Z duhovnikom Karlom Gržanom o nesnovnih posledicah naravne katastrofe in kaj pozitivnega je naplavilo bučanje podivjanih voda.
Med zgodovinsko povodnjo, ki jo je gnala sila petstoletnih voda, je poleg Koroške še posebej ječala Zgornja Savinjska dolina.
Na Konjskem vrhu stanujoči duhovnik Karel Gržan je ostal odrezan od sveta. Kako kot teolog dojema naravno nesrečo takšnih razsežnosti?
»To je vprašanje stare teologije, ki je manipulativna in ki postulira Boga kot tistega, ki hoče biti – zaradi naše grešnosti – potešen v bolečini; nekoč svojega sina Jezusa. Številni zaradi tega nedopustnega teološkega vzorca to pač pripisujejo naravnim katastrofam. To je teologija, ki jo moramo definitivno takoj zapustiti, kajti takšne teologije nam ne dopušča ne evangelij niti zgled Jezusa. To ni teologija, to je sprevrženost. Mi smo si izbrali izkustvo spoznanja dobrega in hudega, tako takoj na začetku pravi Sveto pismo. Zato smo ob vsem lepem tudi v izkustvu hudega. Toda Bog je ljubezen, ki se skloni v to izkustvo kot sočuten, zato tudi sotrpeč. Kajti ne moreš biti sočuten, če si privilegiran v Božanski ugodnosti, ljudje pa trpijo. Zato se Bog približa v našo stisko, da bi bil sočutna bližina. In prinese sporočilo, da smo tudi mi božanski, ko smo drug do drugega sočutni. In to se je prav zdaj izkazalo in sam sem – čeprav se bo slišalo paradoksalno – Bogu hvaležen, da sem doživel isto izkustvo katastrofe kot moji najbližji, da smo lahko med seboj sočutni. Groza, če bi jaz bil zdaj privilegiran.«
Simbolika vesoljnega potopa zato ne pride v poštev, je v pogovoru za Ljubljanainfo odločen Gržan. Gre za, tako sogovornik, vstop Jezusa v bolečino, da v njej nismo sami, da je »sočutna bližina«.
Potreba po bližini, ne razdvajanju
V javljanju za Val202 je izpostavil potrebo po človeški bližini, ki je po povodnji z vso silo udarila na plano.
»Ta huda preizkušnja, ki je odprla rano v naravi, je odprla tudi naša srca.« Pokazala se je najgloblja bit slovenske duše, ki je, tako Gržan, sočutna.
Iz sočutnosti so nas izgnali s polarizacijo, nadaljuje. Zato tiste, ki nas razdvajajo, prosi, da s tem prenehajo. »Slovenska duša se je zdaj pokazala v sočutni povezanosti, neglede na prepričanja.« Kar velja vzdrževati, je prepričan – vse drugo je sprevrženost.
Angeli v praksi
Prebivalce Zgornje Savinjske doline je označil za angelske. Na tem mestu postreže z legendo o nekdanji povezanosti med ljudmi, ki ji je konec naredil zlodej, s tem da je razgrebel zemljo in tudi odnose. Prihod angelov in njihova sklenjena krila čez hudourniške potoke so ponovno vzpostavila harmonijo med ljudmi.
Gržan je, kot pravi, to doživel v praksi.
»Dva metra širok potok je postal deroča rekla, široka 20, 30 metrov. Najprej smo si sosedje mahali. Ko pa je voda končno dovolj upadla, da smo si lahko postavili lesene grede, smo spet prišli skupaj. Kar je bil angelski prizor. In sporočilo, da moramo ljudje drug drugemu biti angelska prisotnost. Ta čut je treba negovati in ohranjati.«
Strašljiva energija
Gržan je za Val202 povedal tudi, da ga je njega in njegovo kobilo Kapro pred gotovo smrtjo rešil mlin. A travma šele prihaja na dan, pravi.
Ko se je dogajalo, je bil miren. »Kapra si ni upala iz hleva. To je bila taka grozljiva energija. Hotela je naravnost proti meni, proti Kapri. Obnovljeni mlinček je vzdržal, ker sta ga zasula prod in kamenje, čeprav so mnogo močnejše škarpe padale kot domine. Sicer bi naju prod zasul v trenutku. Ta energija je strašljiva,« nam je povedal.
Zdaj ga mučijo nočne more, nespečnost. Ampak to je, kot pravi, čiščenje.
Kako zelo se bo travmatična izkušnja usidrala v zavest ljudi na tistem območju?
»Zelo bi si želel, da bi se vtisnile v spomin izkušnje solidarnosti, sočutnosti. Sam bi celo predlagal, da bi ob obletnicah te ujme dejansko imeli praznik sočutja in solidarnosti. To je treba ohraniti, ker se bojim, da nas bo marsikdo spet začel deliti in usmerjati drugega proti drugemu.«
Na »zakaj« med divjanjem narave ni pomislil. Vse je povezano med seboj, odgovori. Če bomo sočutni, bo vse okrog nas skladno s tem.
»Če sem v odnosu do Kapre pozoren, je ona pozorna do vseh. Vse čuti, vse zaznava. Naj bo človek kot razumno bitje tiste, ki bo spoznalo, kako pomembno je valoviti sočutje, ljubezen, te visoke vibracije, ki so zmagovite nad negativnimi.«
Novim razmeram se je hitro prilagodil. »Ker ni elektrike in vode, še odpiraš pipo in prižigaš luč. A po nekaj dneh sem se že naučil umivati v dveh lavorjih: v prvem umivaš, v drugem izpiraš. Človek se kar hitro prilagodi – smo kar prilagodljiva bitja.«
***
»Po dolini je opustošenje. Lahko bi šla moja hiša in hlev, ampak nista. Zato poudarjam, da jaz nisem prvi na vrsti, še zdaleč nisem prvi. Prioritete in kriteriji morajo biti zelo jasni. Sprašujte, kdo je najbolj potreben pomoči.«
V ponedeljek so mu s helikopterjem pripeljali agregat. »Postavili smo se v krog in domislili, kdo med nami najbolj potrebuje tisti agregat. In je šel k tistim, ki so ga najbolj potrebovali.« Še enkrat poudari, da morajo biti kriteriji jasni. In okrca vojne dobičkarje, kot jim pravi: tiste, ki višajo cene agregatov, škornjev …
»Treba jih je jasno obelodaniti, kajti to je najbolj sprevrženo in sramotno dejanje, ki se lahko dogodi v naravnih nesrečah.«
