Urška Puš je ženska, ki je preko svoje življenjske zgodbe vzponov in padcev našla delček sebe v komunikaciji, v povezavi z drugačnimi svetovi, pravi zase.
»Sem ženska, ki je našla sebe v svetu energij čisto spontano in čisto slučajno, drugače pa sem univerzitetno diplomirana zgodovinarka, žena, mama dvema otrokoma, sem avtorica knjig, kart, sem predavateljica in še kup drugih stvari,« pripoveduje.
Zase pravi, da je medij, in pojasni, da lahko naveže stik z onostranstvom, pri katerem preko svojega znanja in sposobnosti povezuje svet preminulih z zemeljsko dimenzijo.
Medij prek svojih občutenj, vedenj in vida sprejema energijo duše, nadaljuje.
Tkalka mostu, ki povezuje ta svet z onim
S stikom s pokojniki se, kot pravi, ukvarja že vrsto let, intenzivneje zadnjih deset let, uradno pa osem, ko je odprla svoje podjetje.
Njeno delo je v osnovi delo z ljudmi oziroma je biti tolmač dveh svetov, torej posredovati informacije čim bolj originalno, kot pridejo do nje v kakršni koli obliki že in jih predati tisti osebi, kateri so namenjene.
Svoje delo opisuje na način, da pomaga ljudem v procesu žalovanja. Sama zase pravi, da je na nek način »tkalka mostu, ki povezuje ta svet z onim«.
»Moje poslanstvo je, da ljudem približam dušni svet oziroma zavedanje, da smo veliko več kot meso in kri, da ima vsak od nas darove in da ima vsak neka namen biti tukaj, na tem svetu,« pravi.
»Drugačnost sem povezovala s čudnostjo«
Urškine prve zaznave, da je drugačna, so bile že zelo rane. Kot nam pojasni, gredo tisti rani spomini v čas prvih razredov osnovne šole.
»Nisem sploh začutila, da je to neka sposobnost, ki je drugi nimajo, glede na to, da imamo vsi možnost komunikacije sami s sabo in seveda s svojimi pokojnimi, predniki, svojci, mentorji,« se spominja.
Pravi, da je na nek način vedela, da je drugačna, ampak v tistem času na to ni gledala pozitivno.
»Vedno sem to drugačnost povezovala z neko čudnostjo in sem se začela dobro počutiti v tej čudnosti, ker so me potem ljudje pustili na miru, se pravi, bolj je človek čuden, bolj se te ljudje izognejo. To sem začutila v ranem otroštvu, torej nekje v starosti osmega leta, gre za čas, ko sem izgubila babico,« pripoveduje.
Prvo izgubo doživela v otroških letih
Ko ji je pri rosnih osmih letih umrla babica, je to na plano potegnilo vse zgodbe strahu pred smrtjo in soočanja z njo: »Kar je ostalo v meni tako močno zakoreninjeno, je bila nezmožnost, da bi se poslovila.« Babičina smrt je tako ostala z njo.
Dobrih 20 let se je soočala z mislimi, ko je ugotovila, da ni nanjo vplivalo toliko to, da babice več ni, ampak to, kaj in koliko ji pomeni smrt.
Sčasoma je ugotovila, da te življenje nauči, da smo vsi ljudje le krvavi pod kožo.
Kot pojasni, je bil to prvi odhod, ki ji je pustil brazgotino, pečat. »Ta dogodek je moj spremljevalec skozi življenje,« pravi še dandanes.
Strah ljudi izstopa bolj kot predsodki
Glede na njeno delo, jo povprašam tudi o predsodkih. Urška pravi, da odzivu okolice ne bi rekla, da gre ravno za predsodke, gre večinoma za strah.
»V tem desetletju, od kar se ukvarjam s tem, sem pravzaprav spoznala, da odzivu nekaterih ljudi ne bi rekla ravno predsodki, če že, je to strah. Strah pred neznanim, strah pred tem, da ne vedo, kaj naj si mislijo,« pravi Urška.
Pogosto opazi, da se je znanci raje izognejo, ali pa se ne pozdravijo.
»Po drugi strani pa so ljudje, ki bi želeli, da bi jim kakšno stvar povedala glede na to, da ne delam samo stika s pokojnimi, ampak tudi druge stvari. Hkrati so taki, ki imajo monologe sami s sabo, da me pozdravijo pa potem kar nadaljujejo, ‘joj, mene pa to nič ne zanima’, ‘jaz pa to nič ne verjamem’ pa jih sploh nihče ni nič vprašal,« pove Urška.
Opažanja strne in pravi, da so reakcije večinoma pozitivne, ampak so ljudje šokirani, če slišijo karkoli takega.
»Vedno pa obstaja tisti odstotek ljudi, ki se pač pomikajo po tehtnici levo in desno, ampak ni moja naloga da bi kogarkoli karkoli prepričevala, ker je potrebno, da sami pridejo do določenih stvari in zaključkov,« pripomni.
Tabu tema, ampak ne tako velika kot nekoč
Zaveda se, da je ta tematika velik tabu in je mejna, a poudarja, da absolutno ne toliko, kakor je bila deset let nazaj.
Kot pojasni, se zaradi svojega poklica ne počuti povsem stigmatizirano, ker »ko človek enkrat razume, kako deluje človeški um, se lahko ljudje vtaknejo v to ali imajo kakršne koli reakcije, vendar je to njihova zgodba, ne moja.«
Medtem opiše še zanimiv primer.
»Bil je poseben možakar, ki me je klical in zmerjal, pa je v bistvu tudi potem pisal. Ampak to so ljudje, ki imajo težave sami s sabo in ne vejo, kam bi to dali in potem stresajo povsod. A takšni primeri niso odraz mojega dela. To je odraz tiste dotične osebe, ki ima tako reakcijo,« razlaga o takšnih in drugačnih izkušnjah.
»Posodim svoje toliko, da lahko preko mojega telesa pokažejo ...«
Povprašamo jo tudi po tem, kako torej izgleda to, kar opiše kot pogovor oziroma stik s pokojnikom.
Kot nam zaupa, 'reading' oziroma pogovor izgleda tako, da osebe pridejo fizično do nje, da si pogovor snemajo in dobivajo informacije od različnih pokojnih oseb, lahko tudi živali, ki se dotikajo njih, dotične pokojne osebe ali pokojne živali informacije, ki se dotikajo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Zanimalo nas je tudi, na kakšen način prejema sporočila. So to vizije, vonj?
»Tu so vse zaznave, da se jih videti, slišati, čutiti in vonjati. Tako, da jaz posodim svoje telo, da lahko preko mojega telesa pokažejo tudi, kaj se je v njihovih telesih dogajalo. Včasih je zelo konkretno, glede na to, da nisem ne zdravnik, ne da bi poznala človeško anatomijo tako dobro.«
»Sporočila spreminjajo življenja«
'Reading' strankam pomenijo veliko, pravi: »Sporočila spreminjajo življenja. Seveda, tistim ljudem, ki so to pripravljeni slišati. Na 'readingu' dobimo tisto, kar rabimo.«
'Reading' se posname in potem lahko tisti to večkrat preposluša. So stvari, ki jih stranka sliši čez leto, dve, ko je pripravljena slišati.
Poleg readingov tudi poslovna in intuitivna svetovanja
»Večinoma se ukvarjam s stikom s pokojnimi. Delam veliko dušnih readingov, torej pogovor z dušo in vodniki, da se vidi, zakaj je človek tu. Kaj ga opredeljuje, kaj je tisto, kar ga blokira. In pa seveda prejšnja življenja, hkrati so potem tukaj energijska čiščenja domov.
Zelo veliko je tudi poslovnih svetovanj in pa torej raznih intuitivnih svetovanj. Potem delam tudi kot avtorica torej knjige, kart, veliko delam na tem področju. Same delavnice, predavanja, hkrati delam torej srečanja z različnim društvi, kot na primer društvo Solzice. Hkrati delam veliko z kristali, letos sem imela tudi prvi sejem.«
Klicanja duhov ne priporoča
Kar se nekaterim zdi zabava, sama sicer močno odsvetuje: »Klicanja nikoli ne priporočam, zato ker nikoli ne veš, koga boš poklical. Tako, da sama ouija ploščo absolutno odsvetujem. Ljudje se lahko seveda odločijo po svoje.«
»Skeptikov je ogromno, a nikogar ne spreobračam«
»Skeptikov je ogromno, so tudi zelo hvaležne stranke, ker pač ničesar ne pričakujejo,« je jasna Urška in nadaljuje: »Pridejo in je to to, in poslušajo, in potem grejo odprtih ust domov.«
Ljudje se spremenijo, ko so pripravljeni narediti korak naprej. Stranka se lahko kljub tej izkušnji še vedno se drži v tisti fazi žalovanja, ker se hoče, ker hoče tam ostati, doda.
»Tako da je moja naloga, ko nekdo pride sem, da sprejme odgovornost, da bo slišal, kar bo slišal. Kot tolmač prenesem sporočila v kakršni koli obliki in to je to. Kar bo oseba naredila s temi sporočili in kako jih bo sprejela, je njena stvar,« nadaljuje.
Pravi, da strankam da možnost izbire, da se vsak sam odloči: »Absolutno pa se nikogar ne spreobrača.«
Ključno se ji zdi, da si priznamo, da je smrt del življenja in ne dajemo poudarka na negativo: »Kaj pa, če obstaja nekaj? Kaj pa, če obstaja en odstotek? Če so oni 'okej', zakaj se potem mi toliko obremenjujemo s smrtjo?«
Starejše novice
