Kot imajo na Ptuju kurente, v Cerknem laufarje, imamo v Ljubljani oziroma njeni okolici mačkare. Med vojno jih niso organizirali, saj ni bilo fantov, od leta 1962 pa jih spet vidimo.
V vaseh Ponikve in Zagorica v občini Dobrepolje ohranjajo etnološko pustno dediščino s šegama z elementi ljudskega gledališča: zagoriškimi in ponikovskimi mačkarami.
Medtem ko prve obudijo le na vsakih nekaj let in jih letos menda ne bo, pa so druge vsakoletna pustna stalnica.
Ponikovske mačkare bodo vas »zavzele« na pustni torek, 4. marca, vsekakor pa se bodo oglasile tudi v Ljubljani.
Pustno tradicijo ponikovskih mačkar ohranja neuradna fantovska druščina v Ponikvah, ki jo sestavljajo neporočeni fantje, stari vsaj šestnajst let, so nam povedali na Turizmu Ljubljana.
Priprave na pustovanje se začnejo po novem letu z razdelitvijo vlog in obnovo mask, pri čemer sodeluje celotna lokalna skupnost. Tradicionalne maske so petelin, košuta, hu-hu, policaj in podivc s koničasto kapo.
Pustno skupino sestavlja do 50 likov z značilnimi naličji (larfe) iz poslikanega papirmašeja in visokimi kapami (kasturji) iz lepenke, z zavitimi vrhovi in okrašenimi s pisanimi trakovi.
Običajno že tri tedne pred pustom že hodijo po vasi in podijo otroke.
V Zagorici pri Dobrepolju pa pustna skupina z značilnimi liki in naličji na pustno nedeljo dopoldne pobira darove po hišah, popoldne pa uprizori poroko, babji mlin, žaganje babe in oranje.
V nedeljo dopoldne jajčarja in grbci obiščejo domove.
Jajčar s kasturjem na glavi in jajčarica s cekarjem, oblečena v ponošena pisana oblačila, zbirata darove, največkrat jajca, v zadnjih letih pa raje denar.
Spremljajo ju grbci, varuhi jajčarjev, ki lovijo otroke ter napovedujejo prihod k hiši. Grbec ima oblečen kožuh, okoli pasu pa zavezane kravje zvonce. Na glavi ima star klobuk, okrašen s pisanimi trakovi, in v rokah gorjačo.
Sprevodu poveljuje komandant in ga spremlja harmonikar, za njim župnik z ministrantoma in mežnarjem, za njim gredo pari ta lepih mačkar, ki jih sestavljajo ženin in nevesta, priče in svatje.
Vsi so oblečeni v belo, ta lepi imajo na glavah kasturje ter čez ramena poveznjene pisane rute.
V sprevodu so tudi druge maske, na primer Mary iz Amerike z ljubimcem, tronogi dvojček oziroma debeluh, ki ima tri noge in dve glavi, ter mož z babo v košu in predstavniki poklicnih skupin – mlinarja, žagarja ter piskrovez.
Na koncu sprevoda Mice, oblečene v črno, vozijo kürenta, s slamo napolnjeno debelo lutko.
Sprevodu v kočiji sledita ta star in ta stara z dojenčkom. Grbci v sprevodu in med gledalci ustvarjajo red, ta star in ta stara pa z vragolijami povzročata nered.
Sledi dramska predstava, sestavljena iz štirih slik. Prizori so stalni, besedilo je delno improvizirano in odvisno od nastopajočih.
Zaporedje slik se lahko spreminja.
Najpogosteje je prva slika babji mlin.
Mlinarja s pomočjo velikega mlina spremenita stare Mice v mladenke, z izjemo lika ta stare.
Ker je mlinarja ne moreta zmleti, sledi višek pustovanja.
To je žaganje babe, ko žagarja v krsti pripeljeta ta staro ter jo ob vpitju in joku razžagata na polovici.
Tretja slika je obred poroke, ko duhovnik poroči ženina in nevesto, piskrovez pa za njuno srečo razbije lonec.
Obred se zaključi s plesom ta lepih.
Predstava se zaključi z oranjem, s katerim obredno zaorjejo v pomlad. Sledijo gonjač z bičem, orač (otkar) in sejalec, ki poseje seme.
S tem se pustni obred zaključi, pišejo v Slovenskem etnografskem muzeju.
Oživljeni leta 1962
Zanesljivih podatkov o izvoru in začetkih Zagoriških mačkar ni.
Med drugo svetovno vojno jih zaradi pomanjkanja fantov niso več organizirali.
Leta 1962 so na pobudo Toneta Ljubiča in etnologa dr. Nika Kureta mačkare ponovno oživili. Zaradi izvedbe, ki zahteva veliko nastopajočih, pustovanje izvajajo vsakih nekaj let.
Praviloma pri izvedbi sodelujejo le neporočeni fantje iz Zagorice, zadnja leta pa sodelujejo skoraj vsi člani vaške skupnosti, tudi poročeni, dekleta in otroci.
