Slovenci imamo na bankah zelo veliko denarja. Zakaj samo državna pokojnina ne bo dovolj, kaj se dogaja z denarjem, ki leži na računih in kako z denarjem v resnici ravnamo Slovenci.
Kdor je pred desetimi leti v banki vezal sto evrov, ima danes denar, ki je vreden okoli 83 evrov. Da inflacija jé prihranke, ve 91 odstotkov ljudi, a dve tretjini jih prihranke vseeno hranita na bančnem računu. Trije predavatelji na konferenci PIK na Brdu so z različnih strani pokazali isto: denar imamo, načrta pa ne.
Ekonomist Klaus Wohlrabe z münchenskega inštituta ifo je pokazal, zakaj samo državna pokojnina ne bo dovolj. Prof. dr. Aljoša Valentinčič z Ekonomske fakultete v Ljubljani je predstavil, kaj se dogaja z denarjem, ki leži na računih. Ustanoviteljica Mediane Janja Božič Marolt pa je s svežo raziskavo pokazala, kako ravnamo v resnici.
Upokojenci leta 2050 so že rojeni
Wohlrabe na inštitutu ifo vodi ankete. Začel je pri demografiji, ki je po njegovem najzanesljivejša napoved, kar jih imamo. »Tisti, ki se bodo upokojili leta 2050, so že rojeni,« je dejal. V EU so bili leta 2022 na vsakega prebivalca, starejšega od 65 let, skoraj trije ljudje, stari od 20 do 64 let. Leta 2070 jih bo po projekciji Evropske komisije le še 1,7. Slovenija je na evropskem povprečju.
Koliko bo to stalo, je po njegovih besedah odvisno od pravil. Po projekciji Evropske komisije iz leta 2024 bi izdatki za pokojnine v Sloveniji zrasli z 9,8 odstotka BDP na 13,7 odstotka leta 2070. Posodobljena projekcija iz maja letos, ki upošteva pokojninsko reformo, kaže 12,6 odstotka. Reforma velja od januarja. Do leta 2035 dvigne upokojitveno starost s 65 na 67 let, za tiste s 40 leti dobe pa s 60 na 62 let. Odmerni odstotek za 40 let dela se zviša s 63,5 na 70 odstotkov, pokojnina pa se bo računala iz daljšega obdobja plač.
Pravila se po Wohlrabejevih besedah spreminjajo z volitvami, in to v obe smeri. Nemčija je leta 2014 uvedla upokojitev pri 63 letih brez odbitkov po 45 letih dela, Poljska je leta 2017 preklicala dvig upokojitvene starosti na 67 let, Francija je letos dvig zamrznila do leta 2028. Kdor načrtuje 30 let vnaprej, po njegovem ne more računati, da bodo današnja pravila še veljala.
Slovenija ima po njegovih besedah malo rezerve. Pokojninskih prihrankov imamo po podatkih OECD za 7 odstotkov BDP, Nizozemci za 152 odstotkov. Pri nas zato bistveno več teže nosi državni pokojninski sistem.
-
Lokalno | 0 komentarjev6557 brezposelnih v Ljubljani, četrtina z diplomo
Dnevna soba, ki je ni več
Valentinčič je začel s tem, kar po njegovih besedah poznamo vsi: Slovenci imamo na bankah zelo veliko denarja. Po podatkih Banke Slovenije so imela gospodinjstva junija v bankah 30,1 milijarde evrov, skoraj dvakrat toliko kot leta 2016. Kar 87 odstotkov tega denarja je na vpogled, kjer obresti skoraj ni. Delež neobrestovanega denarja se po Valentinčičevih besedah celo povečuje.
Kaj to pomeni, je ponazoril s stanovanjem. Kdor je imel zadnjih deset let denar vezan, je iz sto evrov v najboljšem primeru dobil okoli 111 evrov, cene pa so v tem času zrasle za približno tretjino. Realno je ostalo okoli 83 evrov. Povprečno stanovanje v Sloveniji je po njegovih besedah veliko 67 kvadratnih metrov.
»V desetih letih je posameznik izgubil toliko kupne moči, kot bi mu nekdo izpulil iz tega 67 metrov velikega stanovanja dnevno sobo.« Ker so zneski na računu nominalni, izgube ne občutimo tako, kot bi občutili izgubo sobe.
Podobno je za evrsko območje pokazal Wohlrabe: sto evrov na računu na vpogled je od konca leta 2020 do lani izgubilo 18 odstotkov kupne moči. Cene so rasle, obresti skoraj ni bilo. Gotovina in vloge so po podatkih, ki jih je pokazal, v Sloveniji 45 odstotkov finančnega premoženja gospodinjstev, v evrskem območju 32 odstotkov, v ZDA 11 odstotkov.
Nekaj se le premika. Statistični urad je ob svetovnem dnevu varčevanja 31. oktobra objavil, da je delež delnic in drugega lastniškega kapitala v finančnem premoženju gospodinjstev prvič presegel delež bančnih vlog. Konec lanskega leta je bilo v delnicah in lastniških deležih 37,3 odstotka premoženja, v vlogah 34,8 odstotka.
Ko prištejemo še gotovino (8,7 odstotka), je denarja še vedno več. Valentinčič je dodal, da krepko zaostajamo pri zavarovanjih, zlasti pokojninskih, čeprav so davčno ugodna.
Ljudje mu pogosto rečejo, da imajo denar na banki zaradi varnosti. Po njegovih besedah pa so tri četrtine vlog manjše od 10.000 evrov, kar ob izgubi službe zadošča za nekaj mesecev. Vloge so po njegovem rasle predvsem pri tistih, ki imajo na računih večje zneske. Občutek varnosti je zato morda malo pretiran.
Tretja posebnost so kriptovalute. Po raziskavi Evropske centralne banke jih ima 15 odstotkov odraslih Slovencev, največ v evrskem območju. »Torej imamo nekje shizofren odnos do varčevanja in investiranja,« je dejal Valentinčič.
Na eni strani je denar, ki ne prinaša nič, na drugi zelo tvegane naložbe, vmes pa malo tistega, kar bi omogočalo predvidljivo življenje. Tudi z razlago, da so kriptovalute varno zatočišče, se ne strinja, saj se bitcoin v zadnjih letih giblje podobno kot delnice. »Kripto finančno gledano ni varni pristan.«
Znanje je, ravnanja pa ni
Božič Marolt je predstavila Medianino raziskavo Finančna pismenost in vedenje javnosti. Izvedli so jo od 7. do 17. septembra prek spleta na vzorcu 1500 prebivalcev Slovenije, starih od 18 do 65 let, napaka je 2,5 odstotne točke. Raziskava ni javno objavljena.
Kar 91 odstotkov vprašanih ve, da inflacija zmanjšuje kupno moč prihrankov, 65 odstotkov pa jih prihranke vseeno hrani na bančnem računu.
»V bistvu vemo, da izgubljamo, hkrati pa ne ukrepamo,« je dejala Božič Marolt. Da državna pokojnina ne bo zadoščala, meni 85 odstotkov, v tretjem pokojninskem stebru pa samostojno varčuje le 13 odstotkov. Skoraj polovica (46 odstotkov) svojo finančno pismenost ocenjuje kot dobro, Medianin indeks dejanskega znanja pa je v povprečju 50 od 100. »Znanje je, ravnanja pa ni.«
Da Slovenci ne varčujemo, je po raziskavi mit. Kar 89 odstotkov jih varčuje, kadar le lahko, 81 odstotkom gospodinjstev ob koncu meseca ostane vsaj nekaj denarja, zmanjka ga petim odstotkom. Koliko so prihranili, raziskava ne meri, je pa vprašala, kako dolgo bi zdržali brez glavnega dohodka. Dve tretjini bi zdržali vsaj tri mesece, 40 odstotkov pol leta ali več, 11 odstotkov pa ne bi zdržalo niti mesec. V krizi bi se 42 odstotkov zanašalo na družino ali bližnje. To je po njenem tvegano, saj bi širša kriza prizadela vse hkrati.
Tudi Mediano je presenetil podatek o kriptovalutah. Vanje samostojno vlaga 16 odstotkov vprašanih, v tretji pokojninski steber 13 odstotkov. Razlika je majhna, a statistično značilna. »Mi pri nas preprosto res nismo mogli verjeti temu podatku,« je povedala Božič Marolt. Podatek so zato še dodatno preverili. Kot je dejala, so ga izmerili pred nedavnim pokom na kriptotrgu.
Kot najbolj perspektivno naložbo za prihodnjih pet do deset let ljudje vidijo nepremičnine. Med pet najboljših jih uvršča 81 odstotkov, na prvo mesto 31 odstotkov, vanje kot naložbo pa vlaga le 11 odstotkov. Sledijo plemenite kovine (71 odstotkov), delnice (58) in skladi (57). Pokojninska stebra sta pri dnu.
Pri pokojninah je razkorak še večji. Čeprav jih 85 odstotkov ne verjame, da bo državna pokojnina dovolj, od nje v povprečju pričakujejo 62 odstotkov dohodka po upokojitvi, četrtina celo 80 odstotkov ali več. Več kot 30 odstotkov dohodka iz drugih virov pričakuje le okoli desetina.
Da bo zadoščal tretji steber, verjame 49 odstotkov. Po besedah Božič Marolt ne gre za zaupanje v državno pokojnino, ampak za odsotnost načrta.
Pri naložbah je za 66 odstotkov najpomembnejša varnost, za 20 odstotkov donos. Tisti, ki ne vlagajo, najpogosteje pravijo, da nimajo dovolj denarja (46 odstotkov), sledijo druge finančne prioritete, strah pred izgubo in to, da imajo denar raje na računu ali v gotovini. Med tistimi, ki še ne vlagajo, jih le odstotek ali dva pravi, da bodo zagotovo začeli, skupaj s tistimi, ki bodo verjetno začeli, jih je okoli 11 odstotkov. Največ jih razmišlja o plemenitih kovinah.
Čas je pomembnejši od zneska
Wohlrabe in Valentinčič sta na številkah pokazala, zakaj je čas pomembnejši od zneska. Wohlrabe je izračunal primer: kdor od 35. do 65. leta vsak mesec privarčuje 100 evrov in mu ta denar prinaša štiri odstotke na leto nad inflacijo, bo vplačal 36.000 evrov, imel pa jih bo okoli 69.000. Skoraj polovica bo iz donosa. Kdor začne pri 55 letih, bo vplačal 12.000 evrov in imel okoli 15.000, donos bo prispeval manj kot petino. Štiri odstotke je predpostavil, zagotovljeni niso.
Valentinčič je vzel osem odstotkov letno, ker jih finančni posredniki pogosto uporabljajo v informativnih izračunih. Pri tej obrestni meri obresti na obresti od 18. leta naprej prinašajo več kot obresti na začetni vložek, sto evrov pa v 30 letih naraste na 1006 evrov. Pri dveh odstotkih bi jih bilo 181.
Višji donos pomeni tudi večje tveganje, a čas ga zmanjšuje. Ameriške delnice so po Valentinčičevih podatkih v letih od 1970 do 2025 v enoletnih obdobjih končale z izgubo vsako peto leto, v desetletnih v štirih odstotkih primerov, v 15-letnih nikoli. Na 15 let je naravnan tudi individualni naložbeni račun, pri katerem je donos ob prvem izplačilu po 15 letih oproščen davka. Valentinčič je bil previden in dodal, da se izguba lahko zgodi tudi v 15 letih, do zdaj pa se v zgodovini še ni.
Zakaj potem odlašamo? Valentinčič našteje tri razloge. Raje imamo stvari prej kot pozneje: »Danes gremo raje na sladoled.« Varčevanje zahteva napor, se je treba pozanimati o davkih in papirjih, kar prelagamo na jutri. Tretji razlog je pretiran optimizem.
Wohlrabe je predavanje končal s tremi sporočili. Državna pokojnina ostaja temelj, a nihče ne bi smel načrtovati, kot da bo dovolj. Daljše delo je eden najučinkovitejših vzvodov, tudi za delodajalce. Lastno varčevanje pa postaja del osnove: začeti zgodaj, razpršiti in razmišljati v realnih zneskih, ne nominalnih. »Pri finančni suverenosti ne gre za popolno napoved. Gre za načrte, ki delujejo v mnogih prihodnostih,« je sklenil.
