VIDEO: Predsednik Piratske stranke: »Zelo bi me zanimalo, zakaj iz toplarne izhaja črn dim«

Mestni svetnik Jasmin Feratović, predsednikom Piratske stranke Slovenije, nam je v tem intervjuju zaupal nekatere izmed najbolj bizarnih trenutkov, ki jih je doživel v mestnem svetu, in spregovoril o svojem pogledu na transparentnost delovanja občine. 

Poleg tega nam je razkril enega svojih ljubših kotičkov Ljubljane, beseda pa je tekla tudi o zmajih. 

So vas v zadnjem času v mestnem svetu kakšne odločitve posebej presenetile? So katere od njih posebej dobre, ali imate do katerih celo kakšne zadržke?

»Mestni svet se praviloma sestane enkrat na mesec, z izjemo poletja, ko zasedamo redkeje. Ključno je razumeti, kako dejansko deluje 'mestni aparat': mi, svetniki, glasujemo zgolj o temah, ki jih na dnevni red uvrsti Lista Zorana Jankovića, medtem ko opozicijske pobude že vnaprej izločijo iz razprave.

Za to uporabljajo Statutarno pravno komisijo, ki vedno predlaga umik pobud opozicijskih svetnikov z dnevnega reda. Tako so naši predlogi sistematično zavrnjeni že na začetku. Če skličemo izredno sejo, da bi odprli razpravo o perečih vprašanjih, se je Lista Zorana Jankovića in Gibanje Svoboda preprosto ne udeležita, s čimer onemogočita kvorum. Brez prisotnosti več kot polovice svetnikov seja ni veljavna. Opoziciji tako načrtno odvzemajo vsakršno možnost, da bi dejansko soupravljala mesto.

Kot veliko težavo vidim, da ni razprave o ključnih občinskih projektih, kot so Športni center Ilirija in projekti Energetike Ljubljana. Še posebej me skrbi podražitev Ilirije; v zadnjih dveh letih je cena projekta narasla za skoraj 20 milijonov evrov. Prvotna pogodba je bila vredna 40 milijonov, zadnji aneks pa že 62 milijonov. O tem ne moremo razpravljati, ne moremo postavljati vprašanj članom mestne uprave ali županu, prav tako ni nobenega nadzora nad porabo teh sredstev. Enako velja za Energetiko Ljubljana, ki izvaja več velikih naložb. Med njimi je tudi projekt plinsko-parnih enot v Termoelektrarni-Toplarni Moste.

Te investicije so bile potrjene že pred začetkom našega mandata, kar pomeni, da nanje nimamo neposrednega vpliva niti jih ne moremo revidirati. To pa odpira pomembno vprašanje: kako zagotoviti večjo transparentnost in vključenost v procese odločanja o tako pomembnih projektih, ki dolgoročno vplivajo na mesto in njegove prebivalce?«

»Z zadnjih sej bi izpostavil še odnos Mestne občine Ljubljana do Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v povezavi s Križankami. Mestna občina Ljubljana si prizadeva od države prevzeti celoten kompleks Križank, nato pa ga predati v upravljanje Festivalu Ljubljana. To za šolo pomeni izselitev.

Na sami seji tega sicer nisem posebej izpostavil, saj sem šele kasneje sestavil celotno sliko in dojel, da je občina dejansko v nekakšni 'vojni' s Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Ta vtis sem dobil predvsem na podlagi tona in besed, ki sta jih na zadnji seji uporabljala direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in župan Zoran Janković. Njuna retorika do šole je bila ostra.

Namesto da bi se iskala rešitev v sodelovanju z omenjenim izobraževalnim zavodom, se zdi, da ga želi Mestna občina Ljubljana preprosto odstraniti iz enačbe in Križanke v celoti prepustiti Festivalu Ljubljana.«

Katera tema je trenutno v Ljubljani po vašem mnenju najbolj pereča, a premalo naslovljena?

»V Ljubljani se je oblikovala skupina arhitektov, večina jih deluje znotraj civilne iniciative Ljubljana odprto mesto, ki so zelo kritični do mestnega urbanizma. Po njihovem mnenju se urbanistični načrti ne oblikujejo v korist mesta kot celote, temveč predvsem v interesu določenih investitorjev. Občinske strategije in odločitve jim namreč omogočajo umeščanje projektov, ki dolgoročno ne prispevajo k premišljenemu urbanemu razvoju, temveč služijo predvsem kapitalskim interesom. Ta del skrbi tudi mene.

Velik izziv prestolnice ostaja tudi stanovanjska problematika. Gradijo se namreč nepremičnine, ki bodo za žep s povprečnimi dohodki še vedno občutno predrage. 

Župan Zoran Janković enkrat letno skliče tiskovno konferenco prav na to temo, na njej pa vztrajno trdi, da občina počne vse, kar je v njeni moči, da bi dobili več stanovanj, pa tudi, da bodo cene na kvadratni meter padle. A realnost je drugačna – cene nepremičnin še vedno rastejo. Trenutno se sicer povprečna giblje okoli 4000 evrov na kvadrat. Župan pa trdi, da bodo kmalu znašale 3000 evrov na kvadrat. Le kako?!

Pravi, da bo k temu prispevala količina novozgrajenih nepremični, tako naj bi Ljubljana letos dobila okoli 3000 stanovanj, kar se sliši zelo v redu. A gre za manjše večstanovanjske hiše ali vila bloke, ki ne bodo cenovno ugodni. 

Težava je tudi njihova umeščenost: večinoma ležijo na obrobju mesta – Spodnji Kašelj je denimo tako območje, pa tudi Sibirija, kar je ljudska oznaka za območje, ki se nahaja na jugovzhodnem delu mesta, tik ob južni obvoznici. Gradnja na teh lokacijah pomeni širjenje primestnih območij, kar pa prinaša nove izzive – nujno bo potrebno vlaganje v infrastrukturo, kot so kanalizacija, elektrika, ceste in javni prevoz.«

Kakšno je vaše stališče glede širjenja parkirnih con in podražitev parkirnin v Ljubljani?

»S strokovnjaki za promet delim prepričanje, da je parkirna politika ena ključnih oblik nadzora prometa v mestu. S povišanjem cen parkirnin na določenih območjih se ljudem sporoča, naj raje uporabljajo javni prevoz, kar pripomore k zmanjšanju zastojev, k nižji obremenjenosti parkirišč, ki jih je itak premalo, pomeni pa tudi manj onesnaženja.

Ljubljana ima precej možnosti za izboljšave na tem področju. Zgledovali bi se lahko po mestu Brno na Češkem: lokalni prebivalci lahko v centru parkirajo na podlagi dovolilnic, medtem ko so cene parkiranja za obiskovalce v središču mesta zelo visoke, kar jih spodbuja, da parkirajo na obrobju, kjer je parkirišč dovolj, so pa tudi cenovno res ugodna. Slednji za dosego centra uporabijo javni prevoz.

Kar se parkirne politike naše prestolnice tiče, bi izpostavil pomen parkirišča P+R (parkiraj in se pelji), ki imajo izjemen potencial, a jih je občutno premalo. Trenutno nudijo skupno le okoli 1400 parkirnih mest, kar je smešno nizka številka glede na dejstvo, da vsak dan v Ljubljano migrira približno 90.000 ljudi. 

Vrhunsko bi bilo, da bi bila prometna strategija zastavljena tako, da bi tisti, ki bi parkirali na P+R, imeli možnost v center priti v petnajstih minutah do največ pol ure.

Sicer pa je občina zelo dvolična glede parkirne politike: na eni strani se trudijo odvračati promet iz centra, na drugi pa prav v osrčju Ljubljane še naprej gradijo parkirne hiše. To ne gre v pravo smer; gre bolj za iskanje načinov, kako povečati prihodke z javnih parkirišč.« 

Kako gledate na prenovo ljubljanske tržnice? 

»Parkirna hiša pod tržnico se mi ne zdi smiselna – iz istih razlogov, kot sem jih že omenil pri prejšnjem odgovoru. Dobro je, da se ukinja parkirišče pred Lutkovnim gledališčem Ljubljana (Krekov trg), a parkiranje pod tržnico ostaja, kar pomeni, da bo prometna obremenitev na tem območju še vedno prisotna.

Poleg tega obstajajo resni pomisleki v zvezi s podzemnim delom tržnice: po mojem vedenju bo najnižja etaža parkirne hiše na globini 20 metrov, kar je kar 11 metrov globlje od korita Ljubljanice. Povsem možno je, da bo spodnja etaža zato poplavljena. 

Zanimivo bo spremljati, ali bodo med gradnjo potrebni dodatni aneksi in kako se bo s tem dvigovala cena projekta. Bojim se, da bomo priča podobnemu scenariju kot pri Iliriji in številnih drugih mestnih investicijah, ki so se drastično podražile.«

Sicer pa me veseli, da bo ta mestni kotiček končno prenovljen. Trenutno je v slabšem stanju kot tržnica v marsikaterem drugem slovenskem mestu.«

Kako ste se pa sploh znašli v politiki? Vas je zanimala že od nekdaj?

»Stranki sem se pridružil kot sekretar, saj so potrebovali nekoga, ki bi prevzel skrb za njeno poslovanje. Kot ekonomist in računovodja sem to sprejel. Moja glavna naloga je bila urediti poslovanje stranke do te mere, da bi na revizijah vedno dobivali pozitivna mnenja brez zadržkov – in to nam je doslej vedno uspelo. Revizije Računskega sodišča za manjše stranke so namreč precej zahtevne. 

V politiko sem torej vstopil z namenom zagotavljanja transparentnosti in zakonitosti. Ko pa si enkrat del politične stranke, te začnejo potiskati naprej in tako sem najprej postal mestni svetnik, decembra lani pa še predsednik stranke Pirati.« 

Ker ste ekonomist, verjetno občini kar gledate pod prste?

»Da. Izkoriščam svoje strokovno znanje za preučevanje občinskih dokumentov in pogodb. Eden od projektov, ki sem se jim posebej posvetil, je Športni center Ilirija. Zelo dobro poznam pogodbo in njene anekse. Ob tem sem naletel na več 'zanimivosti'. 

Ena od njih je dejstvo, da so v prvotni dokumentaciji načrtovali sončno elektrarno, vendar niso upoštevali osnovnega dejstva, da jo je treba pritrditi na streho objekta. Res je skoraj neverjetno, da to predvideva šele zadnji aneks.«

Kdo si lahko zamisli, da bo načrtoval sončno elektrarno in pri tem 'pozabi', da jo je treba namestiti na streho ter upoštevati vse s tem povezane finančne obremenitve?«

Kako transparentno potem po vaši oceni deluje občina?

»Na prvi pogled se zdi, da občina res stremi k transparentnosti – organizirajo tiskovne konference, so dostopni za informacije in pojasnila. Vendar pa, ko se bolj poglobiš v ozadje, hitro ugotoviš, da javnosti predstavljajo le tisto, kar želijo, da vidimo.

Težava je v številnih skritih delih pogodb, kjer so ključne informacije pogosto skrite za oznako 'poslovna skrivnost'. En tak primer je projekt novih plinskih elektrarn v Energetiki Ljubljana. Ključni deli pogodbe, ki bi nam omogočili vpogled v podrobnosti projekta, niso javno dostopni. To pomeni, da ne moremo preveriti, kaj točno je dogovorjeno. Vse, kar smo dobili, so uradna pojasnila mestne uprave, ki trdijo, da je vse v redu.

Glede ljubljanske toplarne bi me zelo zanimalo, zakaj iz nje izhaja črn dim, na kar s članki opozarja tudi vaš portal. Do odgovora sem se poskušal dokopati sam, in sicer s pomočjo inženirjev. 

Elektrarna bi morala omogočati preklapljanje med plinom in kurilnim oljem, vendar v resnici prehod med gorivi ni mogoč. Če želiš s programa 'kurilno olje' nazaj na plin, to direktno ni mogoče. Prehod je mogoč le z obsežnim remontom, kar vzame časa in terja stroške. Če bi sistem omogočal samodejno preklapljanje, do teh težav sploh ne bi prihajalo.« 

Mestni svetniki imate pogosto dolgotrajne in zapletene razprave. Kaj pa je bila najbolj zabavna situacija, ki ste jo doživeli na seji?

»To pravzaprav ni zabavna situacija, ampak bolj presenetljiva in to ne v pozitivnem smislu. Spomnim se, ko smo imeli sejo glede odločitve o koncertu Magnifica v Tivoliju, ko so poskušali legalizirati dogodek. 

Opozicijski člani mestnega sveta smo se dogovorili, da bomo bojkotirali sejo, saj v času poletnih počitnic ni bilo dovolj prisotnih svetnikov, kar pomeni, da se seje ne bi mogla izpeljati, ker ni bilo potrebne sklepčnosti. Zato smo vsi, vključno z Levico in SDS, zapustili sejo. Vendar pa so našli način, kako premagati to oviro: poslali so nekoga, da so nekatere svetnike iz vrst SD 'zvlekli' nazaj v sejno sobo na glasovanje. To je bila popolna bizarka.«   

Če bi imeli neomejen proračun za en projekt v Ljubljani, kaj bi naredili?

»Tramvaj. Z vidika javnega prometa bi bil za Ljubljano nujen. Razvita evropska mesta ga imajo, Evropska unija pa je pripravljena takšne projekte financirati. 

LPP ima namreč v sedanji obliki veliko pomanjkljivosti. Potrebovali bi vsaj eno glavno linijo, recimo iz Stanežič čez celo mesto do Polja ali Zaloga, pa še eno diagonalno, ki bi povezovala Črnuče z Dolgim mostom. Morda tudi kakšno krožno linijo, ki bi zagotovila boljšo povezanost. LPP manjka »hrbtenica«. Nekoč so to predstavljale linije 6, 2 in 1.

Danes v prometni konici traja tudi eno uro, da se prebiješ čez mesto – včasih je hitreje, če greš peš. Tramvaj bi omogočil, da se iz enega dela mesta v drugega premaknemo res hitro.«

Kateri je vaš najljubši ljubljanski kotiček?

»Prihajam z Barja, zato mi je Krajinski park Ljubljansko barje zelo blizu. Tam izkusim naravo, mir, stik z vodo, saj se po Ljubljanici večkrat vozim s kanujem. Park je zelo neobljuden in zasluži si ohraniti svojo pristnost in neokrnjenost. To so kotički, vredni, da jih človek izkusi, po drugi strani pa jih je treba (ob)varovati, da ne pride do masovnega ljudskega obleganja.« 

Vam  smem za konec postaviti še eno malo bolj nenavadno vprašanje?

»Seveda (smeh in pričakovanje).« 

Če bi morali enega zmaja – simbol mesta, poslati na izlet, kam bi ga in zakaj?

»Priporočil bi mu obisk Berlina, kjer naj izkusi javni promet, to, kako hitro se lahko premikaš med različnimi deli ogromnega mesta – ne glede na gnečo. Morda bi naš zmaj, poln novih spoznanj, prinesel kakšno inovativno idejo, ki bi našemu mestu pomagala pri uvajanju rešitve za hitrejši, bolj pretočen in trajnostno naravnan javni promet.«