Ali na Ljubljanskem barju zares izumirajo tamkajšnje rastlinske in živalske vrste?

V Krajinskem parku Ljubljansko barje so že v 18. stoletju v času Marije Terezije začeli z obsežnim izsuševanjem območja, saj so takratno močvirje kot vsa druga želeli spremeniti v kmetijsko krajino. Tudi dandanes se na omenjenem območju zaradi tehnološkega razvoja in s tem novih oblik kmetijstva srečujejo z izginjanjem določenih vrst in naravnih  habitatov.

Kakšno je trenutno stanje Ljubljanskega barja, ki je pravzaprav umetna tvorba in delo človeških rok, in h katerim ukrepom stremijo, nam je zaupal direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic.

Izsuševanje in zmanjšanje vrst

V zadnjih 20-ih letih so se zaradi uporabe novih tehnologij in zlasti s pojavom jarkačov, traktorjev z nastavki, ki lahko zelo hitro izvedejo dela ter odvajajo vodo, širša območja začela izsuševat.

Kot že omenjeno so zaradi tehnološkega napredka in s tem intenzifikacije kmetijstva, travnike pogosto izsušili. 

Kot so zapisali na Agenciji Republike Slovenije za okolje, je intenzifikacija kmetijstva proces, ki glede na nekatere izkušnje iz preteklosti v nenadzorovanih razmerah lahko predstavlja enega najobsežnejših pritiskov na naravo in okolje.

Sestava travniških vrst se je posledično spremenila in srečevali so se z izginjanjem in zmanjšanjem določenih vrst, tako rastlinskih kot živalskih in habitatov, ki za preživetje potrebujejo vlažne travnike.

»Imeli smo srečo, da s projekti, kot je projekt Ljuba, lahko izvajamo nujne ukrepe za ohranitev najbolj ogroženih vrstnih habitatov. V projektu naslavljamo kar pet vrst, ki so resno ogrožene.«

Med njimi je najbolj znan metulj barjanski okarček. Ker se gosenice tega zavarovanega metulja hranijo s travami in šaši, ki rastejo zgolj na mokrotnih travnikih, se je znašel na robu izumrtja.  Pred nekaj leti je živel le še na treh hektarjih, z umetno naselitvijo je naravovarstvenikom uspelo njegov habitat povečati na šest hektarjev.

Uspešno so ohranili rastlino Loeselovo grezovko, cilj pa je ohraniti tudi močvirsko sklednico in dvoživke.

Kot so poročali na N1, pri kmetijski rabi na teh območjih, tudi na Ljubljanskem barju, komisija Sloveniji očita nesprejetje ustreznih ukrepov za preprečitev slabšanja stanja traviščnih habitatnih tipov, habitatov travniških vrst ptic in metulja barjanskega okarčka.

Cilj skupna kmetijska politika

Zaradi teh dejstev postaja slednje ena osrednjih tem v strateških in programskih dokumentih evropske kmetijske in okoljske politike. 

»Evropske cilje mora vsaka država sama implementirati na način, ki se ji zdi najbolj primeren, saj se kmetijske prakse razlikujejo od države do države. Komisija preko poročil in ocene stanja preverja, katera država je imela primerne ukrepe in katera ne.«

»Potrebna je direktna zaščita vrst, ki so ogrožena. Ena izmed glavnih politik, ki lahko pripomore pri preprečevanju izginjanja vrst je skupna kmetijska politika. Zlasti govorimo tukaj o mokriščih. Ta so ogrožena na svetovnem nivoju, v zadnjih 100-ih letih je izginilo 80 odstotkov mokrišč.

Pomembno je ustvariti ravnovesje in se dogovoriti, katere površine so primerne za intenzivno kmetijstvo, kje bomo izvajali ekstenzivno kmetijstvo z ustrezno subvencijsko politiko skupne kmetijske politike ter kako bomo lahko ohranjali tiste vrste, ki so odvisne od ekstenzivnih, vlažnih in mokrotnih travnikov.«

Razlika pri intenzivnem in ekstenzivnem kmetijstvu je v količini sredstev in dela ter velikosti dobička. 

Kot pove direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje, je politika, ki jo skušajo izvajati glede direktnega varstva ta, da država odkupuje tista zemljišča, ki so v tem trenutku naravovarstveno zelo pomembna.

Spodbujajo kmete na območjih, ki so še primerna za ekstenzivno rabo, da svoje kmetijsko gospodarstvo poskušajo izvajati na način, da vključujejo kmetijsko-okoljske ukrepe, ki so načeloma prostovoljni.

Ukrepi in evropske smernice

NATURA 2000 in njeni cilji so bili razloženi leta 2004 in se od takrat niso spremenili. Ohranjanje kmetijske krajine je bilo neuspešno in treba je bilo narediti resno analizo.

Vsakoletni monitoringi so kazali, da se stanje na Ljubljanskem barju poslabšuje. Zdaj so v fazi, kjer so določene vrste že kritično ogrožene in zahtevajo ukrepe.

»Na zavarovanih območjih, kjer je prisoten upravljalec, ne moremo izvajati normalnih kmetijskih praks, saj so na tem mestu ta prilagojena. Pomembno je nastaviti strategijo kmetijstva na cilje zavarovanih območjih. To ne pomeni slabšanje ekonomskega položaja kmetov, ampak prilagojena praksa z vsemi subvencijami in odškodninami, če so te potrebne.«

Direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje, doda, da se ljudje, ki obiskujejo krajinski park, morajo zavedati, da smo le gostje v naravi in temu primerno se je treba obnašati. 

»Če s tem v mislih obiskujemo zavarovana območja, smo dosegli že prvi cilj, da se zavedamo, koliko so ta območja pomembna in kaj nam prinašajo.«