Pravljice so že brali nad mestom, pod mostom, pred zidom, na dvorišču, pri vodnjaku, pod portalom in na igrišču. Letos jih bodo brali pod najlepšimi in najmogočnejšimi drevesi v Ljubljani.
Danes pa vse do srede, 28. avgusta, boste lahko prisluhnili festivalu Pravljice pod drevesi 2024, ob 18. uri.
Potekale bodo pod najlepšimi drevesi Argentinskega parka, parka na Ambroževem trgu in Toscaninijevega parka, vse prireditve so brezplačne.
Natančneje: zgodbe se tokrat pripovedujejo pod japonskim javorom v Argentinskem parku, pod rdečelistno bukvijo v parku na Ambroževem trgu in veličastnim črnim topolom v Toscaninijevem parku ob Jamovi cesti.
V primeru dežja bodo prireditve potekale v dvorani Hiše otrok in umetnosti.
Kamišibaj gledališče
A to ni običajno pripovedovanje pravljic, gre namreč za kamišibaj gledališče. Kaj je to in zakaj tako posebne lokacije?
Dogodke organizira Hiša otrok in umetnosti, ki pravljice na način kamišibaj gledališča pripoveduje vse od leta 2017 na različnih, posebnih lokacijah po Ljubljani: nad mestom, pod mostom, pred zidom, na dvorišču, pri vodnjaku, pod portalom in na igrišču ter letos pod drevesi.
S selitvijo po različnih prizoriščih tako lahko spoznavamo Ljubljano iz različnih perspektiv.
»Leta 2017 smo slavili arhitekta Jožeta Plečnika in se dvignili nad mesto. Leta 2018 smo se približali vodi in se s pravljicami podali ob in pod mostove. Leta 2019 smo se preselili pred ljubljanske zidove. Leta 2020 smo odkrivali ljubljanska dvorišča in atrije, v letu 2021 smo se srečali pred znanimi in manj znanimi ljubljanskimi vodnjaki, predlani smo se postavili pred mogočne ljubljanske portale, lani pa obiskali otroška igrišča,« so razložili organizatorji.
»Letos smo poiskali najpomembnejša, najmogočnejša in najlepša drevesa, ki krasijo Ljubljano. Drevesa bodo služila kot dogajalni prostor, kot naravni oder in scenski element.«
Ta koncept se naslanja na bogato tradicijo gledališča na prostem in site-specific gledališča, iz kjer forma kamišibaja prvenstveno izhaja.
Pripovedovanje zgodb s podobami ali ob podobah poznajo vse kulture. Pri nas na primer stopite v prvo cerkev in si oglejte poslikave v njej, ali pa vsaj križev pot, na Japonskem so budistični menihi ob slikah na svitkih pripovedovali svete zgodbe.
In tu so korenine kamišibaja, piše na spletni strani Društva kamibišaj Slovenije. Gre za japonsko umetniško obliko pripovedovanja zgodb ob slikah na malem lesenem odru.
Povezan s popularno mango
Kamišibaj je tesno povezan z nastankom in razvojem slavne mange. V času največjega razcveta, v tridesetih letih dvajsetega stoletja, je bilo v Tokiju 3000 kamišibaj izvajalcev in je forma kar dve desetletji doživljala izjemno popularnost.
Njen zaton je povzročil pojav televizije, ki so ji Japonci rekli kar denki (električni) kamišibaj. Danes ta zanimiva umetniška oblika spet pridobiva na veljavi in se je razširila po vsem svetu.
Ekran, v katerega zro računalnika vajene oči sodobnega gledalca, pa je analogen in ob njem stoji nekdo, ki tistemu, ki gleda, razlaga narisano zgodbo.
Japonci pri kamišibaju pravijo, da je najpomembnejši »kyokan«, posebna povezava občinstva z izvajalcem in nastanek specifične, za kamišibaj značilne atmosfere, ki združi ne le različne umetniške oblike v eno, ampak ob tem ustvari poseben, realnosti vzporeden svet umetnosti in domišljije.
Japonsko minimalistična forma pa je samo navidez preprosta kot vsa umetnost, ki je videti taka.
»V Sloveniji izvajamo kamišibaj tri leta. K nam ga je z Japonske zanesel Igor Cvetko. Od prvega javnega nastopa v Hiši otrok in umetnosti (Igor Cvetko, Jelena Sitar, Irena Rajh Kunaver, Marjan Kunaver in Anže Virant) aprila 2013 postaja vse bolj priljubljen,« pojasnjujejo v Društvu kamibišaj Slovenije, ki so novo gledališko formo raznesli že po vsej Sloveniji in tudi čez mejo.
Starejše novice
