Med sprehodom po stari Ljubljani ponekod še lahko zasledite ostanke srednjeveške Ljubljane.
Ko se sprehajate po svojem mestu, napnite oči. Tudi ulice, za katere ste prepričani, da jih še tako dobro poznate, namreč skrivajo drobna presenečenja.
Ena takih lokacij je Gornji trg, kjer ste se gotovo že kdaj sprehajali denimo od galerije Mak do gostilne Vida, niste pa opazili, da se med stavbo, v kateri domuje galerija Mak, in sosednjo nahaja majhen hodnik.
Ta je na prvi pogled videti kot ozek prehod, a v resnici ne vodi nikamor.
Gre za ostanek srednjeveške Ljubljane: preduh, protipožarni prostor med dvema hišama, ki je tedaj služil preprečevanju tega, da se ogenj v primeru požara ne bi zlahka razširil na sosednjo hišo.
Preduh je hkrati omogočal vetrni prepih, zaradi katerega so lažje sušile stranske stene hiš, ki jih nikoli ne obsije sonce. Po pripovedovanju ljudi pa so skozi okna v preduh zlivali tudi iztrebke.
Preduhi so danes v večini zazidani ali zaprti z vrati in ta na Gornjem trgu ostaja eden redkih, kamor lahko vstopite. Trenutno lahko v njem še vedno opazujete tudi prisrčno božično-novoletno dekoracijo, med drugimi vas bo na koncu preduha pričakal venček, osvetljen z lučkami.
Srednjeveška Ljubljana se je od sredine 11. stoletja razvijala v okviru ljubljanskega zemljiškega gospostva koroških vojvod Spanheimov, pod gričem, na katerem je v tem času nastajala tudi prva srednjeveška utrdba.
Glavno jedro srednjeveške poselitve je bilo locirano na naravno dobro zavarovanem predelu med desnim bregom Ljubljanice in Grajskim gričem.
Skozi ta del Ljubljane je prek spodnjega mostu tekla v tem času najpomembnejša prometna povezava med Koroško in Dolenjsko. Pomembno prometno vlogo je imela v tem času tudi plovna Ljubljanica.
Na Grajskem griču je verjetno v tem času zrasla tudi nova srednjeveška trdnjava, ki je z dvema priključkoma mestnega obzidja končala obrambni sistem mesta. V prvi polovici 13. stoletja je namreč Ljubljana dobila mestne pravice in s tem poleg sejemskih pravic tudi mestno obzidje.
Prve hiše Gornjega trga v srednjem veku so bile sicer lesene, po potresu leta 1511 in požaru leta 1524 pa so gradnjo iz lesa prepovedali.
Zidane hiše, ki so nastale na tem mestu, so imele le po tri okna na ulico in so se zato širile v grajsko pobočje.
V pritličju so bile trgovine, v nadstropju stanovanje lastnika, na dvorišču prostor za služinčad in v grič segajoči terasasti vrtovi.
