N. R.
Sob, 4.5.2024 20:22
Tanja Ferlin, poklicna rejnica iz Razkrižja, je spregovorila o življenju v vlogi rejnice, o travmah, s katerimi se soočajo odvzeti otroci, in o tem, zakaj se je odločila za to poslanstvo.

Bi bili pripravljeni, da pod svojo streho, poleg svojih otrok, začasno sprejmete tudi otroka ali več otrok iz druge družine? Če zmajujete z glavo, potem se verjetno zavedate, kakšno srečo imamo, da vendarle obstajajo ljudje, ki to počno.

To dejavnost imenujemo rejništvo. Skrb za otroke in mladostnike, ki potrebujejo začasno ali dolgotrajno oskrbo zunaj svojih družin.

Razlogi za potrebo po rejništvu so lahko raznoliki, vključno s primeri, kot so zloraba, zanemarjanje, bolezni, težave v družini ali smrt staršev.

Pogovarjali smo se s Tanjo Ferlin, poklicno rejnico z Razkrižja, ki je z nami spregovorila o razlogih, zakaj se je odločila za ta poklic, o težavah, s katerimi se sooča kot rejnica, in o travmah, ki zaznamujejo otroke.

O rejništvu je sanjala že v mladosti

Tanja Ferlin si je želela postati rejnica že od 15. leta naprej. Kot mlada je od daleč spremljala zgodbe rejništva.

Ko se je poročila in z možem dobila dve hčerki, so se skupaj odločili renovirati staro hišo in jo pripraviti za potrebe rejništva.

»Vse to je nekje v meni tlelo, tlelo, dokler nismo vse pripravili, zgradili prizidka, naredili iz podstrešja stanovanja in potem sem svoji pokojni mami, svojemu možu in mojima hčerkama omenila, da želim v hišo sprejeti še koga. 

Otroci so mi vseskozi pomenili največ in tako smo nekako sprejeli odločitev - dajmo, poskusimo,« nam zaupa.

Odločila se je za poklicno rejništvo

Decembra leta 2004 so v hišo sprejeli prvega otroka, to je bila 13 let stara Metka, ki je zdaj že odrasla in tako so skupaj začeli to poslanstvo.

Tanja se je odločila za poklicno rejništvo, kar pomeni, da se je morala odpovedati službi in v hišo sprejeti vsaj tri otroke:

»Ker sem že na sami vlogi to napisala, se nisem zavedala, da ne dobim zaposlitve takoj, ampak komaj, ko bom imela nameščene tri otroke, kar pa ni bilo takoj.

Leta 2005 smo dobili drugo deklico in potem januarja 2006 še enega fantka, se pravi, sem bila skoraj dve leti brezposelna

Do sedaj je Tanja z možem v družino sprejela osem otrok. Štirje so že odrasli, štirje pa še živijo pri njima.

V hišo so sprejeli otroka, starega 24 dni

Najmlajši otrok, ki so ga dobili v družino, je bil star 24 dni

Prvi trije otroci, ki so jih dobili v družino, so bili stari 14, 12 in devet, potem je prišla deklica, stara 11 mesecev, in fantek star deset mesecev. 

Za tem deklica, stara le 24 dni, in na koncu še deklica, stara šest mesecev, in fantek, star deset let. 

»Otroci imajo zelo velike travme. Ko dobiš v hišo malega otroka, starega 24 dni, pa takoj pri njem opaziš gibe staršev ... To so le zavrženi otroci, ki čutijo,« nam s solznimi očmi razlaga.

»Dokler okolica ne bo drugače odreagirala, bodo naši otroci trpeli«

Pri mnogih družinah pride do odvzema otroka, ko je to že prepozno, opozarja in dodaja, da ponekod otroke »zmanipulirajo do te mere«, da o težavah sploh ne smejo govoriti.

»Otrok pride v rejniško družino, sedi, ga sprašuješ, on pa gleda stran, ti ne odgovarja. Otroci preživijo vse možne oblike nasilja, preden vedo, za kaj se gre. Saj otrok ne ve, da to ni normalno. 

Dokler okolica ne bo drugače odreagirala, bodo naši otroci trpeli. Pa verjemite, da so v ozadju tako močne zlorabe, da si mi tega ne moremo predstavljati,« še pravi rejnica iz Razkrižja.

Otroci so ji pripravili knjigo z desetimi razlogi, zakaj je najboljša mama.

Lepi trenutki, za katere se je vredno truditi

Njihov vsakdan pa sestavljajo tudi res lepi trenutki, za katere se je vredno truditi. Otroci so ji na primer pripravili knjigo z desetimi razlogi, zakaj je najboljša mama.

»Ko pride otrok in ti reče: 'Joj, kako ta oblačila dišijo.' Pa si misliš, pa kaj si ti potem oblačil? Pa ko ti rečejo: 'Mama, hvala, da si me peljala na morje.' Pa ti naredijo kaj za dan žena ali materinski dan.

Pa verjamem, da jim je težko, ko to govorijo, mama je ena sama. Ampak so se vsi nekako odločili, da sva midva mama in oče

Delo rejnice jo izpopolnjuje, razveseljuje in ni ji žal, da se je za to odločila. Upa pa, da se bo v prihodnje za to poslanstvo odločalo več družin, »saj si otroci zaslužijo brezskrbno razigrano otroštvo, predvsem pa nekoga, ki jih bo imel rad, jih bo poskušal razumeti in jim pomagal odraščati«.

Najtežji del rejništva so ... slovesa in finance

Poudarja, da ji je žal, da se mora dotakniti te teme, a težek del rejništva so sredstva.

V začetku so rejniki dobili plačano približno minimalno plačo po otroku, od tega je bilo za delo rejnice približno 100 evrov po otroku. Trenutno plačilo znaša 660 evrov po otroku, od tega za delo rejnice 160 evrov po otroku, »pri štirih otrocih je to dobrih 600 evrov za plačilo dela.«

Mož je bil prej v službi, sedaj je upokojen. Opaža, da so si prej lahko privoščili kopanje, lahko so otrokom dali več, kot jim dajo sedaj.

»Najtežje pa je bilo to, ko so otroci odhajali, tisto je pa bilo res, res težko. Ko se otrok poslavlja, ko gre. Vsi so šli po polnoletnosti, razen ene deklice, ki je šla v zavod,« dodaja.

Težki trenutki so tudi takrat, ko mora sprejeti starša na obisk, se zadržati, umakniti. »Ko pridejo, se moraš na primeren način umakniti, da imajo prostor s svojim otrokom, da se lahko pogovarjajo, igrajo«.

Zakaj se več ljudi ne odloči za rejništvo?

Morda so tudi to razlogi, da v Sloveniji vedno bolj primanjkuje rejniških družin. Tanja sklepa, da se ljudje za rejništvo ne odločajo več, saj je to zahtevno delo, ki »terja celega človeka«.

Sama je poskušala poleg rejništva hoditi tudi v službo, a ji je zmanjkalo časa za otroke. 

»Že pred osmimi leti smo opozarjali, da je treba nekaj spremeniti, saj 69 poklicnih rejnic dobiva socialni transfer. Če nimaš poleg rejništva zemlje, nimaš nič.

Ali sem res tako malo vredna, da spadam pod socialni transfer? Ali je moje delo manj vredno, kot delo drugih

Deset let je aktivno sodelovala tudi v Rejniškem društvu Slovenije, kjer je pomagala pri organizaciji srečanja rejniških družin na Razkrižju. S pomočjo župana so v Razkrižju desetkrat izvedli srečanje.

»Tudi v sam zakon sem se 'zapičila', ga preučila. Hodim na skupino rejnic v Mursko Soboto in Ljutomer, kjer si povemo stvari, predebatiramo.

Obračamo se tudi na center za socialno delo, ampak tam je pač tako, da so obremenjeni. Ko nekoga rabiš, ga v tistem trenutku ne dobiš.« 

Starejše novice