Poleg široke izbire rož in drugih rastlin, ki jih povezuje v aranžmaje različnih stilov, izstopa tudi njen naravni čut za ljudi. Stranke to cenijo in se prav zaradi tega vedno znova vračajo k njej.
Marina Idić se je rodila v Srbiji, kjer je preživela svoja najstniška leta. Kot mlado dekle pa je zapustila svojo domovino. Leta 1983 jo je namreč ljubezen do Rivčeta pripeljala k nam. Nekaj časa sta prebivala v Mariboru, nato pa sta se preselila v Kranj, kjer sta začela graditi skupno življenje. Njuna največja želja je bila ustvariti si lasten dom.
Nova država, novi začetki
Marina je prvi stik s tržnico doživela prek Rivčeve sorodnice, ki ji je tam pomagala pri prodaji rož. Obenem je tudi čistila in prodajala sadje ter zelenjavo. Na te čase se ozira z nostalgijo:
»Dalo se je zaslužiti, a si moral delati. Prav zato sem opravljala tri službe, da sva čim prej zbrala denar za svoj dom – in uspelo nama je. Skupaj sva zaživela v stanovanju v Kranju. V tem kraju živiva še danes, le na drugi konec mesta sva se preselila, kjer imava svojo hišo,« je povedala.
V tistem času se je odločila ustanoviti svoje podjetje, s čimer se je začela pisati ena največjih cvetličarskih zgodb prestolnice.
»Takratni časi so bili za posel, v katerem sem, precej drugačni. Predvsem je bila ponudba cvetja precej skromnejša, ker ga ni bilo moč dobiti. Cvetličarji smo prodajali, kar je bilo mogoče odkupiti v Sloveniji. To so bile le ‘osnovne’ vrste rož, kot so vrtnice, gerbere in nageljni. Tulipani so bili prava redkost, eksotika,« se ozira nazaj.
Leta 1995, ko se je pri nas resneje začel uvoz cvetja iz tujine, predvsem iz Nizozemske, pa je tudi na njene stojnice prišlo veliko novih vrst rož, kar je dobesedno vodilo v razcvet njenega dela.
Tisoč cvetov
Pri ustvarjalnem delu svojega poklica Marina stremi k temu, da vsak šopek, ikebana, venček ali druga cvetlična stvaritev nosi sporočilo – bodisi ljubezni, občudovanja, simpatije, zahvale ali pa čustev ob slovesu od drage osebe. O njeni predanosti delu in iskreni želji ustreči strankam priča tudi to, da jim nemalokrat odpre vrata svojega doma in jim tam, v miru in z vso pozornostjo, pripravi šopek – četudi v nedeljo.
Marinine cvetlične umetnine krasijo tudi posebne dogodke, kot so poroke, otvoritve in prireditve. Poleg tega lepšajo hotele ter druge javne prostore. V zadnjih letih je, denimo, za veliko noč okrasila pravoslavno cerkev sv. Cirila in Metoda v Ljubljani – in to z več kot tisoč cvetovi.
Ko pride 'Zoki'
Med njene stalne stranke spadajo številne znane osebnosti, kot so nekdanji predsedniki države, ministri, politiki, kulturniki, igralci in novinarji. »Z vsakim od njih imam vedno le pozitivne izkušnje,« pove. Njeno stojnico večkrat obišče tudi ljubljanski župan Zoran Janković, s katerim se poveže na način, ki odraža njuno medsebojno spoštovanje.
»Gospoda Jankovića spoštujem, saj je zelo dostopen in prijazen. Pogovarjava se brez vsakega pretvarjanja, kot stara prijatelja. Kličem ga 'Zoki', saj mi je res blizu in vedno me pozdravi z nasmehom. V njem vidim človeka, ki ima vedno čas in pripravljenost za pogovor. Ko mi reče 'parlamentka', se oba nasmejiva, saj se šali, da je moja stojnica nekakšen 'center' srečevanja. To me veseli, saj v tem začutim, da sem del živahnega družbenega utripa tega mesta.«
Lepota v cvetju in odnosih
Našo sogovornico Marino Idić posebej gane, ko ji stranke izkažejo pozornost, tudi če ne potrebujejo cvetja. Pogosto jo namreč pridejo 'samo' pozdravit in jo razveselijo s kavo, piškoti ali kakšno pijačo.
»To se me globoko dotakne in mi daje občutek, da sem pomemben del tržnice in njihovega vsakdana. Zaradi tega se počutim spoštovana, cenjena,« je njeno čustveno priznanje.
Vpogled v njun dom
Čeprav je delo na tržnici naporno z več plati; v ozadju je veliko dvigovanja, prenašanja, transportiranja, organizacije in papirologije, naša sogovornica ne pozna postanka, redko si tudi vzame dopust:
»Ne maram biti pri miru. Tudi ko ne delam, se pogosto znajdem pri različnih drugih aktivnostih, vezanih na estetiko, urejanje,« pove.
Njen soprog, ki priča pogovoru, pa doda, da vedno poskrbi za to, da je tudi dom edinstven, lep.
»Sploh za praznike si da duška in mi vsi, ki smo tega deležni, uživamo v njenem daru za ustvarjanje lepega in toplega,« s ponosom pristavi.
Je pa pri poslu Marina z eno nogo vedno malo tudi v prihodnosti. Že med božičnimi in novoletnimi prazniki začne razmišljati o valentinovem, dnevu žena, materinskem dnevu in veliki noči. Njena želja je strankam ponuditi nekaj posebnega ter pravočasno pripraviti nove aranžmaje in drugo okrasje, ki bo ustrezalo tem praznikom. Vedno v svoje delo rada vpleta tudi novosti in sveže ideje.
Na koncu lahko sklenemo, da delo Marine Idić presega zgolj poklic prodajalke cvetja; v njenem delu je prepletena iskrena ljubezen do ljudi, narave, lepote in življenja. Sama pa o svoji 40-letni zgodbi na tržnici pravi, da ji to daje energijo:
»Moje rože in moji ljudje so moj svet!«