Profile picture for user Ljubljanainfo Ljubljanainfo
Ustvarjeno dne
Ned, 13.11.2022 14:00
Ognjeni zublji so popolnoma spremenili življenje danes 42-letni Katji Škerlj. Nedolžna želja po pečenem kostanju je privedla do nesreče in opeklin, ki so popolnoma spremenile njeno življenje.

V življenju se zgodijo trenutki, ko sprejmeš napačno odločitev ali se ob nepravem času znajdeš na nepravem kraju.

V takšnem trenutku se je znašla tudi Katja Škerlj, ki je zaradi nesrečnega slučaja končala z opeklinami po celotnem telesu. Z njo smo odkrito govorili o tem, kaj se je zgodilo in kako se je soočila s posledicami. 

Želja po pečenem kostanju privedla do hudih opeklin

»Nesreča se je res zgodila, ko sem si zaželela pečen kostanj. To je bilo 14. novembra leta 1991. Zakurila sem ogenj in ta moja neučakanost mi je velela, naj dolijem alkohol, da bi ogenj bolj gorel. Plastenka je nato potegnila ogenj, eksplodirala in se razlila po meni,« začne sogovornica. 

A kot doda Katja, je nesrečni slučaj ni za vedno odvrnil od pečenega kostanja, tega še danes obožuje: »Sedaj je ravno sezona kostanja in privoščim si ga skoraj vsak dan.«

Je pa nesreča vendarle spremenila njeno življenje v vseh ostalih pogledih. 

»Utrpela sem opekline tretje stopnje, imela sem veliko odprtih ran«

Opekla se je v rani mladosti, pri zgolj 11 letih, kar pomeni, da so jo opekline praktično zaznamovale za celotno obdobje odraščanja.

Kaj pa se sploh spominja od nesreče?

»Spomnim se roza-modrega plamena. Na srečo je bila takrat moja starejša sestra v dnevni sobi in takoj prihitela do mene, me pokrila z odejo in me tako rešila pred ognjem, za kar ji bom večno hvaležna, saj mi je rešila življenje.

Po njenih krikih je v hišo prišel oče in me v naročju nesel do avtomobila. Do bolnišnice me je nato peljal moj stric. Spomnim se očeta, kako je jokal v avtu in sem ga hotela pomiriti, čeprav še jaz nisem bila prepričana, da je vse v redu,« se spominja.

Okrevanje je bilo dolgo, imela je kar osem operacij

V bolnišnici Šempeter pri Novi Gorici so sicer Katjo takoj oskrbeli, a so jo bili zaradi hudih opeklin primorani z rešilnim vozilom odpeljati v Univerzitetni klinični center Ljubljana.

Nato pa je nastopila realnost ...

»Utrpela sem opekline tretje stopnje po 39 odstotkov telesa. V bolnišnici sem bila skupaj dva meseca in imela osem operacij. Okrevanje je bilo dolgo, saj sem imela veliko odprtih ran,« razlaga. 

Ponekod so bile opekline celo tako hude, da so delno uničile njene prste, ustnice in levi uhelj pa so deformirani.

»Delno sem izgubila prvi, drugi in peti prst na levi roki, tako da imam vse prste, a pač niso vsi celi,« nam še zaupa. 

»Kot bi bila ujeta v nekem drugem telesu, ki ga nisem poznala«

Ker je bila Katja pred nesrečo popolnoma normalno dekle brez brazgotin in poškodb, nas je zanimalo, kako se je kot tako mlada spoprijela s tem, da bo zdaj njeno življenje pa tudi njen videz drugačen? 

»Prvi meseci po nesreči so bili zelo težki. Nisem hotela nikamor, nisem se hotela slikati. Kot bi bila ujeta v nekem drugem telesu, ki ga nisem poznala,« odkrito pojasni.

Ampak nesreče se dogajajo, na njih ne moramo vplivati, drugačno realnost pa je treba čim prej sprejeti, meni sogovornica. 

»Noben te ne vpraša, ali si želiš opekline, nesreča se kar zgodi. Ni bilo druge možnosti, kot se sprejeti in živeti naprej. Moje življenje ni sedaj nič drugačno od ostalih ljudi le pritegnem poglede mimoidočih kamorkoli se pojavim. To je pač všteto v ceno,« je jasna.

»Včasih me pogledi motijo, saj sem tudi jaz samo človek«

Ljudje s poškodbami na telesu oziroma opeklinami na obrazu spadajo v okolju pogosto med drugačne, morda celo nekoliko stigmatizirane osebe ali pa jih ostali celo pomilujejo.

S številnimi opazkami se je morala soočiti tudi Katja. 

»Spomnim se veliko raznih opazk ljudi, a jaz se na opazke ne oziram. Posmehovanja pa na srečo nikoli nisem doživela. Prvi stik z neznanci mi je še danes težak, ker nikoli ne veš, kako bo oseba, ki te prvič vidi reagirala. Včasih me pogledi motijo, saj sem tudi jaz samo človek. Poskušam pa ne dajati temu prevelike pozornosti,« razlaga in doda:

»Imam veliko srečo, saj imam krasne starše, krasno sestro in krasne prijateljice, ki so mi vedno bili v veliko oporo takoj po nesreči in tudi danes.«

»Opekline sem sprejela kot bi bile moje tetovaže«

Katjin obraz, vrat in prsni koš danes prekrivajo številne brazgotine, a kot pravi o lepotni operaciji ne razmišlja.

Svoje opekline je sprejela, po toliko letih meni, da celo niso najhujše, kar se ji je zgodilo v življenju. 

»Pri štirinajstih letih sem se odločila, da ne grem več na operacije, tako da je stanje kože podobno kot takrat. No, razen tega, da sem se medtem časom malo postarala, kar se tudi na koži pozna, seveda kot vsem ljudem. Nisem pa imela nobene lepotne operacije,« še doda. 

Kot še poudari, se da tudi z opeklinami živeti polno življenje, le na malo drugačen način. 

»Nesreča mi je seveda zelo spremenila življenje, a se z opeklinami ravno tako lahko polno živi. Na srečo lahko vidim, slišim in hodim, za kar sem neizmerno hvaležna, ker to ni samoumevno. Zelo rada grem na koncerte in v gledališče. Za moje opekline pa žal nimam magične radirke, da bi jih izbrisala. Sprejela sem jih, kot bi bile moje tetovaže.«

Svojo zgodbo pretvorila v knjigo, s katero pomaga ljudem, da sprejmejo svoj videz

Kljub temu da se je Katja s svojo usodo sprva težko sprijaznila, lahko torej danes reče, da ji je ta zgodba celo v navdih.

Iz nje je napisala tudi knjigo z naslovom V moji koži, v kateri je strnila vse, kar se ji je dogajalo v življenju.

»Knjigo sem v prvi vrsti napisala za mlade, da se sprejmejo taki kot so. Ko sem knjigo izdala, pa sem spoznala, da je knjiga pravzaprav za vse. Ne glede na leta imamo težave s sprejemanjem našega videza in to je velika škoda. Vsak človek je edinstven in to moramo ceniti,« pojasni. 

Pisanje knjige je tako na Katjo delovalo terapevtsko, bilo ji je kot ene vrste osvoboditev, da se je preko težke preizkušnje naučila, kako vzljubiti svoje telo. 

»To je res zelo intimna izpoved, saj sem se razgalila do kosti, a tako sem takrat čutila,« še doda. 

»Življenje je lepo, čeprav nam nameni težke preizkušnje«

Tovrstna nesreča z opeklinami pa še zdaleč ni edina in marsikomu povzroča oteženo življenje. Škerlj ob tem vsem, ki doživljajo podobno izkušnjo in spoprijemanje z drugačnim videzom, svetuje predvsem to, da ne smejo obupati in da se morajo naučiti živeti s težkimi preizkušnjami, saj je življenje kljub temu lepo.

»Nikoli ne smeš obupati. Sprejeti je potrebno posledice nesreče in živeti naprej. Življenje je lepo, čeprav nam nameni težke preizkušnje. Moramo spoštovati ta dar življenja, ki nam je bil dan v zibelko,« poudari.

»Lepota ni odsev v ogledalu. Prava lepota prihaja iz naše notranjosti. Je vse tisto, kar čutimo od znotraj, zato tudi vam polagam na srce: Ne ocenjujte človeka po videzu, kot ne ocenjujete knjige po platnicah. Nikomur se ne posmehujte, ker ne veste, kdaj boste deležni enake lekcije so besede v knjigi pogumne ženske, ki na svoje opekline danes gleda kot na modni dodatek. 

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kako je ime prekmurskemu glasbeniku Kreslinu?

Starejše novice