P. F.
Javor Vogelnik, mednarodni trener komunikacijskih veščin, ki se ukvarja z globalnim pristopom nenasilne komunikacije, je za Ljubljanainfo podal nekaj predlogov in odgovorov.
Pri nenasilni komunikaciji, ki jo je razvil Marshall Rosenberg, govorimo o dveh vrstah jezika.
Obtoževanje, kaznovanje, grožnje …
Prva vrsta je vsem znana in gre za tako imenovani šakalji jezik, jezik obtoževanja, okrivljenja, postavljanja diagnoz (ti si neumen, nesposoben …), kaznovanja, groženj, evalvacij in podobno.
Gre za jezik, ki se je razvil v zadnjih 10000 letih in je vsem poznan, večkrat ga smatramo kot edini možen jezik in kot jezik, ki se nam zdi naraven. Vendar pa to ne drži …
»Gre za mišljenjske vzorce in načine komunikacije, ki smo jih prevzeli z rojstvom in nam niti na pamet ne pade, da obstajajo tudi drugačni načini razmišljanja in uporabe jezika,« je povedal Javor Vogelnik.
Kot je razložil, gre tukaj za moralističen način razmišljanja, kjer sodimo, kaj je prav in kaj narobe, kaj se spodobi, kaj bi moralo biti, kako bi se moral človek ravnati in kako ne, kdo ima prav in kdo ne, kdo je boljši in kdo slabši, kdo je prvorazredni in kdo drugorazredni, kdo zaslužen nagrade in kdo si zasluži kazni.
Jezik, ki ustvarja razdor
»Ne pravim, da je s tovrstnim jezikom karkoli narobe ali prav … bistvo je v tem, da nas takšen jezik večkrat oddaljuje od sebe in svoje esence ter tega, kar si v odnosih in družbi dejansko želimo ustvarjati,« je pojasnil Vogelnik.
Prav tako nas tak jezik oddaljuje drug od drugega in ustvarja v odnosih razdor, še posebej kadar okrivimo in obtožujemo druge ter jih skušamo nadvladati, spraviti v podrejeni položaj, sebe pa pri tem postavljamo v ospredje in v položaj osebe, ki je več vredna od drugih.
Ta način razmišljanja in jezik sta se začela razvijati v času plemstva in svečeništva, ko so za namen učvrščevanja svojega položaja pričeli uporabljat jezik, ki jih postavlja nad ostalo ljudstvo.
Jezik občutkov in potreb …
Drugi jezik, ki ga poznamo, pa je tako imenovani žirafji jezik oziroma jezik življenja, kjer govorimo o jeziku občutkov in potreb.
»Vsi ljudje imamo telesa in v vsakem telesu se sprožajo določeni občutki oziroma emocije, ki so lahko kazalci do naših zadovoljenih ali nezadovoljenih potreb.«
Ko govorimo o jeziku nenasilne komunikacije, preprosto govorimo o jeziku, ki je na nek način vsem ljudem blizu, ker vsi ljudje delimo enake potrebe, ki so univerzalne. Sem sodijo potreba po slišanosti, upoštevanosti, videnosti, učinkovitosti, ljubezni, spoštovanju, enakovrednosti, integriteti in tako dalje.
Prevzemanje odgovornosti za dogajanje znotraj nas
Če želimo in se tako odločimo, lahko takemu človeku prisluhnemo iz čisto drugega zornega kota in videli bomo, da je verjetno v stiski, da čuti bolečino ali pa morda jezo in da tovrstnih občutkov ni sposoben obvladovati.
»Da se ni naučil prevzemati odgovornosti za dogajanje znotraj svojega lastnega telesa in da s tem, ko kriči, v bistvu kliče na pomoč, ker vsaj ena izmed njegovih potreb ni zadovoljena ali pa je ogrožena.«
Vogelnik s tem ne želi povedati, da moramo ostajati v stiku s tako osebo, vedno imamo izbiro. Če se odločimo, lahko prisluhnemo sporočilu, ki se skriva za tem tragičnim izražanjem. Lahko prisluhnemo esenci, ki se skriva izza besed in (tragične) forme jezika, ki jo ta oseba uporablja.
Ko govorimo o človeški esenci, pa govorimo o človeških potrebah, kamor sodijo spoštovanje, slišanost, obzir, mir, svoboda, učinkovitost in razumevanje...
Vsi ljudje imamo enako esenco
Nenasilna komunikacija nas torej uči ravno o tem, da vnašamo zavedanje v našo esenco, v naše potrebe. Da se skušamo zavedati iz trenutka v trenutek, katere potrebe skušamo zadovoljevati z določenim dejanjem ali komunikacijskim odzivom.
Bolj kot smo v stiku s tovrstno esenco oziroma našimi potrebami, lažje si potem izbiramo formo jezika, komunikacijske odzive, besede in dejanja, ki bodo v čim večji meri podpirali tovrstne potrebe.
»Pri vsem tem pa se skušajmo zavedati, da je ista esenca, torej da so enake potrebe prisotne tudi pri drugih osebah, s katerimi smo v dialogu.«
Čustvena inteligenca
Pri učenju čustvene inteligence, ki je pomemben del nenasilne komunikacije, gre za postopek razgrinjanja naše človečnosti, kar pa ni vedno enostavno. Gre za proces sestopanja iz vzorcev in idej o tem, kaj vse bi morali biti kot ljudje, kot starši, partnerji, direktorji … Je povabilo v stik s tem, kar je dejansko v nas prisotno, v stik z našo človečnostjo, z našo ranljivostjo in avtentičnostjo.
Pri čustveni inteligenci gre, po besedah Vogelnika, za zavedanje, da so naša čustva naši zavezniki. Ne rabimo se v njih utapljati ali pa jih potlačiti. Prav tako veliko ljudi slepo verjame prepričanjem, da je s čustvi nekaj narobe, medtem ko gre za darilo naših teles, kjer se skriva veliko naše moči.
»Čustvena inteligenca je torej sposobnost zavestnega stika s čustvi in občutki ter prevzemanje odgovornosti za njihov energijski naboj. Ključno pri vsem tem je, da spremenimo odnos do čustev, da se zavedamo, da z nobenim občutkom ali čustvom ni nič prav ali narobe.
Da gre za jezik našega organizma, našega telesa in da temu jeziku prisluhnemo,« je razlago zaključil Vogelnik, ki na svojih delavnicah ljudi uči čustvene inteligence in ljubečega stika s seboj ter zavedanja, da si vsi ljudje delimo enake potrebe.
Za več informacij o globalnem pristopu nenasilne komunikacije in njegovem delu lahko obiščete njegovo spletno stran.
Starejše novice
