Obstoječi prostori Fakultete za strojništvo so stari 50 let in več
Obstoječa Fakulteta za strojništvo sestoji iz dveh glavnih stavb, ki stojita druga ob drugi. Prva je bila zgrajena leta 1940, drugo so postavili trideset let kasneje. Stavbi sta dotrajani, zaradi prostorske stiske pa fakulteta svoje dejavnosti izvaja kar na osmih lokacijah po Ljubljani.
V Sloveniji smo univerzitetni pouk strojništva uradno dobili leta 1919, hkrati z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani.
Po mnenju študentov fakultete so prostori fakultete nepraktični in premajhni. “Še zlasti so problem laboratoriji. V teh se deset študentov tako drenja, da nihče ničesar ‘ne odnese’ od ure.” Klimatizirani sta trenutno samo dve največji predavalnici in pa računalniška učilnica, medtem ko je učenje v preostalih prostorih v dneh, ko Ljubljano zajame poletna vročina, “praktično nemogoče”. Študentje pogrešajo še nek skupni prostor, kjer bi lahko premostili vmesne proste ure in spili kavo, manjka jih večja knjižnica - ta trenutno sprejeme 80 ljudi, samo v prvi letnik študija pa je vpisanih okoli 400 študentov, ne bi pa imeli nič niti proti kolesarnici in kakšnemu parkirišču.
Nova stavba prinaša popolnoma drugačno, prijetnejšo uporabniško izkušnjo
Nova zgradba, ki so jo zasnovali arhitekti Sadar + Vuga, prinaša popolnoma drugačno, prostornejše, optimalno osvetljeno in v zelenje vpeto študijsko okolje.
V novi fakultetni stavbi je predvidenih sedem predavalnic, 15 učilnic, sedem računalniških sob in skupno 39 laboratorijskih enot za 19 kateder. Fakulteta bo imela knjižnico s čitalnico, menzo s kuhinjo, telovadnico oziroma prostor za vadbo ter skupne prostore.
Nova stavba je oblikovana kot sodobna struktura horizontalnih plošč različnih velikosti in oblik, ki se križno nalagajo in omogočajo zvezno prehajanje zelenega prostora ob Poti spominov in tovarištva preko atrijev in zelenih teras proti obstoječim stavbam fakultet za kemijo in računalništvo.
Plošče so naložene tako, da senčijo in ščitijo pred dežjem. Na ploščah razporejene pohodne terase uporabnikom stavbe omogočajo nenehen stik z zunanjim prostorom. Kljub relativno globokem in širokem tlorisu plošče omogočajo optimalno osvetljenost prostorov po celotni globini stavbe. Dodatno osvetljenost prostorov zagotavljajo še štirje veliki ozelenjeni atriji. Nanje se navezujejo skupni prostori v pedagoškem delu in delovni v laboratorijskem delu.
"Arhitekturna zasnova je odsev razmisleka, kaj na fakulteti počnejo danes oziroma kaj pomeni poučevati prihodnje inženirje strojništva. Med drugim smo ob snovanju razmišljali, kako mehanika preide v nanotehnologijo, kako naj stavba čim bolj ustreza pomenu nanosveta in kakšno je nanookolje," pojasni eden idejnih očetov zgradbe, arhitekt Boštjan Vuga.
Stavba bo obstojna tudi na dolgi rok
"Stavba je sprojektirana na način, da bo tudi čez 50 let še vedno delovala sveže in aktualno," zatrdi Vuga. To so dosegli s premišljeno zasnovo zgradbe in pa z uporabo ustreznih materialov.
Zasnova stavbe tako omogoča fleksibilnost organizacije znotraj posameznih plošč, kratke poti ter optimalno osvetljenost vseh prostorov z naravno svetlobo. Pa tudi izbor materialov – kombinacija steklenega ovoja, betonskih senčil in plošč – je podrejen temu, da se bo stavba starala "v redu".
Starejše novice
Komentarji (0)