Poslanec Jonas Žnidaršič je ministrici za pravosodje Dominiki Švarc Pipan postavil poslansko vprašanje v zvezi s potrdilom o nekaznovanosti kot pogoj za kandidiranje na volitvah.
Nekdanji voditelj Jonas Žnidaršič, ki je danes član stranke Socialni demokrati in poslanec v državnem zboru, je pred nekaj dnevi ministrici za pravosodje Dominiki Švarc Pipan, prav tako iz vrst SD, postavil poslansko vprašanje v zvezi z možnostmi urejanja zakonodaje v Sloveniji na način, da pravnomočno obsojeni ne bi mogli več kandidirati za javne funkcije.
»Kot ste pred časom omenili, ima večina držav uzakonjeno omejitev pasivne volilne pravice (pravice do kandidiranja na volitvah, op. a.) za storilce hudih kaznivih dejanj.
Kaj pa Slovenija? V Sloveniji morajo kandidati za zaposlitev v skoraj vsaki državni ali javni službi pridobiti potrdilo o nekaznovanosti. Pri kandidiranju za najpomembnejše funkcije v državni pa potrdilo o kaznovanosti ni potrebno,« je izpostavil Žnidaršič in po ljubljansko dodal:
»Mislim, KVA? To gotovo ni pravično do državljank in državljanov, ki spoštujejo zakone, ki ravnajo pošteno, pod drugi strani pa obsojeni zaradi kaznivih dejanj kandidirajo za kateri koli položaj v Sloveniji brez vsakih omejitev.
/.../ Nek kriminalec, ki pobaše v žep milijon evrov in je za to pravnomočno obsojen, lahko kandidira na državnozborskih volitvah!«
Kako imajo torej omenjeno vprašanje urejeno v državah članicah Svet Evrope in kako ga določajo mednarodni pravni standardi? Je mogoče tudi v Sloveniji storilcem kaznivih dejanj omejiti pravico do kandidiranja na volitvah?
Takole je odgovorila ministrica Švarc Pipan:
»Po poročilu Evropske komisije za demokracijo skozi pravo pri Svetu Evrope, znane kot Beneška komisija, ima okoli tretjina držav članic Sveta Evrope tako imenovano omejitev pasivne volilne pravice urejeno že v sami ustavi.
V približno polovici držav Sveta Evrope pa omejitev pasivne volilne pravice ureja volilna zakonodaja. So pa tudi nekatere države Sveta Evrope, ki to omejitev urejajo v kazenski zakonodaji.
Omejitve pravice do kandidiranja na volitvah za storilce hudih kaznivih dejanj, ki je tudi del evropskih pravnih standardov, pa zaenkrat nima samo še pet držav: Švedska, Finska, Švica, Češka in pa Slovenija.
Omejitev pasivne volilne pravice dopušča že ustava, in sicer v drugem odstavku 82. člena, ki določa, da zakon določi, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca.
Ustava torej zakonodajalcu prepušča omejevanje te volilne pravice v različnih možnih obsegih.
Tudi sama menim, da bi z omejitvijo pasivne volilne pravice oziroma uzakonitvijo takoimenovanega instituta neizvoljivosti lahko približali Slovenijo evropskim pravnim standardom in okrepili zavedanje o pomenu transparentnosti in integritete višjih državnih funkcionarjev, pa tudi vladavino prava, hkrati pa dali dobro podlago za dvig zaupanja državljanov v politični sistem.Tako bi bili vsi kandidati za politične funkcije glede svojih pravic izenačeni s prebivalkami in prebivalci, ki za zaposlitev potrebujejo potrdilo o nekaznovanosti.
Izvajanje politične oblasti s strani tistih, ki so resno prekršili zakon, ogroža uresničevanje načela zakonitosti, ki je predpogoj vsake sodobne, zrele demokracije.Lahko tudi ogrozi podstat sodobne demokratične države. Zato menim, da je v splošnem javnem interesu, da se izognemo storilcem hudih kaznivih dejanj v političnem odločanju, zato si želim o tem pri nas želim bolj poglobljene razprave.«
Ministrica je še povedala, da so se predlogi takšne ureditve že pojavljali na zakonodajni ravni, a do dejanskega sprejema ni prišlo, saj za to ni bilo dovolj politične volje.
Ministrstvo za pravosodje: Poskrbeli bomo za analizo mednarodnih pravnih podlag
Poslanca je za konec zanimalo, ali na ministrstvu za pravosodje ta hip pripravljajo kakšne zakonske spremembe v zvezi z omenjenim vprašanjem.
Trenutno, pravi ministrica, se ukvarjajo s čim podrobnejšo analizo mednarodnih pravnih podlag, saj si želijo potegniti vzporednice s primerljivimi sistemi v Evropi.
Kot je že poudarila, ima zakonodaja večine držav Sveta Evrope omejitev pasivne volilne pravice urejeno v volilni zakonodaji, to pa ni v prisotnosti Ministrstva za pravosodje.
Vendar si omenjeno ministrstvo kljub temu želi tvorno in pomembno prispevati k razpravam na tem področju, še posebej ker se obeta možnost spremembe volilne zakonodaje.
Imajo pa nekatere države to vprašanje urejeno tudi znotraj kazenske zakonodaje, ki pa je v pristojnosti normativnega urejanja ministrstva za pravosodje, zato nameravajo pregledati in osvetliti tudi te možnosti in po potrebi predlagati spremembo kazenske zakonodaje.
Najprej bodo torej poskrbeli za temeljito analizo, saj si želijo imeti v trenutku, ko bodo odprli razpravo o tem, že pripravljene materialne podlage za nadaljnje korake, s pomočjo katerih bodo ugotavljali, ali smo kot družba za tovrstno omejitev pasivne volilne pravice že pripravljeni.
