.
»Do možganske kapi je prišlo zaradi okvare aortne srčne zaklopke, in sicer konec novembra leta 2011. Doživel sem obsežen CVI, kar je kratica za možgansko kap. Ta mi je prizadela kar precejšnji del možganov,« nam zaupa svojo zgodbo.
Takrat je sam živel še v Ljubljani, in kot pravi, mu je bila na srečo prva pomoč nudena zelo hitro.
»Ampak kljub tej hitrosti na nevrološki kliniki niso mogli narediti čudežev. Precej časa sem preživel na intenzivni enoti, nato se je počasi stanje toliko stabiliziralo, da sem sploh preživel,« pripoveduje.
Dolgotrajna rehabilitacija
Po vsaki možganski poškodbi pa je zelo pomembna tudi rehabilitacija. Zorana so takoj po prihodu iz intenzivne nege poslali še na menjavo aortne zaklopke, kar je rehabilitacijo še nekoliko otežilo.
»Glede na to, da je bil prerezan celotni prsni koš, se ni bilo možno rehabilitirati tako, kot bi se mogoče lahko. Moja rehabilitacija se je zato nadaljevala kasneje, kot bi si želel,« pravi.
Po odpustu iz bolnišnice je najprej odšel za dva tedna v zdravilišče Laško, kjer so ga šele začeli pripravljati na rehabilitacijo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča.
Tam je preživel šest tednov, nato je še za dva tedna odšel na oceno dela zmožnosti.
Po prvi fazi rehabilitacije je odšel v Varstveno delovni center Mavrica v Ljubljani, kjer je ostal pet let. Tam je pridobil toliko zaupanja vase, da se je iz invalidskega vozička s pomočjo bergle ponovno postavil na noge.
Ponovni zaplet
Ker pa nikoli ne vemo, kam nas odnese pot, se je Zoran odločil za selitev v Mursko Soboto. Tako je zapustil Mavrico v Ljubljani in kar leto pa pol ostal brez vključevanja v kateri koli zavod.
»Ker je to bila res stresna situacija in sem šel preko svojih zmožnosti se je vse skupaj zapletlo. Spet sem pristal na invalidskem vozičku, kar pomeni, da sem stopil par konkretnih korakov nazaj v moji rehabilitaciji.
Potrebno je bilo kar nekaj psiholoških obravnav, spodbude s strani ljudi, ki delajo z mano,« razlaga.
Nato pa je leta 2019 prišel v center Naprej v Murski Soboti, kjer se zdaj pogumno sprehaja tudi že sam.
Posledice po možganski kapi pa se pri Zoranu odražajo na več področjih.
»V prvi fazi je ta gibalni del, sploh pri hoji. Najbolj pa je v mojem primeru prizadeta leva roka, ki je čisto plegična. Stežka jo uporabljam namreč tudi kot pomoč zdravi roki. Tako, da sem se naučil živeti z eno roko,« izpostavlja.
Prve misli … in življenje sedaj
»Naprej sem seveda moral 'sprocesirati', kaj se mi je sploh zgodilo. Ker je bilo težko razumeti, da vse, kar sem do sedaj lahko, kar naenkrat več ne morem. Bil je tak prestrašen občutek,« pravi sogovornik.
Zdaj teče že enajsto leto od nezgode. Zoran pravi, da se trenutno počuti polno. Dostikrat se sprašuje, kako bi bilo, če do dogodka ne bi prišlo.
»Zdaj je vseeno treba vsako stvar vnaprej splanirati vsaj delno. Vsega ne zmorem sam in potrebujem še precej pomoči.
Zato je potrebna dobra priprava, sama izvedba in to vzame kar nekaj časa in energije,« pripoveduje
V času rehabilitacije kot tudi zdaj sta na prvem mestu družina in zdravniško osebje. Pred tremi leti je zaprosil tudi za osebno asistenco, ki je seveda bila odobrena.
»Naj še izpostavim, da poleg družine, zdravstva in osebne asistence veliko pomoči dobim tudi od centra Naprej. Ker brez pomoči v centru, ne bi bil danes tukaj in to, kar sem,« poudarja.
Center Naprej
Kot pravi sam, je najbolj vesel, da lahko dela s svojimi rokami oziroma v njegovem primeru z eno roko. Obožuje surove materiale, kot je glina.
»Ko delam z glino, imam občutek, kot če bi mater Zemljo držal v rokah. In tudi če se zmotim, se zmečka in naredim na novo. Glina namreč oprošča napake,« pravi Zoran.
Za levo roko, ki je najbolj poškodovana, pa pri delu uporablja opornico.
Pogled na življenje
»V svojem življenju sem preživel marsikaj. Pa vendar rad uporabljam rek: 'Kar te ne ubije, te ojača'.«
Zoran sedaj od ponedeljka do petka obiskuje center Naprej, popoldne pa glede na počutje tudi s pomočjo asistentke naredi kakšna hišna opravila.
»Od oktobra lani pa sem član Namiznoteniškega kluba Murska Sobota. Ugotovil sem, da rabim šport. Dolgo časa sem, kaj je sploh primerno zame, nato pa se je ponudila ta priložnost. Dobro so me sprejeli, rad hodim tja,« še doda.
Pomembna stran zgodbe, ki jo Zoran izpostavi sam, pa je vključenost v družbo.
»Ves čas sem strmel k temu, da sem vedno, kar se da, normalno vključen v socialno okolje. To je bila nekaj časa tudi stvar, ki me je držala pokonci,« še izpostavlja.
Sporočilo …
Zorana smo v času pogovora še vprašali, kaj bi sporočil bralcem Sobotainfo.
»Zelo težko pametujem. Za nekoga, ki to ne doživi, je vsako moje sporočilo ali nasvet lahko z odzivom 'eh', ker se jih enostavno ne dotakne. Tako se tudi mene pred poškodbo takšne stvari niso,« pravi.
Pa vendar še doda, da naj predvsem skrbimo za svoje zdravje, saj je le eno. »Živite zmerno, ker vse, kar je preko meja, je lahko nevarno.«
»Tistim, ki pa imajo podobno zgodbo, kot je moja, pa na srce polagam to, da ni konec sveta, ni konec življenja. Življenje je kljub takšni poškodbi in miselnosti na začetku, da se je cel svet podrl, lahko zelo zelo lepo.
Morda se bo slišalo absurdno, pa vendar je lahko še lepše kot pred poškodbo. Po tem začneš ceniti tudi te manjše stvari, ki jih ljudje, ki so zdravi dostikrat ne opazijo,« poudarja Zoran.
Sam še pravi, da le pogumno naprej, če ne gre, je potrebno poiskati pomoč.
Zoranova zahvala
Prošnja med sodelovanjem je bila le ta, da na koncu zapišemo zahvalo.
»Zahvaljujem se vsem. Poleg družine, prijateljev in ostalih prej omenjenih tudi centru Naprej, kjer moram povedati 'Natalija je zakon!' Veliko vlogo so imeli tudi psihologi in psihiatri.
Zahvala gre tudi namiznoteniškemu klubu, ki kljub mojemu 'hendikepu' in dodatnemu delu, ki ga imajo z mano, ni nič težko,« zaključi.
