Šef ZPIZ Marijan Papež je na investicijski konferenci PIK 2026 predstavil številke, guverner Banke Slovenije France Arhar se z njimi ni strinjal.
Kdor ima srednjo plačo, naj računa, da mu bo pokojnina iz obveznega zavarovanja pokrila 60 do 65 odstotkov dohodka v pokoju, delodajalec 10 do 15 odstotkov, ostalo bo moral privarčevati sam. Tako je na okrogli mizi konference PIK na Brdu razdelil odgovornost generalni direktor ZPIZ Marijan Papež. Prvi guverner Banke Slovenije France Arhar se s takim računanjem ni strinjal.
Okrogla miza je imela naslov Ko enostavnih rešitev ni več. Poleg Papeža in Arharja sta sodelovala ustanovitelj Elementuma Bojan Pravica in predsednik uprave Triglav Investments Benjamin Jošar, povezoval jo je Peter Ribarič. Izhodišče so dala dopoldanska predavanja: bo treba več varčevati in dlje delati, je povprečna družina na banki v desetih letih izgubila dnevno sobo in ali vemo, da izgubljamo, pa vseeno ne ukrepamo.
»Enostavno je bilo v času v socializmu,« je dejal Ribarič. »Smo rekli, bo država za nas poskrbela.«
»Ne gre za državno pokojnino«
Papež je najprej popravil izraz, ki so ga dopoldne uporabljali predavatelji. »Ne gre za državno pokojnino.« Državna pokojnina je bila po njegovih besedah posebna pravica med letoma 2000 in 2011 za tiste, ki v sistem niso plačevali ali so plačevali premalo. Pravilno je pokojnina iz obveznega zavarovanja oziroma iz prvega stebra.
Pokojninska reforma, ki velja od januarja, je po Papeževem mnenju obveznemu zavarovanju dala dobre temelje.
»Rajši uporabljam izraz dostojnejše pokojnine,« je dejal. Je pa priznal, da je bilo v reformi »premalo narejeno za dodatna zavarovanja«. Iz obveznega zavarovanja lahko po njegovih besedah človek pričakuje od 50 do 80 odstotkov, odvisno od višine plače. Tistim z nižjimi plačami pokojnina nadomesti blizu 90 odstotkov plače, tistim z višjimi okoli polovico ali manj.
Petintridesetletniku bi svetoval, naj se čim prej dodatno zavaruje in upa, da mu to plačuje tudi delodajalec. V javnem sektorju je to plačevanje po njegovih besedah »bolj mačehovsko«. Mladi naj najprej pridejo do stanovanja, a ne kot naložbe, ampak da v njem živijo, in naj pri varčevanju sprejmejo tudi nekaj tveganja, ker imajo čas.
Koliko država, koliko delodajalec, koliko vi?
Ribarič je panelistom zastavil vprašanje, kako bi razdelili odgovornost za dohodek v pokoju med državo, delodajalce in posameznike.
Papež je dal najbolj konkretne številke. Pri nižjih dohodkih bi bilo 80 odstotkov iz obveznega zavarovanja, po deset odstotkov od delodajalca in iz lastnega varčevanja. Pri srednjih 60 do 65 odstotkov iz obveznega zavarovanja, 10 do 15 od delodajalca, ostalo sam. Pri višjih dohodkih, ki v sistem plačajo bistveno več, kot potem dobijo, 45 do 50 odstotkov iz obveznega zavarovanja, 20 od delodajalca in 30 do 35 odstotkov iz dodatnih zavarovanj.
Arhar se s takim deljenjem ni strinjal. Prva odgovornost je po njegovem ustvarjanje nove vrednosti, produktivnost. »To je alfa in omega.« Slovenija je majhno odprto gospodarstvo, ki živi od tujih trgov, zato je vprašanje, ali je v 35 letih postala dovolj konkurenčna.
Papež mu je odgovoril, da je pri takih vprašanjih treba govoriti o številkah, saj si vsak drugače razlaga, kaj je veliko in kaj malo. Njegovi odstotki po njegovih besedah izhajajo iz dejanskega stanja in se v naslednjih desetih letih ne bodo bistveno spremenili. »Pomembno tisto, kar sem poudaril, ne glede v katerem razredu si en del mora sam privarčevat.«
Jošar je odgovornost razdelil na tri dele. Država mora po njegovem poskrbeti za sodoben pokojninski sistem, ki temelji tudi na kapitalskih trgih, in za finančno pismenost.
Podjetje, ki zmore, mora zaposlenim plačevati prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. »To je odgovorno. Vse ostalo je neodgovorno.« Posamezniki pa se moramo pozanimati sami, virov informacij je po njegovem dovolj. »Tudi sami nekaj moramo postoriti.«
Pravica se je spomnil nemškega ministra za delo Norberta Blüma, ki je po vsej državi obesil plakate, da je pokojnina varna. Nasprotniki so dodali, da je varna, le višina ne. Država je po Pravičevih besedah odgovorna in naredi, kar je v njeni moči, a to ni dovolj. Drugi steber delodajalcev je delna rešitev, za tretjega se mora odločiti vsak sam.
Ponazoril je z dopustom: vsi vemo, koliko porabimo v dveh tednih, v pokoju pa bomo imeli 365 dni dopusta na leto. »Ampak vsak se mora pa sam za sebe pobrigat in naredit izračun.«
Arhar: Statistika je krasna, življenje gre svojo pot
Arhar, ki je ob osamosvojitvi uvajal tolar, je spomnil, da imajo trgi zgodovinski spomin. Leta 2007 je indeks Ljubljanske borze po njegovih besedah zrasel za 74 odstotkov, kar je bil evropski rekord.
»Ljudje so izgubili pamet.« Jemali so kredite za nakup delnic. Pri prodaji delnic Nove KBM je bilo po njegovih besedah vplačanih 2,3 milijarde evrov od več kot 100.000 vlagateljev. »Ljudje so vse izgubili. Tega ne bodo nikdar pozabili.«
Opozoril je, da pri vsaki naložbi veste, koliko ste zanjo dali, nikoli pa ne veste, koliko boste dobili, ko jo boste prodali. »Samo denar je vedno likviden, če je banka likvidna.« Da tudi banke propadajo, je pokazal na primeru kalifornijske Silicon Valley Bank leta 2023, kmalu zatem je padel še Credit Suisse.
Spomnil je, da so leta 2008 po propadu Lehman Brothers države na priporočilo evropskih oblasti jamčile za vse vloge ne glede na višino. Kot nekaj, česar zgodovina še ni videla, je omenil negativne obrestne mere ECB, ko je upnik plačeval obresti dolžniku. »Statistika je krasna. Ampak življenje gre svojo pot.«
Več časa je namenil zlatu. Ko je ameriški predsednik Richard Nixon 15. avgusta 1971 odpravil zlati standard, je bila unča 35 dolarjev. Zdaj je okoli 4000 dolarjev, januarja je bila že nad 5000, njegovi kolegi v ZDA pa po njegovih besedah pričakujejo, da bo v nekaj letih 9000.
Letos je največ zlata kupila poljska centralna banka. Banka Slovenije ga ima okoli štiri tone, ob nastanku tolarja oktobra 1991 ni imela ne zlata ne deviznih rezerv.
»Pa ne me narobe razumeti, nisem zagovornik zlata ali pa, da se ukvarjam s tem, ampak to je ena od možnosti, prav gotovo.«
Nemci niso nič boljši
Pravica je v Nemčiji zgradil podjetniško pot, zato ga je Ribarič vprašal, v čem se nemški varčevalec razlikuje od slovenskega. Tudi Nemci so po njegovih besedah razmeroma slabo finančno pismeni, imajo veliko denarja na računih brez obresti, inflacija tudi njim jé kupno moč, in tudi oni največ vlagajo v nepremičnine.
»Ta fenomen med znanjem in vedenjem ni tipično slovenski problem.« Po njegovem mnenju pred Nemci pri pri vlaganju v vrednostne papirje denimo prednjačijo Avstrijci.
Jošar vidi razloge v finančni pismenosti in zgodovini. Zahodni skladi so stari okoli 240 let, Slovenija je s kapitalskim trgom začela pred 35 leti. »Mi smo začeli 35 let nazaj.« Pri privatizaciji so nekateri pridobili, drugi izgubili, ker so verjeli. Zaupanje in znanje pa po njegovem rasteta.
Pokojninski sistem želimo spremeniti že 20 let, upa, da bo v naslednjem krogu nastal sodoben sistem, ki bo delno temeljil na kapitalskih trgih.
Kaj narediti že nocoj
Za konec je Ribarič vsakega vprašal, kaj lahko ljudje naredijo že danes zvečer. Papež je povedal za prijateljico, ki otrokom za praznike in rojstne dneve namesto oblek kupuje malo zlata, da jih navadi na naložbo.
Spomnil je, da je po Medianini raziskavi plemenite kovine med perspektivne naložbe uvrstilo 71 odstotkov ljudi. Arhar je nadaljeval pri zlatu, z omenjenim pridržkom.
Jošar pa je svetoval, naj ljudje vzamejo mobilni telefon, odprejo aplikacijo Triglav Investments ali drugega finančnega ponudnika in v sklad vplačajo 20 ali 30 evrov. Pravica pa je sklenil z znano mislijo: »Če ne jaz, kdo pa drug?« in »Če ne zdaj, kdaj pa potem?«
