Individuum: osebnost, duh in etika

Nastopajoči: Milan Hosta, Janek Musek, Borut Ošlaj, Matjaž L. Regovec
Moderira: Mateja Bartol

Recenzija knjižne zbirke
Cogito Individuationis (10 knjig)
Napisal: dr. Milan Hosta

Cogito Individuationis – epopeja človekovega postajanja

"Desetzvezkovna zbirka Cogito Individuationis Matjaža L. Regovca ni filozofsko delo v klasičnem pomenu besede. Gre za sistematično izpeljano integrativno antropologijo postajanja. To je ontološka analiza o tem, kako človek postane to, kar je.
Rdeča nit, ki se vije skozi vseh deset zvezkov, je proces individuacije kot globinskopsihološki, ontološki, simbolni in eksistencialni proces, v katerem se izoblikuje štirirazsežni človek. Regovec razvije model cogita coniunctionis, štiridimenzionalne enote človekove zaznave, delovanja in ustvarjanja podob: telesni cogito, psihični cogito, intuitivno-duhovni cogito ter miselni cogito. Človekova individuacija pa pri tem pomeni postopno diferenciacijo in integracijo teh razsežnosti.

Prvi zvezki postavijo temeljno napetost med nujnostjo in svobodo. Človek je vpet v arhetipske zakonitosti, zgodovinske pogoje in kolektivne matrice ter vsakokratne resnice. Nujnost ni mehanicistični determinizem, temveč ontološka struktura, ki predhodi individuumu. Svoboda pa je rezultat diferenciacije in šele ko individuum postane zavesten nosilec svojega cogita, lahko začnemo govoriti o svobodi, ki pa ni nasprotje nujnosti, temveč njen zreli izraz na spektru zavedanja in mišljenja - kot se pokaže na koncu - samega sebe.

V nadaljevanju Regovec razpre razliko med kolektivnim in individualnim mišljenjem. Primarni miselni cogito je kolektiven: znanstveni modeli, kulturne norme, moralne dogme, popularna mnenja. Kolektiv misli, a nima telesa. In prav v tem je njegova ambivalentnost. Kolektivno mišljenje je raztelešeno – obstaja kot koncept, ne kot dejanje. Dejanja lahko svobodno izvršuje le individuiran posameznik. Tu se prvič jasno nakaže ključno spoznanje celotne zbirke: arhetipi se lahko manifestirajo le skozi individualni telesni cogito.

Osmi zvezek, posvečen telesnemu cogitu, je v tem smislu osrednjega pomena. Telo ni več zgolj biološki organizem. Je najgostejša, najbolj koagulirana manifestacija individuacije. Telesni cogito deluje trojno: zaznava s petimi čutili, deluje – ali se vzdrži delovanja – ter ustvarja telesne podobe. Ključni pojem tega dela je strukturno parjenje (angl. structural coupling, pojem iz kognitivne znanosti) med telesnim egom in fizičnim okoljem. Človek ni ločen od okolja; z njim je v stalnem vzajemnem preoblikovanju. Individuacija se na telesno-materialni ravni odvija kot most med subjektivno telesnostjo in objektivno materialnostjo sveta.

V devetem zvezku se pozornost preseli v središče osebnega duha. Če je telesni cogito najgostejša razsežnost, je osebni duh njegovo srce in motor. Regovec tukaj uvede radikalno, a premišljeno tezo: osebni duh je nujen pojem sodobne integrativne antropologije. Tradicija je duha pripisovala bogu ali kozmosu, srednji vek ga je skoraj v celoti prepustil transcendence, moderna doba je rodila ego predvsem kot mislečo substanco (res cogitans), Regovec pa pokaže, da brez osebnega duha – brez intuitivnega, pomenotvornega jedra – individuacija ni mogoča.

Pomen ni produkt mišljenja. Pomen se ne da racionalno proizvesti. Lahko se le zgodi, se pojavi oziroma vznikne (emergentnost) v osebnem duhu, v intuitivnem srcu. Pomen presega emocionalno ugodje ali neugodje. Je kvaliteta, ki preseže izkustveno pozitivno ali negativno. Osebni duh je nosilec notranje usmerjenosti naprej, proti še-neuresničenemu, k prizemljitvi (utelešenju) potencialnega. Brez te dimenzije človek izgubi energijo bivanja. Zato praznina ali odsotnost pomena lahko vodita v depresijo. Osebni duh je zato ontološko nujen, ne zgolj metaforičen ali simbolno/arhetipsko/mitsko prisoten.

Deseti zvezek kulminira v razpravi o sekundarnem miselnem cogitu. Tu se celotna rdeča nit zaokroži. Mišljenje, ki ga običajno razumemo kot vrh človekove racionalnosti, je v resnici sekundarno. Primarno mišljenje je kolektivno, naučeno, prevzeto. Sekundarno mišljenje pa je produkt lastne izkušnje, preoblikovane skozi telesno dejanje, psihično zgodovinskost in intuitivno pomenotvornost. Sekundarni miselni cogito je osebna miselna naravnanost, osebna koherentna drža do sveta. Ta prehod od primarnega k sekundarnemu mišljenju ni avtomatičen. Odvisen je od stopnje individuacije. Če človek ostane ujet v kolektivne dogme, njegova misel ostane simptom kolektiva. Če pa uspe integrirati svojo telesno izkušnjo, psihične podobe ter osebnega duha, se rodi misel, ki ni zgolj ponovitev ali potvarjanje, temveč ustvarjanje.
V tej točki se zbirka dotakne svojega implicitnega etičnega poudarka.

Če je v srednjem veku prevladovala teodiceja – opravičevanje Boga pred človekom – Regovec uvaja antropodicejo: človek mora upravičiti svoje bivanje pred samim seboj in svetom. Individuacija ni zasebni luksuz ampak ontološka odgovornost. Na nek način lahko deseti zvezek povzamemo z imperativom, da mora človek svet domisliti in ga s telesenjem (to je: vsakokratnem delovanjem na fizični ravni) tudi trpno ustvarjati.

Ko zbirko beremo kot celoto, vidimo, da ne gre za razpršene tematske monografije, temveč za dosledno arhitekturno zgrajen sistem. Vsak zvezek predstavlja en vidik in eno sidrišče, v katero se vpenja človek kot celota. Regovčev projekt je v tem smislu več kot sinteza filozofije in psihologije. Gre za poskus rekonstrukcije metafizične globine v času, ko je tradicionalna metafizika razpadla, ker ponuja premalo. Ne vrača se k dogmi, temveč k zavestnemu razlikovanju med plastmi bivanja, ki je kot tako prepleteno med kolektivom in individuumom, med fizičnim, duševnim, duhovnim in miselnim.

Na svetovnem odru ima to delo posebno mesto. V času, ko prevladujejo parcialne discipline – nevroznanost brez metafizike, psihologija brez ontologije, duhovnost brez telesa, racionalizem brez pomena – Cogito Individuationis ponuja integrativni model. Gre za veliko več kot enciklopedično in eklektično zbiranje znanja, saj ponudi sistematično utemeljeno in poglobljeno integrativno antropologijo.

Če bi morali zbirko povzeti v eni misli, bi lahko rekli: človek ni tisti, ki misli – človek je tisti, ki uresničuje misel in s tem šele postaja izpolnjeno in pomenljivo človeško bitje. Individuacija ni samouresničitev v psihološkem smislu, temveč ontološka konjunkcija vseh štirih razsežnosti njegovega cogita. S tem se Cogito Individuationis umešča med redka sodobna dela, ki si drznejo misliti človeka kot celoto. In prav v tej dosledni, sistematični in filozofsko odgovorni drznosti je njegova trajna in presežna vrednost."