Film Igrišča ne damo! je režiral Klemen Dvornik, v sodelovanju s kreativnim studiem Trampolin pa so ustvarjalci filma zasnovali tudi kampanjo #GibanjeZaGibanje, kateri se je pridružila tudi Zveza prijateljev mladine Slovenije.
S kampanjo želijo mladino spodbuditi, da čezmerno rabo naprav z zasloni in družbeno izoliranost uravnotežijo z več gibanja na prostem in kakovostnim druženjem.
O zaklenjenih šolskih igriščih smo sicer na Ljubljanainfo že pisali, in sicer o obnovljenem šolskem igrišču v Savskem naselju. Tamkajšnja ravnateljica se je odločila, da bo igrišče zaklepala popoldan in med vikendi, »zaradi vandalizma«.
Občina nam je odgovorila, da imajo otroci na voljo dovolj javnih otroških igrišč. A kot kaže, mnogi pogrešajo druženja na »šolcu«, kot rečejo šolskemu igrišču. Morda se bo s filmom in gibanjem kaj spremenilo?
Otroški film Igrišča ne damo! se je uvrstil v uradni program letošnjega mednarodnega filmskega festivala v Locarnu, njegov mednarodni naslov se glasi Block 5.
Da bi film prišel do vsakega otroka, mladostnika, predvsem pa starša in učitelja, se je filmska ekipa po pomoč obrnila na kreativni studio Trampolin.
Tam so hitro dojeli, da imajo igrišča dejansko simbolično vrednost, tam se rojevajo novi talenti in sanje, so povedali za Dnevnik, pa tudi to, česar danes manjka: druženja in povezovanja za doseganje nečesa večjega.
Tako so ustvarili kampanjo oziroma gibanje #GibanjeZaGibanje.
K sodelovanju so povabili Nipkeja in producenta Damjana Jovića, ki sta za film ustvarila pesem Igrišča ne damo.
Ob tem pa so mlade po Sloveniji pozvali, naj prijavijo igrišča, ki jih ne dajo. Videospot so snemali na teh sedmih igriščih po Sloveniji:
1. Igrišče Bratovševa ploščad, Ljubljana
2. Brilejeva Chicago Bulls, Ljubljana
3. Šolsko igrišče OŠ DOB
4. Doživljajsko igrišče Mali betnavski gozd, Maribor
5. Skatepark Maribor
6. Odbojskarsko igrišče, Koper
7. Modro igrišče, Izola
V projektu je poslanstvo prepoznala tudi Zveza prijateljev mladine Slovenije, ki je na snemanje spota pripeljala okoli 100 otrok, nekaj več kot 130 je bilo tudi drugih prijavljenih statistov.
»Ponekod pa imajo otroci na voljo za igro le šolska igrišča, ki so v času, ko ni pouka, pogosto zaklenjena.
Dostopnost do šolskih igrišč je različno urejena, prenekateri ravnatelj se odloči za zaprtje, morda zaradi pričakovanja, da bi utegnili posamezniki na igrišču poškodovati igrala in šoli povzročiti nepotrebne stroške.
Vendar pa zapiranje igrišč ni rešitev pred vandalizacijo družabnega življenja skupnosti. Večina otrok namreč tako izgubi možnost igranja na prostem, saj so rekreativni športi dostopni le tistim, ki si lahko privoščijo članstvo v športnih klubih.
Zapiranje igrišč tako posredno poglablja socialne razlike v skupnostih, med sloji prikrajšanih pa kopiči nezadovoljstvo in jezo in tako poskrbi za vrtenje v krogu.
Zmanjševanje možnosti nekaterih otrok za zdrav psihofizičen razvoj in omejevanje priložnosti njihovim staršem ali skrbnikom za tesnejše povezovanje v skupnosti vodi na dolgi rok v velike družbene probleme,« je zapisala Anita Caruso, predsednica Strokovnega sveta za humanitarne programe ZPMS s področja socialnega varstva.
»Pomembno je, da šolska igrišča (p)ostanejo dostopna vsem otrokom, saj so ključnega pomena ne le za njihovo zdravje, ampak tudi dobro počutje njihovih družin.
Zato pozivamo pristojne institucije, da omogočijo dostop do igrišč ter na ta način spodbujajo gibanje otrok in mladine na prostem.
Kje drugje se lahko ljudje lažje srečujejo in razvijajo dobre medčloveške odnose kot pri igri. Odgovorni odrasli lahko največ storijo za varovanje igrišč pred razdiralnostjo nekaterih posameznikov s svojo prisotnostjo, ne pa z zapiranjem igrišč in posledično z usmerjanjem otrok in mladine pred zaslonske medije.
Prihodnost bo vključujoča, solidarna, povezovalna in kulturna – ali pa je ne bo.«
