Foto: Branka Keser
Patricija Fašalek
Pet, 20.5.2022 07:00
Kmalu bo minilo eno leto, odkar se je Orlena odločila svoje znanje o seksološkem delu na telesu ponuditi širši javnosti. A študija se je v prvi vrsti lotila zaradi želje, da bi izpopolnila sebe.

Orlena Petja se ukvarja z dejavnostjo, zaradi katere jo marsikdo čudno pogleda: izvaja namreč seksološko 'delo na telesu' oziroma v bolj znani angleški različici 'sexological bodywork'. 

»Spolnost me je od nekdaj zanimala, vedno sem jo rada raziskovala. Včasih bolj v teoriji, včasih bolj v praksi,« za Ljubljanainfo pripoveduje Orlena.

Ravno med svojim raziskovanjem, ko je brskala po spletu, je odkrila, da obstaja študij, kjer se posvečaš prav telesu in spolnosti z namenom vračanja čutenja v telo.

Če vsemu rečeš ja, te nihče ne ceni, predvsem pa se sam ne ceniš

»Najprej me je zanimalo, kaj to sploh je, nato pa sem se tako navdušila, da sem se odločila seksološko delo na telesu preizkusiti tudi sama. Iskala sem izvajalca v Sloveniji, da bi se udeležila njegove prakse, nakar me je začel mikati tudi sam študij, in sicer predvsem zaradi sebe. Želela sem poglobiti svoje znanje o sebi, se odpreti, osebno rasti,« razloži.

Ko je videla pozitivne učinke tovrstnega dela na sebi in na drugih, se je odločila, da se bo s tem začela resneje ukvarjati.

Osnova oziroma temelj seksološkega dela na telesu je prepoznavanje, čutenje, postavljanje in razumevanje osebnih meja. Ugotavljanje, kje sta naš »ja« in »ne« v življenju.

»To je bila zame tista stvar, ki sem jo morda racionalno razumela, s to prakso pa sem jo končno tudi s telesom začutila. Še vedno vem, da obstajajo določeni predeli mojega telesa, ki so bolj otopeli in ne čutijo toliko, ampak v splošnem lahko rečem, da sedaj vse bolj intenzivno doživljam, mnogo mojih medosebnih odnosov se je tudi spremenilo,« nam zaupa.

Orlena je imela s postavljanjem meja težave že vse življenje: »Praktično nisem imela nobenih meja. Na ta način ne moreš kvalitetno živeti. Če vsemu rečeš ja, te nihče ne ceni, predvsem pa ne ceniš samega sebe. Tako tudi ne moreš dobiti tistega, kar si želiš, kar pomeni, da nisi srečen in ne moreš biti izpolnjen.«

Sramovala se je, da jo je seks sploh zanimal

Vzgojena je bila v katoliškem duhu, odraščala je na vasi in tekom mladosti ponotranjila sporočila, ki jih je dobivala iz svojega okolja.

To velja predvsem za prepričanja, kot so, da je vloga ženske biti doma in skrbeti za druge, sama pa ni nikoli dovolj dobra, ne glede na to, koliko se trudi. Temu se je primešal še sram pred dotikom, ki izhaja iz krščanske vzgoje.

»Obstaja obdobje v otroštvu, ko se ti zdi, da je vse svobodno in da lahko prosto raziskuješ. Nato se nekje v najstniških letih zgodi velik preobrat, kjer ponotranjiš občutke sramu in omejitev glede tega, kaj lahko počneš in kaj ne. S tem opremljen greš dalje v življenje in v intimne odnose,« nadaljuje.

Okolica, starši, vzgoja, vse to vpliva na našo samopodobo in dojemanje spolnosti. 

Sama ne verjame, da smo rojeni v izvirnem grehu in da se moram sramovati katerega dela svojega telesa, čeprav to prepričanje na neki ravni še vedno ostaja v njenem telesu kot posledica vzgoje.

Sramovala se je že tega, da jo je seks sploh zanimal in da si ga je želela. Naučena je bila namreč, da seks praviloma zajema misionarni položaj, ženska pa pri tem nima besede. 

V intimnem odnosu je »potrpela«

»Če gledam nazaj, se zavedam samo tega, da je obstajalo stanje, ki je bilo svobodno in neomejeno s čimerkoli. Raziskovanje svojega telesa in užitka je del človeškega razvoja. Kar na enkrat pa se je v meni pojavil sram, spolnost je postala tabu, začutila sem prepovedi, česa vse ne smeš početi,« pripoveduje.

V šoli ni bila deležna dobre spolne izobrazbe, njeni starši pa so se izogibali pogovoru o čemerkoli, kar je bilo vezano na spolnost.

»Če sem kaj vprašala, je bilo zato, ker sem jih želela provocirati in jih spraviti v zadrego, saj sem vedela, da od njih ne bom prejela nobene konkretne informacije. Verjetno sem že kot otrok več vedela od njih, ker sem se naučila iz knjig,« dodaja. 

S prijatelji in vrstniki se o spolnosti niso pogovarjali, del njihovih debat je bilo samo postavljanje, kdo je s kom kaj počel. Ni bilo odkritega, iskrenega dialoga o težavah, s katerimi so se srečevali:

»Opremljena s tem sem hodila v prve zveze. Želja po nečem več je vedno bila, vendar sem bila takrat preveč pod vplivom sramu in med drugim tudi neznanja, imela sem premalo informacij, da bi lahko vedela, česa si želim.

Pa tudi če sem vedela, si tega nisem upala povedati ali storiti. V intimnem odnosu sem tako 'potrpela', kar je pač bilo.«

Nekje v svojih dvajsetih letih je začela področje počasi bolj poglobljeno raziskovati, ker je v njej še kar tlela želja po nečem več.

Globoko v sebi je vedela, da mora obstajati še nekaj drugega kot to, kar je poznala. Začel se je dolg proces odkrivanja in razvijanja tako spolnosti kot same sebe.

Spremembe v njej pa so postajale vse bolj očitne: »Na primer v moji prvi resni zvezi nikakor nisem mogla izvesti oralnega seksa, čeprav sva si tega oba s partnerjem želela. Ampak preprosto so mi sram in ponotranjena prepričanja, da v spolnosti ne smeš uživati, preprečevali, da bi lahko to storila. Tudi glasna si nisem upala biti, čeprav je zvok del spolnega odnosa, ki ti poveča doživljanje užitka orgazma.«

Bolj kot se je ukvarjala s seksom, bolj je lahko občutila neverjeten užitek v različnih variacijah, pa naj je šlo za počasen, globok seks, do bolj grobega ali igranja vlog. Vse je postalo igrišče za raziskovanje.

Čuječno se lahko raziskujemo na različne načine

»Še vedno sem v procesu odkrivanja in verjamem, da bom nove stvari odkrivala še vse življenje. Ko prideš do neke točke, ugotoviš, da je možno še več in več. Vedno lahko stvar še poglobiš in to je ta veliki čar,« nadaljuje.

Seksološko delo na telesu pomeni, da se v telo trudi povrniti več zmožnosti za čutenje, saj več čutenja v telesu prinaša tudi več užitka v življenju.

Ljudem polaga na srce, da že pet minut vaj iz čuječnosti na dan povzroči spremembo:

»Vprašajmo se: Kje čutim svoje telo, kaj se v telesu dogaja? Brez analiziranja ali obsojanja, karkoli najdeš. Glede na moje izkušnje je to po navadi tako, da takoj, ko zaznaš neko bolečino ali nelagodje, si misliš, joj, tako se pa ne bi smela počutiti. Še vedno mi je v izziv, da se ne bi obsojala za svoje počutje ali misli.« 

Čuječno se lahko raziskujemo na različne načine: lahko si masiramo dojke, plešemo sami s  seboj, z dotikom iščemo svoj užitek in še marsikaj drugega.

»Ker če mi ne poznamo svojega telesa, če mi ne vemo, kaj nam daje užitek in katera točka našega telesa reagira na kakšen način, če mi tavamo v temi, kako naj potem partner naredi karkoli?« dodaja Orlena, ki svojo prakso izvaja v Kranju. Namenjena je tistim, ki si želijo spremembo in potrebujejo podporno metodo, ki jim bo lahko pomagala na njihovi poti.

Glede na zmožnost ženskega doživljanja orgazma pa odgovarja:

»Če ni nekih medicinskih razlogov ali poškodb, je velika verjetnost, da žensko pred doživljanjem orgazma loči samo psihološka blokada. V tem primeru je potrebno vrniti čutenje v telo in ga oživeti, prekrvaviti, mu vrniti energijo.

Če verjameš, da ni možno, potem res ni možno. Če do zdaj še nisi čutila orgazma, si moramo dovoliti možnost, da to obstaja, drugače se ne bo zgodilo.«

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Starejše novice