Ko potniki vstopijo v avtobus Ljubljanskega potniškega prometa in zagledajo žensko za volanom, so še vedno pogosto presenečeni, vendar vedno na pozitiven način, je povedala Klara Zadnikar, ki smo jo povabili na klepet.
Občasno se kdo od vozačev celo nasmehne in reče: »O, vau, danes nas bo peljala pa gospa šoferka!«
Kako je voziti po mestu, kakšne voznike srečuje v prestolnici, kaj jo najbolj (z)jezi in še mnogo več iz njenega vsakdana v nadaljevanju.
Nam lahko poveste malo več o sebi?
»Prihajam iz Gorenjske, do nedavnega sem živela v Ljubljani, zdaj pa je moj dom na Štajerskem. Kljub nedavni selitvi ostajam poklicno zvesta prestolnici – vsak dan se vračam v Ljubljano, kjer z veseljem sedem za volan avtobusa in prevozim mestne ulice.
Čeprav me od službe loči dobra ura vožnje, mi to ne predstavlja ovire - nasprotno, vožnja je že od nekdaj moja strast, zato vsako pot, naj bo še tako dolga, vzamem kot del užitka.«
Koliko časa pa ste že zaposleni na Ljubljanskem potniškem prometu?
»V Ljubljanskem potniškem prometu delam že deveto leto. Pred tem poklicno sploh nisem bila v teh vodah – v preteklosti sem namreč delala v administraciji in komerciali.
Izpit za avtobus sem naredila bolj iz heca. Gospod, ki sem ga poznala in je delal na LPP, me je dve leti spodbujal, naj ga opravim. V bistvu sem si potem v nekem trenutku res želela voziti 'trolo'.
Najprej sem si mislila: Ne se hecati. Jaz, ki sem 15 let delala v pisarni, bom zdaj šofirala bus? Potem pa mi je enkrat preprosto 'kliknilo' in sem se odločila, da poskusim.
Tako danes, oblečena v prepoznavno temno modro uniformo, vsak dan z veseljem in odgovornostjo prevzemam vožnje po mestnih ulicah, in sem nepogrešljiv del vsakdana za mnoge Ljubljančane.«
Kako je biti ženska v poklicu, ki ga večinoma povezujemo z moškimi?
»Šoferka mestnega avtobusa v Ljubljani danes ni več takšna eksotika kot nekoč (smeh).
Trenutno nas je 17, vseh šoferjev pa je 438, tako da smo še vedno v manjšini, a se število počasi povečuje. Vesela sem, da nas je vedno več, saj menim, da poklicno šoferstvo ni izključno služba za moške.
Kako reagirajo potniki, ko vidijo, da 'trolo' upravlja ženska?
»Redni uporabniki Ljubljanskega potniškega prometa so nas že navajeni, tisti, ki avtobusa ne uporabljajo pogosto, pa včasih ob vstopu še vedno presenečeno pogledajo. A večinoma to odobravajo in pogosto slišim kakšen lep komentar, kot na primer: Lepo, da ženska tudi vozi.
Pred kratkim mi je potnik rekel, da lepo vozim. Takšen kompliment mi veliko pomeni, saj mi je pomembno, kako se potniki počutijo na mojem avtobusu. To daje mojemu delu smisel. Trudim se za udobno in umirjeno vožnjo – nihče ne mara, da ga med prevažanjem premetava.
Seveda, se kdaj zgodi, da moraš hitro (od)reagirati in zavirati, kar je za sploh za stoječe potnike neprijetno, a sicer se res trudim voziti umirjeno, tako da se potnik počuti udobno.«
Verjamete v stereotip, da so ženske slabše voznice od moških?
»Seveda ne! To je res samo stereotip. Med moškimi in ženskami najdemo tako dobre kot malo manj dobre šoferje. Vožnja je stvar občutka pa – če smem reči – tudi malo nadarjenosti.«
Vas potniki, ko vstopijo v avtobus, pozdravijo?
»Ta navada je kar pogosta, še posebej med mlajšimi potniki. Sploh na liniji 14, ki vozi mimo Rožne doline, kjer je velika koncentracija študentov, je to zelo opazno. Pohvalno!
Ko je avtobus zelo poln, pa je seveda težje pričakovati, da bo vsak posebej pozdravil, ampak saj ko je gneča tudi jaz ne morem odzdravljati ves čas. Takrat v odgovor pogosto samo vljudnostno pomignem z glavo.«
Kako poteka vaše delo – vozite vedno isto linijo ali jih menjujete?
»Naše delo poteka po vnaprej določenem razporedu, ki ga poznamo za mesec dni vnaprej. Skoraj vsak dan vozimo drugo linijo, kar mi je zelo všeč, saj tako delo ostaja dinamično in se izognemo rutinskemu avtomatizmu. Če bi ves čas vozila le eno progo, bi se sčasoma lahko preveč sprostila, kar bi povečalo tveganje za napake.
Fascinantno je, kako hitro možgani preklopijo med različnimi linijami – tudi če določenih poti ne vozim več let, se mi ob sedenju za volan takoj povrnejo v spomin. Ceste, postajališča in potek vožnje so kot nekakšen zemljevid, ki ga nosim v sebi in ga lahko kadar koli prikličem.«
Ste od potnikov kdaj doživeli kakšno res lepo gesto?
»Velikokrat! Kakšna gospa mi prinese čokolado, drugi mi rečejo, da sem najlepša šoferka (smeh), ali pa me pohvalijo, da je moja vožnja zelo udobna. Tudi mladina zna pohvaliti, kar mi veliko pomeni.
Včasih se mi zdi, da je bil ta poklic nekoč bolj spoštovan, potem se je malo razvrednotil, zdaj pa spet pridobiva veljavo.
Opazim, da potniki cenijo, da sem pri vožnji profesionalna – ne uporabljam telefona, niti prostoročno ne govorim. Moja pozornost je vedno na cesti.«
Se vam je že zgodil kakšen nevaren, morda bizaren ali smešen incident med vožnjo?
»Seveda! Med vožnjo se zgodi marsikaj, a najprej naj poudarim, da se na avtobusu nikoli ne počutim ogroženo. Vozila so opremljena s kamerami, kar zagotavlja dodatno varnost tako meni kot potnikom, poleg tega pa z izkušnjami pridobiš občutek, kako ravnati v različnih situacijah.
Včasih kdo meni, da bi moral biti sovoznik in mi deli nasvete, kaj naj storim – a žal njihova priporočila pogosto presegajo cestnoprometne predpise (smeh).
Seveda ostajam profesionalna in sledim pravilom, tudi če se komu zdi, da bi moral avtobus kar 'poleteti' čez rdečo luč ali zaviti tja, kjer to ni mogoče.«
Promet v Ljubljani – kakšni smo vozniki? Ste opazili kakšne tipične napake ali slabe navade?
»Ne bi rada nikogar užalila, a opazila sem, da vozniki, ki niso vajeni ljubljanskih cest, ki prihajajo iz drugih delov države, pogosto ne upoštevajo prednosti avtobusov. Ljubljančani so pri tem precej bolj vestni in praviloma znajo sodelovati v prometu.
Sicer pa so vozniki v prestolnici kar korektni. Seveda so dnevi, ko zaradi gneče narašča nestrpnost in se pojavi več izsiljevanja, a to je nekako pričakovano.«
Kar pa vedno znova preseneti, je reakcija na vremenske razmere – ko pade dež ali sneg, se promet skoraj ustavi, kot da bi nas presenetila čisto nova zakonitost vožnje (smeh).«
Vas potem kot potniki sploh lahko kako vznejevoljimo?
»Seveda (smeh). Predvsem takrat, ko mi očitajo zamude. Ampak iskreno, kot šoferji nimamo vpliva na nastale razmere – gneče so gneče, še posebej v prometnih konicah.
Včasih pa se kdo izmed potnikov malce nestrpno odzove in nam kaj zabrusi. V teh situacijah lahko le pojasnimo, da v zastojih preprosto ni mogoče preskakovati vozil, in da se trudimo narediti vse, kar je v naši moči, da potovanje poteka čim bolj nemoteno.
Pomembno je razumeti, da tudi mi čutimo posledice zamud – naše pavze so zaradi njih krajše, kar včasih pomeni, da na končni postaji ni dovolj časa, da bi si pretegnili noge po dolgem sedenju za volanom ali se osvežili z malo svežega zraka in obiskom sanitarij.«
Če bi imeli možnost spremeniti eno stvar v mestnem prometu, kaj bi to bilo?
»Če bi imel to možnost, bi se odločila za uvedbo rumenega pasu po celotni Dunajski in Celovški cesti. Čeprav so nekateri deli že izvedeni, celoten pas še ni povezan. To bi omogočilo hitrejši pretok prometa in večjo učinkovitost javnega prevoza.
Odkar imamo rumene pasove, so avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa postali bolj učinkoviti, kar je pritegnilo tudi več potnikov.
Poleg tega bi spodbujal ljudi, da pogosteje uporabljajo javni prevoz, saj je to okolju prijazna izbira, ki prispeva k zmanjšanju prometnih zastojev in onesnaženja.«
Starejše novice
