Disgrafija – kako jo prepoznati in kako pomagati?

Disgrafija je manj znana, a nič manj pomembna učna težava, ki se kaže kot težava pri pisanju. Čeprav je včasih zaznamovana kot lenoba ali pomanjkanje volje do učenja, je v resnici nevrološka motnja, ki prizadene pisanje in motorične sposobnosti posameznika. 

Pravilno prepoznavanje in razumevanje disgrafije je ključnega pomena za učinkovito podporo in pomoč otrokom in odraslim, ki se z njo soočajo.

Sodoben način življenja, ki tudi na področju vzgoje in izobraževanja spodbuja k sistemski odličnosti, ponuja vse manj priložnosti za razvoj talentov posameznika. A ker je vsak od nas edinstven, posledica česar je, da bi potreboval prilagojeno obravnavo, visoka pričakovanja skupaj z avtomatiziranimi pristopi vodijo v porast učnih težav. 

Te se najpogosteje kažejo v obliki disleksije in disgrafije, če pa podatke o tem, kaj je disleksija, še zasledimo, disgrafija ni prav pogosto obravnavana tema, medtem ko se ostale učne težave, med njimi motnjo pozornosti, čustveno-vedenjske težave, anksioznost, avtizem ter diskalkulijo, omenja le redko.

V povezavi z vsemi njimi je pomembno poudariti, da otrok, ki se spopada z disgrafijo ali s katerokoli drugo od navedenih učnih težav, ni ne len ne intelektualno manj sposoben, potrebuje pa njemu prilagojen način poučevanja in učenja, s pomočjo katerega bo v procesu izobraževanja postal opolnomočen za samostojno življenje.

Specialna pedagoginja Alenka Stare je z namenom osveščanja tako staršev kot učiteljev in strokovnih delavcev o različnih učnih težavah ter v želji po tem, da bi bili otroci z učnimi težavami deležni ustrezne pomoči, ustanovila Šolo prihodnosti, v okviru katere predava in vodi delavnice, osrednjo pozornost pa namenja praktičnim veščinam, interaktivnosti ter združevanju učenja in igre.

Kaj je disgrafija?

Izraz 'dysgraphia' izvira v grščini in pomeni zmanjšano možnost (dys) pri oblikovanju črk med pisanjem z roko (graphia). Opredeljena je kot specifična motnja pisanja, ki vpliva na uspešnost in čustveno doživljanje otroka, v procesu šolanja pa je kar dva do trikrat pogostejša kakor disleksija (motnja branja), vendar v večini primerov, v kolikor je otrok deležen ustrezne podpore ter pomoči, sčasoma izzveni.

Gre torej za specifični primanjkljaj vidno-motoričnih procesov, katerega vzrok je nevrološkega izvora, oziroma za razlike v delovanju centralnega živčnega sistema, a na pojav v enaki meri vplivajo dednost, okolje in neugodni zunanji dejavniki v času odraščanja.

Na splošno je disgrafija pogostejša pri fantih (do 80 odstotkov vseh primerov), z njo pa se sreča dobrih 10 odstotkov mladih. Pojavlja se v lažji ali izrazitejši obliki, ki sta lahko del motenj večjega obsega, ali kot agrafija, prehodno stanje popolne nesposobnosti pisanja. 

Disgrafija je nemalokrat povezana z disleksijo, govorno-jezikovnimi težavami, dispraksijo in motnjo ADHD ter je vezana na različne sposobnosti, saj pisanje ne zajema izključno oblikovanja črk in znakov.

Obstaja več vrst disgrafije:

• Grafomotorična disgrafija pisavo opredeljuje kot nečitljivo in kaže na neusklajenost pisave ter slabše motorične spretnosti otroka. Gre za najpogostejšo disgrafijo, ki vpliva na kakovost pisave.
• Vizualna disgrafija se kaže v pogostem zamenjevanju podobnih črk in znakov (denimo m-n, d-b, u-n), obračanju črk oziroma zrcalnem pisanju, motena pa je tudi prostorska orientacija.
• Slušna disgrafija pomeni slabše razvit fonetski sluh in slušni spomin, zaradi česar otrok zamenjuje fonetično podobne glasove (za primer d-t, z-s, g-k). Otroci s to obliko disgrafije se običajno slabše odrežejo predvsem pri narekih, ker besede zapisujejo napačno.
• Jezikovna disgrafija poteka na ravni besed in stavkov ter pripelje do slabšega govora, omejenega besednega zaklada, prav tako težav pri samostojnem (pisnem) izražanju.

Ob naštetih oblikah disgrafije se pojavljajo različne kombinacije teh, zato se najpogostejši motnji, disleksija in disgrafija, med seboj precej razlikujeta. 

Pisanje vsekakor velja za kompleksnejši proces, za katerega so potrebne senzorične in intelektualne, prav tako grafomotorične sposobnosti, nanj pa vplivajo še govorne ter jezikovne veščine, spomin, prostorska orientacija, historični razvoj, okolje, socialna in telesna zrelost otroka, pa tudi sama motivacija.

Specialna pedagoginja Alenka Stare prav zato zagovarja spremljanje otroka v vseh razvojnih obdobjih, saj je le na ta način morebitne težave možno prepoznati, otroku pa nuditi primerno podporo in pomoč, s katerima te premaga.

Kako prepoznati disgrafijo?

Za disgrafijo je značilno, da se napoveduje že leta pred otrokovim sistematičnim učenjem pisanja, nanjo pa opozarjajo neskladni gibi, nespretnost pri povsem vsakdanjih opravilih, kot sta obuvanje in oblačenje, ter slaba orientacija. Kasneje, pri pisnih izdelkih in pisanju, je disgrafija vidna na različnih ravneh.

Pisava je nečitljiva, neurejena, popačena, nepravilna, otrok pa se med pisanjem pogosto ustavlja, svojo pisavo velikokrat popravlja in je nasploh počasen. Prav tako si težje zapomni obliko črk, te niso povezane ali se nahajajo v nepravilnem vrstnem redu, posamezne črke izpušča, meša med velikimi in malimi črkami, velikosti teh in razmiki med njimi pa niso usklajeni. 

Težave ima tudi pri finomotoriki, toži o bolečinah v roki, med pisanjem je v neustrezni drži, pretirano ali premalo pritiska na podlago in zelo težko dlje časa vzdržuje položaj, potreben za pisanje z roko. 

Ob naštetem, a ne nujno, je z disgrafijo povezano še slabo upoštevanje pravopisnih pravil, vsekakor pa nanjo opozarja razkorak med otrokovim pisnim in ustnim izražanjem.

Znaki disgrafije

Oblikovanje črk 

• Otrok si ne zapomni oblike črke in njihove motorične izpeljave.
• Nima predstave, kam ga pripelje posamezna poteza in ne ve, kje ter kako pričeti z oblikovanjem črke.
• Ne razlikuje med ravnimi in okroglimi potezami.
• Enkrat piše poševno, drugič pokončno, črke so nesorazmerne.
• Črk ne zna povezati v celoto.

Rezultat: slabo berljiv rokopis.

Velikost črk

• Črke so različno velike (male večje od velikih, tiste, ki se pišejo čez pol vrste večje od tistih, ki se pišejo čez celo vrsto).
• Ni razmerja med osrednjim, spodnjim in zgornjim delom črke.
• Ista črka je enkrat velika, drugič majhna.

Rezultat: bodisi stisnjen bodisi razpotegnjen rokopis.

Presledki

• Presledki so neenakomerni (enkrat veliki, drugič majhni).
• Prazen prostor je preširok ali preozek, prevelik ali premajhen.
• Prihaja do izpuščanja vrstic in črk.

Rezultat: težko berljiv rokopis.

Orientacija

• Otrok med pisanjem obrača zvezek.
• Prične pisati na sredi ali pri koncu strani.
• Izpušča strani, liste in vrstice.
• Poteze črk oblikuje od spodaj navzgor ali z desne proti levi.
• Ne zaključi zaprtih potez pri posameznih črkah, ne zapomni si smeri zapisovanja črk.

Rezultat: neurejen, neberljiv rokopis.

Drža in položaj roke 

• Otrok je med pisanjem napet, pretirano sklonjen nad zvezek in v neprimerni drži.
• Pisalo drži s petimi prsti, tik nad konico, v legi, ki je preveč navpična ali preveč vodoravna.
• Konico pisala obrača proti sebi.
• Ima premočan ali preohlapen oprijem pisala.

Rezultat: utrujenost in bolečina v roki.

Kako pomagati?

Disgrafija se na temelju znakov opredeli, če je nečitljiva četrtina pisave. Grafomotoriko je sicer mogoče izboljšati z ukrepi, kakršni so pravilna namestitev roke med pisanjem, ustrezna drža pisala, uporaba nedrseče podlage in ustreznih pripomočkov (najboljši so svinčniki s tremi površinami, ker spodbujajo pincetni prijem), risanje in pisanje na velikih ploskvah ter, najpomembnejše, individualni pristop.

Specialna pedagoginja Alenka Stare z več kakor dvema desetletjema izkušenj z učnimi težavami otrok vedno znova poudarja, da otrok najraje sodeluje pri dejavnostih, ki ga veselijo. 

Iz tega razloga je tistim, ki se srečujejo z disgrafijo, treba zagotoviti ustrezno pomoč in podporo tako v šoli, kjer se v vzgojno-izobraževalni proces lahko vključijo učitelji, specialni pedagogi, logopedi, psihologi in delovni terapevti, kot doma. 

Načine podrobneje predstavi na svojih delavnicah in predavanjih, ključni pa so vaje za izboljšanje pisanja, prilagoditve pogojev pisanja ter spremenjena pričakovanja. 

Upoštevajoč te tri je po njenih besedah namreč mogoče premagati prav vsako učno težavo.

Otroci z disgrafijo niso leni ali manj intelektualno sposobni - nasprotno, potrebujejo prilagojen pristop k poučevanju in učenju. S pravilno podporo, sodelovanjem učiteljev, specialnih pedagogov, logopedov ter domačim okoljem, lahko otroci z disgrafijo premagajo težave in razvijejo svoje talente. 

Ključni elementi v tej poti vključujejo prilagoditve pogojev pisanja, individualni pristop, vaje za izboljšanje pisanja ter spremenjena pričakovanja. S skupnimi močmi lahko ustvarimo okolje, kjer se vsak otrok počuti podprtega in opolnomočenega za uspešno premagovanje učnih izzivov ter gradnjo poti do samostojnega življenja.