Zaupali so mu svoje zgodbe. Zdaj jih bomo lahko videli.
Ko režiser Metod Pevec stopi v osrednji slovenski zapor na Dobu, ga ne pritegne institucija sama, temveč nekaj veliko bolj izmuzljivega: človek v prostoru, kjer se zdi, da je o njem že vse odločeno.
Prav iz tega občutka nerazumevanja in hkratne močne privlačnosti je nastal dokumentarni film Ko pridem ven, eden tistih projektov, ki ne opazujejo od daleč, ampak gledalca potegnejo v neprijetno bližino vprašanj o krivdi, travmi in možnosti notranje preobrazbe.
»Vse bolj se mi zdi, da je najboljše izhodišče za dokumentarni film tam, kjer nečesa ne razumem, ampak me to hkrati neustavljivo privlači,« razmišlja Pevec.
Njegov prvi stik z Dobom ni rodil distance, temveč radovednost. Moške, ki jih je srečal za zapahi, je doživel skoraj literarno - kot like, kot junake, ki jih sam ne bi znal napisati tako kompleksno, kot jih je že napisalo življenje.
In prav v tem je osrednja moč filma: ne romantizira zapora, a tudi ne ostane ujet v njegovo brutalno simboliko. Namesto tega odpira prostor, kjer obsojenci skozi psihodramo z nezakritimi obrazi vstopajo v lastne travme, strahove in spomine.
Kamera pri tem ne išče senzacije, temveč ranljivost. Tisto redko točko, kjer človek, ki ga družba vidi predvsem skozi njegov greh, za hip znova postane oseba.
Film bo od 14. aprila na ogled v izbranih slovenskih kinih, tudi v ljubljanskih. Je pa bil pred dnevi tudi premierno prikazan v Cankarjevem domu.
