Klemen Bunderla: »Ljubljana mi deluje bolj romantična kot vse drugo«

Klemen Bunderla, priljubljen voditelj in pevec, v glavnem mestu Slovenije živi že dolgo. V intervjuju bomo spoznali, kako doživlja življenje v prestolnici, kje in zakaj zanj mesto »utripa« najlepše in kateri kotički Ljubljane so mu najbolj posebni.

Ste avtohtoni Ljubljančan? Kdaj in kje se je začela vaša »ljubljanska pot«? 

»Nisem avtohton niti priženjen, hehe. Moja pot se je začela pred 25. leti, ko sem se v Ljubljani začel šolati. Spomnim se dneva, ko sva s takratno sošolko prvič hodila po ljubljanskih ulicah – preplavil me je občutek domačnosti, ki ga težko opišem. Spomnim se, da me je prešinilo: Vau, kako lepo mesto. Tukaj bi lahko živel.«

Kaj je po vašem mnenju značilno za Ljubljančane?

»Da jih je težko najti; v Ljubljani najdeš vse prej kot pravega Ljubljančana. Sicer pa so to ljudje z nekaj navadami, ki bi se jih rad navzel – in se jih že tudi sem. Obožujem ljubljanske sobote na tržnici, pa tisti trenutek, ko posije malo sonca, četudi je še februar, in Ljubljančani že skočijo v kratke rokave. Nor sem na brezskrbno kofetkanje na Petkovšku, ko ob kavi ali kozarčku opazuješ promenado in dogajanje.

Predvsem pa – slavisti me boste živega požrli – obožujem ljubljansko sklanjanje besede 'kuža'. Kot velik pesoljub še sam vedno rečem: A lahko pobožam kužata? Hehe, ne vem, zakaj, ampak to mi je blazno ljubko.«

Katera predstava o Ljubljančanih je najbolj zgrešena?

»Da so hladni, naduti in da ves čas zaključujejo stavke z 'ne'. Je pa res, da sem to tudi sam že slišal doma na Gorenjskem, tako da zna biti, da sem se pač navadil – in to navado celo prevzel, ne? Hehe.«

Po čem ste najbolj »ljubljanski« vi?

»Po kofetkanju na soncu, 'kostanjčkanju' ob Ljubljanici, sprehajanju s psom po Tivoliju, obiskovanju bolšjaka, kulturnih dogodkov, sprehodih na grad … Ne vem, zdi se mi, da diham s tem mestnim utripom.

Doma pravijo, da že zavijam po ljubljansko (smeh). Ne vem sicer, kaj točno to pomeni, ampak vzamem za dobro.«

So v Sloveniji naglasi, ki so lepši od ljubljanskega? Za kakšnega bi ga sicer označili?

»Meni je ljubljanski prav simpatičen, ampak pri naglasih je itak tako, da ti je všeč vsak, če ti je simpatična oseba, ki ga govori. Tako da naglas sam po sebi ni ne lep ne grd. Je pa res, da me najhitreje 'kupiš' s primorskim (smeh).«

Kaj je vaša prva asociacija na Ljubljano?

»Sonček pod Prešernovim spomenikom. Neštetokrat sem tam obsedel in opazoval ljudi, se grel na zgodnjem spomladanskem soncu.«

Katera pesem vas spomni na Ljubljano?

»Titiyo – Come along. To je bila pesem, ki sem jo na lepo jesen, ko sem se začel voziti v Ljubljano v šolo, najpogosteje poslušal v slušalkah. Ko sem že postal domač v Ljubljani, pa Čez Šuštarski most, saj se skozi to pesem dejansko v mislih sprehajaš po Ljubljani.«

Spremljate ljubljanske športne klube, morda tudi navijate?

»V imenu navijaškega miru, sploh ko gre za hokej, bom modro molčal. Saj razumete - domov nameravam še kdaj, hehe.« 

V katere kulturne ustanove v Ljubljani radi zahajate?

»Otvoritve razstav, muzeji, gledališča, sploh Drama in Mestno gledališče ljubljansko. Koncerti na prostem, jazz večeri, dogodki na Kongresnem trgu, sploh Slovenska popevka je stalnica … No, če imam čas in ne prevelike podočnjake od jutranjega dela na Aktualu, me je povsod dosti (smeh).«

Kakšen film bi morali posneti v Ljubljani?

»Ljubek, ljubezniv, ljubezenski. Ljubljana mi deluje bolj romantična kot vse drugo. Sicer pa se vse začne že pri imenu.«

Kateri del Ljubljane vam je najbolj pri srcu?

»Odvisno od letnega časa. Poletje in zgodnja jesen zagotovo nabrežja, sploh Petkovškovo. Zgodnja pomlad je čas za Rožnik, poleti so filmski večeri na gradu obvezni … Ko pa je zelo vroče, pa center, in sicer Mestni trg, ker je lepo v senčki, in če imaš srečo, še veter fajn potegne.«

Kdaj ste se nazadnje povzpeli na Rožnik?

»Maja, ko smo šli na kresovanje. Peš od Viča in potem še nazaj. Prelepo in ravno prav toplo.«

Kam v Ljubljani greste najraje na topel napitek, kam jesti, kam na sladico in kam se zabavati?

»A prav eno za vsako stvar moram izbrati? No, poskusiva s centrom: tortica v lokalu Fetiché, na kavo na Nebotičnik, na češnjevo pivo v Premierja, na malico v Bife Sončna plat, na zabavo pa v Nebo, Holidays-a, 4-ko … To je tako težko reči, ker vsakič zapaše kaj drugega in všeč mi je, da se skoraj vedno kaj najde.«

Če bi morali narediti fotografijo za razglednico Ljubljane, kje bi jo naredili? 

»Ne povem, ker boste potem vsi hodili tja (pomežik).« 

Katera je po vašem mnenju najbolje varovana skrivnost Ljubljane? 

»Ja, ta moj kotiček, ne (smeh).«

Je Ljubljana najlepše mesto? Zakaj? 

»Ima eno najlepših duš. Je pa vse lepša tudi navzven.«

Kaj je po vašem mnenju največji minus slovenske prestolnice?

»Parkirišča v kombinaciji z javnim prevozom. V tujini vse lepo teče; če na primer prideš z letalom, te bo kmalu zatem čakal vlak - vozni red je 'usklajen' z vozni redom busov, podzemnih … Skratka, to je velik minus, ker bi se – verjemite – v nasprotnem primeru veliko več ljudi vozilo z javnim prevozom. Tako je pa, sploh, če se ti mudi, dostikrat sila nepraktično.«

Katera oblika prevoza po Ljubljani vam je najljubša?

»Kolo, skiro, zelo rad grem tudi s 'trolo'. Ampak spet, če nimam dneva prenapolnjenega z nepredvidljivimi obveznostmi.«

Kdo je za vas ikona Ljubljane?

»Kolebam med temi: zmaj, grad, Janez Benčina - Benč in harmonikar na Tromostovju. No, po vseh teh letih bivanja v prestolnici mi ikono nedvomno predstavlja Zoran Janković.«

Kateri znan obraz tudi sami največkrat srečate na ljubljanskih ulicah? 

»Nazadnje sem Danico Lovenjak in Benča.« 

Vas ljudje v Ljubljani pogosto prepoznajo in ogovorijo?

»Ogovorijo bolj redko, bolj se šušlja in kaže s prstom (smeh). Se pa občasno tudi fotografiramo. So pa res spoštljivi in prijazni, nimam slabih izkušenj. So pa bolj korajžni decembra - takrat se pa kar želijo pogovarjati, hehe.«

Kateri je najlepši spomin, ki vas veže na Ljubljano?

»Sigurno so to vožnje s kanuji po Ljubljanici, supanje in 'čmurjenje' na Špici, pa poletni večeri na prostem ob kaki večerji ali v kinu pod zvezdami. Imam pa tudi en zelo bizarno-smešen primer, ko sva se s kolegico – bilo je ravno na začetku šolanja v Ljubljani, ko sva bila oba še zelo zelena – zmenila, da se dobiva v mestu.

Predlagam ji, da se dobiva na Prešernovem trgu, nakar prosi, če se lahko srečava rajši na Tromostovju, jaz pa pojma nisem imel, kako do Tromostovja priti (smeh). Lahko si mislite, kako debelo je pogledala sošolka iz Ljubljane, ko sem jo vprašal, kako narazen sta Prešernov trg in Tromostovje (smeh). Za tiste, ki ne veste; govorila sva o praktično istem mestu. Tej zgodbi se še danes iz srca nasmejiva.«