Tako imenovani petkovi protesti v Ljubljani so za marsikoga le še daljni spomin, a eden tistih, ki jim je posodil svoj obraz, je zagotovo glasbenik Zlatan Čordić – Zlatko.
Pred shodom, ki se je odvil 4. oktobra lani – bil je torek –, je Zlatko imel govor. Tistega dne so policisti pridržali 25 oseb, večino zaradi kršenja javnega reda in miru. Pridržali so tudi Čordića.
7. oktobra je po zaslišanju pri preiskovalnem sodniku spet bil na prostosti. Preiskovalna sodnica zanj ni odredila pripora, čeprav je bil osumljen kaznivega dejanja hujskanja k upiranju.
Štiri dni pozneje je tudi izvenobravnavni senat okrožnega sodišča v Ljubljani odločil, da se predlog tožile zavrne in se pripor zoper Čordića ne odredi. Ugotovil je, da ni bila podana verjetnost na ravni utemeljenega suma, da je osumljeni storil očitano kaznivo dejanje.
Izredni strokovni nadzor nad ravnanjem policije pri varovanju protestov v Ljubljani v letih 2020 in 2021 je pozneje pokazal številne nepravilnosti in pomanjkljivosti, tako sistemske kot neposredno izvedbene narave.
A zadeva s tem za Čordića še ni bila končana. Ministrstvo za kulturo je ugotovilo, da naj ne bi več izpolnjeval pogojev za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi in posledično za pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna.
Konec novembra je sledil izbris iz razvida samozaposlenih v kulturi. Upravno sodišče je nato konec decembra odločbo ministrstva o izbrisu odpravilo.
Kje ste te dni z glavo?
»Te dni nisem v neki rutini, a ena stvar, ki mi je ne morejo vzeti, je moj navdih. Zelo veliko pišem, zelo veliko ustvarjam, zato pa tudi lahko konstantno dam nekaj novega za poslušati ljudem, ki me spremljajo in ki jim je všeč, kar počnem.
Sicer pa berem, se gibam in diham svobodno, to pa je tisto, kar je najbolj pomembno.«
Kako danes gledate na svojo vlogo na protestih? Kaj je v vaših očeh bilo njihovo poslanstvo?
»Zelo enostavno. Tisti, ki začutijo notranji glas in se odzovejo, naredijo korak naprej. Če ne bi poslušal svojega notranjega glasu oziroma srca in bi poslušal striktno samo razum, bi verjetno bilo bolje, da bi se zavil v molk in počakal, da te stvari minejo. Tako pa sem poslušal svoj notranji glas; verjamem, da je marsikdo imel drugačno videnje, ker vse stvari niso takšne, kot se zdijo, sploh če jih spremljamo preko druge, tretje, četrte roke. Če pa stvari spremljamo pobližje, potem jih lahko bolj jasno razumemo.
Primer: če nekdo gleda morje z obale, se to zdi modro. Ko pa pristopi k morju in ga vzame v svoje roke, pa vidi, da voda ni modra, temveč prozorna.
Tako nekako sem videl svojo vlogo na protestih. Marsikdo je razumel mojo borbo na svoj način, na kar nimam vpliva, zato pa lahko rečem, da sem le sledil svojemu glasu.«
Morda najodmevnejši je bil tisti 6. oktobra, ko so vas priprli. Na kolikih ste sicer bili?
»Nisem štel. Toliko, kolikor je bilo petkovih, plus še kakšni drugi. Pa če kdo misli, da je to enostavno, to sploh ni tako enostavno. Stati na nogah tri ure je, hočete ali nočete, nek trening, nek velik sprehod. Včasih sem naslednji dan bil dobesedno preutrujen za karkoli drugega. Navsezadnje sem prišel do zaključka, na srečo sem pred kratkim tudi bral nekaj od Tesle: tudi velikani 19. stoletja, geniji, so ugotovili, da se je zelo težko borit sam za nekaj dobrega. Če si sam in se boriš za nekaj dobrega, te to lahko 'poje'. Zato je bolje delati v okviru svojih zmožnosti, da si lahko rečeš, da si dal, kolikor lahko daš, nekaj energije pa moraš prihraniti tudi za sebe, za svojo družino, za svoje delo, za svoje ustvarjanje.
Prišel sem do zaključka, da če bi se situacija zdajle spremenila, da bi bila še dvakrat hujša, kot je bila, potem bi dobro, dobro razmislil, če bi še kadarkoli šel protestirat. Lahko tudi povem, zakaj. Ker navsezadnje so ljudje tisti, ki izbirajo voditelje. Tako da sam spreminjat stvari ne moreš. Ljudje so dobili priložnost, demokratično so si izbrali spremembo, ki si jo žalijo. Zdaj lahko samo držim pesti, da ne bo ostalo le pri besedah.
Po drugi strani pa bom povedal eno stvar: verjemi vase in v svoje sposobnosti.«
Preiskovalna sodnica za vas na koncu ni odredila pripora. Kako se je zaključila ta epizoda?
»Toliko energije, kot je je bilo takrat v tistem prostoru, bilo je tako močno … Pripeljali so me kot resnega mafijca v filmih. Bilo je smešno. Okrog mene so bili oboroženci v črnem. Nisem jaz tisti, ki bi kogarkoli ogrožal.
Po težki, težki borbi sodnice, odvetnika, pritiska javnosti, pritiska takratne vlade, je sodnica nekako sprejela, da mi ni treba v dodatni pripor. Zahtevali so 30 dni dodatnega pripora, kar pa bi bilo res 'too much'. Že to, da ti nekdo za dva dni ne le omeji svobodo in gibanje, ampak da ti to vzame po krivem, take stvari se res ne bi smele dogajati.
Vsaka šola nekaj stane, vsaka izkušnja je za nekaj dobra. Bil sem psihično na preizkusu, mentalno, srčno kot človek, veliko se je dogajalo tudi mimo tega, ampak ena ključnih točk je bila ta, da mi na srečo vsaj ni odredila naslednjih 30 dni. Ker če bi mi, bi to res bil zdrs stran od demokracije.
Ne smemo pozabiti, zakaj se je to zgodilo. Samo zato, ker sem povabil ljudi, da gremo na en sprehod po Ljubljani.«
Bi se označili za aktivista ali gre zgolj za državljansko dolžnost?
»Mislim, da je to v prvi fazi človeška dolžnost, po tem pride državljanska dolžnost. Sem aktivist v vseh pogledih – kadarkoli ustvarjam, kadarkoli pišem besedila, pišem o stvareh, ki motivirajo mene in ljudi, ki to sporočilo razumejo. Torej skozi svoje delo, ki ga dostavljam že 15. leto zapored brez prestanka.
Ljudje naredijo eno plato in se umaknejo za pet let, nič ne izdajajo. Jaz pa sem človek, ki diha z mestom in očitno se ne bom spremenil, dokler bom lahko dihal z mestom. Enostavno mi odgovarja tak način življenja. Mi odgovarja, da ko se vsi pokrijejo čez ušesa, čez usta, čez uči, da sem eden od tistih, ki gre, četudi v svojo škodo, a za skupno dobro, ukrepa. Kar takratni vladi na žalost ni bilo všeč, a navsezadnje živimo v svobodnem svetu. Tudi sodišče je pozneje ugotovilo, da je policija na protestih prekomerno posegala v svobodo državljanov.
A ne bi se ponavljal, rad pa bi dodal eno stvar, ki je zelo, zelo pomembna.
Marsikdo mi je očital, da sem to počel zaradi publicitete. Potem pa sem ji dal zelo jasen odgovor: če je to tako dobro za mojo kariero in publiciteto, zakaj sem bil osamljen? Zakaj se še kdo drug od glasbenikov ni pridružil? Gospod Marko Potrč je sicer imel odkrite namene in je postavljal pametna vprašanja, a sva različen svet.
A ključnega pomena je, da tega nikoli nisem počel zaradi ljudi, ampak zato, ker sem slišal in poslušal svoj notranji glas. Kdorkoli je iskal zadovoljstvo v očeh ljudi, je bil na koncu razočaran.«
Delovali ste na lastno na pest?
»Nisem imel nobenih skritih agend. Nihče me ni pošiljal, nihče nagovarjal. Vse sem delal instinktivno. Povedal sem, kaj se mi je zdelo narobe; tisto, kar se mi danes zdi narobe, bom tudi povedal, da je narobe; za tistim, kar se mi zdi prav, bom stal.
Če bi postavljal svojo kariero pred svojo svobodo, bi bil kot Borut Pahor, se ne bi oglašal.«
Odločba ministrstva za kulturo z dne 26. novembra 2022 je bila tako pomanjkljiva, da jo je upravno sodišče takoj opravilo. Zadevo naj bi sodišče nato vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje. V razvidu samozaposlenih v kulturi ste še – kaj se je torej zgodilo?
»To je bila še ena grozna poteza. Nisem šel protestirat kot samozaposlen v kulturi. To, da mešajo tvoje delo s protesti, je samo nerazumevanje in nedojemanje samega sporočila.
Pozneje sem oddal novo vlogo, status so mi podaljšali. Bil sem eden redkih artistov, ki je izdal ploščo tik pred korono in je ustvarjal tudi med korono. Vsi tisti, ki so bili veseli in ki se jim je zdelo, da je to, kar so mi naredili prav, so le še en dokaz več, da moramo z ljudmi delati potrpežljivo in jim pokazati obe plati, da ni nič narobe, če drugače razmišljajo, a da so zakoni za vse enaki – tako za mene, kot tudi za njih.
In tako kot sem jaz imel pravico do protesta, ki mi je bila pozneje odvzeta, tako jo imajo tudi oni. Razlika je le v tem, da se danes le redko kdo odloči, da bi šel vse zakockati.
Žalosti me, da danes živim med ljudmi, ki jim je kariera pomembnejša od svobode. Po drugi strani pa si bodo drznili pisati besedila o uporu, o nepravičnosti in tako naprej. A na koncu bomo videli, kdo se bo slajše smejal.«
Na koncu smo dobili novo vlado. Kako ste zadovoljni z njo?
»Zaenkrat me ni še nič presenetilo. Lahko samo omenim, da je bil lanski december prvi po 15 letih, da me nihče ni povabil nikamor na koncert. Pa če me še 15 let nikamor ne povabijo, pomembno je, da ostanem zdrav, potrpežljiv še naslednjih 15 let.
Ko človek najde resno zadovoljstvo, ga to bolj obogati kot pa vse, kar ponuja ta svet. Katerakoli vlada že je na oblasti, ne vpliva name, saj lahko zase rečem, da je vse ok. Borim se naprej kot že celo življenje; niso me zlomili.
Sneg pred bloki se ne kida več kot nekoč. Včasih je nekdo prijel za lopato in je prišlo ven deset ljudi, danes redkokdo. Če pogledamo 20 let nazaj, je to bilo pohvale vredno, danes pa ne več. A ne moremo zavreči vsega, kar je dobro, zato ker so ljudje nezadovoljni s svojimi življenji. To je moja formula, moja filozofija, od tega ne odstopam.«
Očitno je, da spremljate dogajanje v svetu, sploh na relaciji Palestina – Izrael. Kakšno je vaše videnje tamkajšnjega dogajanja?
»Ena kratka izjava modrega človeka – Nelson Mandela je rekel, da njihova svoboda ne bo popolna, dokler tudi palestinski narod ne dobi del svoje svobode. Statistični podatki kažejo, da Izrael na tri dni ubije enega Palestinca.
Prednost Ljubljane je, da je nekakšen center Slovenije. V Ljubljani je marsikaj za videti. Kot turist bi jo prehodil – čez Rožnik do ljubljanskega gradu, pač odvisno od letnega časa. Pozabiti ne gre niti na kulinarično ponudbo.
Moja kritika dozdajšnje vlade je, da je sprejela izraelskega zunanjega ministra. Ker sem radovedni Taček, sem vprašal, kdaj lahko pričakujemo ruskega zunanjega ministra, da bo z nami delil dobre prakse? Če mi sprejmemo izraelskega zunanjega ministra, ruskega pa ne, kaj to govori o nas samih?
Tudi če bi bila situacija obratna – jaz sem za pravico potlačenih, neglede na to, kdo je potlačen in kdo je tisti, ki tlači.
Masa bi morala Zemljo gledat kot en dom. Nacionalna pripadnost je dobra le v tem, da se učimo o specifikah drugih. Vse ostalo je za reveže.«
»Dokler se zavedam, da pripadam tej Zemlji, kot pripada nekdo iz Afrike, mi ne bo vseeno, kaj se dogaja nekje drugje. Situacija bi lahko bila obrnjena: lahko bi se rodil v Palestini, Ukrajini. Tudi jaz bi si želel, da nekdo naglas govori o težavah, s katerimi se spopadam po nekrivem in na katere nimam vpliva.
Palestincem je zelo težko, Gaza je največji zapor, je zapor na odprtem, mednarodna skupnost to spremlja, se zaveda tega in to dopušča, po drugi strani pa govorimo o neki pravičnosti in si drznemo iti v neko drugo državo in jih učiti, da oni nimajo prav in da so naše vrednote boljše. Te so v višjih političnih sferah pogosto dvolične.
Glede na to, da se teh težav že zelo dolgo zavedamo, je to znak, da jih nočemo rešiti.
Izrael lahko nastopa na evroviziji, lahko sodeluje na evropskem tekmovanju, ruski športniki pa morajo trpeti zaradi potez svojega predsednika. Zdi se mi, da je šport od politike ločen le, ko to ustreza določenemu vrhu.«
