Vir: osebni arhiv Andrej Pegan
Profile picture for user Nika Vajnhandl Nika Vajnhandl
Ustvarjeno dne
Pet, 8.10.2021 06:53
Govorili smo z Andrejem Peganom, ki je v mladosti doživel prometno nesrečo, ki je zaznamovala njegovo življenje.

Andrej Pegan je pri 22. letih doživel prometno nesrečo, v kateri je utrpel možgansko poškodbo

Zdaj je invalidsko upokojen, zato veliko svojega časa posveča hobiju – izdelovanju unikatnih ptičjih hišic

Zgodila se je nesreča, ki ga boli še danes

Nesreča se je zgodila pred rojstnim dnevom Peganovega prijatelja. Opisuje, da so s prijatelji praznovali rojstni dan, na zabavi pa je bil prisoten tudi alkohol.

Po praznovanju sta s prijateljem sedla v avto in zgodila se je prometna nesreča, v kateri je njegov prijatelj umrl, on pa je za las ušel smrti, a utrpel hude fizične in psihične poškodbe, ki ga zaznamujejo še danes.

Po nesreči je bil v komi, ko se je iz nje zbudil, opisuje, pa je dogodek držal v sebi in se ga še dolgo časa po tem ni zares zavedal. 

»Od nesreče je minilo 25 let in še danes se ne morem sprijazniti s tem. Še danes me zelo boli,« razlaga Pegan. 

Pove, da danes avto sicer vozi brez težav, da pa ni bilo vedno tako lahko: »Ko sem prvič po nesreči vozil avto, mi je bilo zelo težko. Ampak če danes nimaš avta, ne moreš nikamor.«

Posledice nesreče predvsem psihične

»So stvari, ki še jih danes ne morem početi. Ampak predvsem, ker mi psiha ne dovoljuje,« Pegan začne pogovor o posledicah nesreče. 

»Imam tudi fizične bolečine, a te niso tako hude kot psihične,« obrazloži.

Pojasnjuje, da se njegove psihične težave kažejo predvsem tako, da je kakšen dan povsem v redu, spet drugič »pa ga 'zagrabi psiha' in je konec« – zapre se vase in ne počne ničesar. Sam pravi, da bi zaradi takšnih težav tudi službo težko obdržal.

»Želim si, da bi lahko počel stvari, ki sem jih počel pred nesrečo,« še dodaja.

V čem je našel uteho?

Po nesreči mu je ob strani stala mama. »Pomagala se mi je postaviti na svoje noge,« razlaga, potem pa še žalostno doda, da je pred nekaj leti doživela možgansko kap.

Razlaga, da pa je po nesreči izgubil prijatelje: »Pravijo, da v nesreči spoznaš prijatelja. Saj ga spoznaš … Ampak ko doživiš tako poškodbo, se sam odmakneš od ljudi, ne maraš nobene družbe. Odmakneš se od vseh in ostaneš sam.«

Na vprašanje, zakaj je čutil potrebo po tem, da se od ljudi odmakne, odgovori, da zato, ker se ni več počutil podobnega samemu sebi. 

Priznava tudi, da se še danes v družbi ljudi ne počuti prijetno. Njegova najboljša prijateljica po nesreči je bila hoja

Po nesreči je s prijateljem Primožem Gorzo, ki se je prav tako soočal s poškodbo glave, obhodil Slovenijo. 

S tem sta postala prva Slovenca, ki sta obhodila državo po možganski poškodbi.

Po tem neverjetnem projektu, ki ga opiše kot najboljšega, ki ga je v življenju izvedel, pa se je odločil napisati še avtobiografijo z naslovom Misli, ki jokajo. Pove, da se je odločil za tak naslov knjige, saj sam po poškodbi ne more jokati.

Pisanje knjige je imelo nanj terapevtski učinek: »Ko sem začel pisati, nisem imel spominov na nesrečo. Med pisanjem se mi je spomin vračal. Besede so se mi kar same od sebe risale na papir.«

Vir: osebni arhiv Andrej Pegan

Unikatne ptičje hišice

»Z nesrečo bi se moral sprijazniti, pa se ne bom nikoli. Zato vedno iščem nove izzive,« razlaga Pegan, preden pove, da je zadnjih šest let posvetil izdelovanju unikatnih ptičjih hišic. To je počel že prej, a ne tako aktivno. Potem pa je ugotovil, da mu ta hobi pravzaprav pomaga pri psihičnih težavah.

Zato je želel svoj najljubši konjiček razširiti tudi med druge in tako je odprl Zavod Andrej Pegan, ki je bil prvotno ustanovljen za tiste, ki so, prav tako kot Pegan, doživeli možgansko poškodbo.

»Teh je prišlo le nekaj. Večinoma zdaj pridejo tisti, ki prejemajo socialno pomoč, ker potem dobijo dodatek zraven,« je neposreden, a opaža, da »poškodba glave dela svoje« – ljudje, ki so utrpeli takšne poškodbe, težko delajo in se posvetijo hobijem. 

Kljub temu pa Pegan nadaljuje z izdelovanjem ptičjih hišic – pogosto pa se vendarle najde kak prostovoljec, ki mu pomaga. Ko ga vprašamo, kje najde moč, pove: »Ko imam dobre dneve, ne morem biti pri miru. Če ne bi nečesa počel, bi se mi zmešalo.«

Ptičje hiške od začetka do konca izdela povsem sam. »Običajno jih sočasno delam od deset do 15,« razlaga.

»Želim si, da bi bila v vsaki slovenski hiši ena moja ptičja hišica,« pravi, saj jih prodaja v  trgovinah Bauhaus in na Petrolu, v šali pa doda, da če Slovenija ne bi bila tako velika, bi mu to že zdavnaj uspelo.

Vir: osebni arhiv Andrej Pegan

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Starejše novice