Foto: Maja Mekina
Liu Zakrajsek
Čet, 5.10.2023 07:00
Intervju z Borutom Gombačen, letošnjim gostom festivala Dnevi poezije in vina.

Ste pesnik, kritik in dramatik. Zaposleni ste v Univerzitetni knjižnici Maribor. Kako se prepletata vaša poklica pisatelja in knjižničarja? Kar nekaj znanih pisateljev je bilo tudi knjižničarjev.

»Za moje pisanje v vseh zvrsteh in za vse starostne stopnje je vsaj v začetnih fazah značilna nekakšna prostodušna radovednost. Prepričan sem, da tudi dober knjižničar ob nujni meri strokovnosti pri stiku z bralci ne sme delovati z distance svojega bolj ali manj obsežnega znanja, ampak mora ohraniti veliko mero zdrave radovednosti. Spominjam se, da sem pred svojo zaposlitvijo v knjižnici kot bralec,  kdaj potreben pomoči, praviloma poiskal takšnega knjižničarja, ki mi je dal vedeti, da njegova službena pozicija sploh ni tako zelo drugačna od moje. In da se na nek način z vsakim mojim vprašanjem tudi sam od mene nekaj nauči.

Skratka – zame kot literata lahko še tako utečena in vsakdanja stvar v sebi skriva nevsakdanjost, s tem pa odpira tisoč novih poti. Tudi kot knjižničar se vsakič znova poskušam izmakniti rutini in se odpreti novim potem in spoznanjem. S pomočjo bralcev je to veliko lažje. Če je literatova naloga pripeljati zgodbo ali pesem do tam, kjer se izkristalizira v vsej svoji plastičnosti, je naloga knjižničarja uporabniku nuditi čim bolj popolno informacijo ali usmeritev. Če se mora literat včasih do te plastičnosti prikopati s kombiniranjem na videz nekompatibilnih elementov, se podobna zgodba kdaj dogaja tudi knjižničarju. In če mora literat kdaj reševati uganke, ki nimajo rešitve, se kdaj to zgodi tudi knjižničarju. Iz svojih večletnih izkušenj vem, da uporabnik lahko odide zadovoljen iz knjižnice tudi takrat, ko recimo knjige, ki bi po vseh pravilih morala biti na polici, tam ni. Vse je pač odvisno od truda oziroma energije, ki jo kot knjižničar v sozvočju z uporabnikom vložiš v reševanje problema. Zaradi sozvočja energije s pesnikom lahko skrben in odprt bralec neskončno uživa tudi ob branju pesmi, ki se je sicer racionalno ne da razložiti. In še veliko je podobnosti in prepletanj. Zato bi v sebi zelo težko ločil pisca od knjižničarja in obratno. 

Res je, med knjižničarji je bilo - in še je - kar veliko pisateljev. Tudi v Mariboru. Toda naj takole zelo na hitro naštejem le nekaj najbolj znanih: Janko Glazer, Erika Vouk, Andrej Brvar, Lidija Gačnik Gombač, Jerneja Ferlež.«   

Ustvarjate tudi za otroke in mladostnike. Kako lahko mlade navdušimo za književnost in katere primere dobre prakse pri nas bi izpostavili v tem smislu?

»Kot ustvarjalec za otroke v samem procesu pisanja pravzaprav nikoli ne mislim na to, kako velik krog bralcev bo moje pisanje pritegnilo. Trudim se predvsem, da bi bili junaki mojih pesmic ali  pravljic prikazani polnokrvno, samosvoje in da bi mi čim bolj nevsiljivo povedali o svetu nekaj, česar si sicer ne bi izvedeli nikoli. Nekaterih prostorov, ki jih s svojo navidezno lahkotnostjo razpira mladinska književnost, nikakor ne bi mogel razpreti s tisto namenjeno zgolj odraslim. Po drugi strani se v vsaki od mojih zbirk za mlade najde kakšna pesem ali pravljica, za katero mi kdo (praviloma starejši) poočita, da je prezahtevna za večino otrok. Morda je res ne sprejme večina, toda to, da doseže nekoga, ki je iz tega ali onega razloga drugačen od večine, mi je še posebej v veselje. Polje mladinske literature je namreč v različnih pogledih tudi polje svobode.

Primerov bolj ali manj uspešne prakse privabljanja otrokov k branju je v našem okolju kar nekaj, zlasti v splošnih knjižnicah. Sam sicer delam v univerzitetni knjižnici, torej v ustanovi, ki je v prvi vrsti namenjena študentom, dijakom, profesorjem ... Kar pa nikakor ne pomeni, da v knjižnih skladiščih ne hranimo tudi knjig za mlajše bralce. V knjižnici že več let v okviru projekta Kulturni dnevnik, ki ga pod vodstvom Narodnega doma izvaja več mariborskih ustanov, vodim literarno-pedagoške ure, s pomočjo katerih skušam učencem petih razredov mariborskih osnovnih šol na nekonvencionalen delavniški način vzpodbuditi radovednost in željo po raziskovanju literature. Trudim se čim bolj nevsiljivo približati probleme in radosti pisanja, s tem pa seveda tudi branja. Skušam tudi demistificirati lik pesnika - oziroma predstaviti tako njegovo vsakdanjo plat kot tudi nekatere osebnostne lastnosti, ki so pač potrebne za nastanek dobre literature.

Podoben učinek skušam doseči tudi z interaktivnimi knjižnimi razstavami. Morda je bila najodmevnejša med njimi razstava o tabujih v mladinski poeziji z dišečim naslovom ene izmed pesmi Vinka Möderndorferja Usta, polna česna. Razstava je bila za časa festivala Oko besede iz Univerzitetne knjižnice Maribor zelo uspešno prenesena še v Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota.«  

Letos ste bili častni gost festivala Dnevi poezije in vina. Ob tem ste med drugim poudarili, da je zelo dragocen del festivala, da ponuja živa pesniška branja, kjer lahko prisluhnemo interpretacijam poezije pesnikov in pesnic samih. Zakaj je tako pomembno, da poezijo ne le beremo, ampak jo tudi poslušamo ?

»Dobra pesem je živ organizem. Če jo prebiraš v različnih razpoloženjih,  v različnih časovnih ali prostorskih dimenzijah, bo to še vedno ista pesem, toda nikoli ne bo povsem enaka.  Pa to seveda ne velja le za tiho oziroma intimno branje. Znamenita ruska pesnica Marina Cvetajeva je zapisala, da je branje del ustvarjalnega procesa. Pravzaprav to v veliki meri velja tudi za konzumiranje javno interpretirane literature. Seveda v tem primeru ni v igri konzumentov notranji glas, ampak so v igri odtenki, ki jih sproži določena interpretacija oziroma ritem, barva glasu, moč sugestivnosti interpreta in podobno. Vsekakor pa v veliki meri na  percepcijo interpretirane literature vpliva tudi prostor same interpretacije. Še več: prepričan sem, da nek prostor v glavi konzumenta na določenih ravneh  soustvarja literaturo samo. Ali kot sem dejal v predstavitvenem filmčku festivala: Sam veliko raje kot profesionalnemu interpretu prisluhnem interpretaciji avtorja samega. Nenazadnje je - vsaj zame - dobra poezija na svojstven način zmeraj povezana s pesnikovo telesnostjo,  glasom, ritmom, energijo, čutili, miselnim procesom, zmožnostjo koncentracije, težnostjo oziroma zmožnostjo preseganja lastne gravitacije.« 

V Sloveniji imamo kar nekaj festivalov, ki slavijo književnost, recimo festival Fabula pa festival Pranger in seveda Dneve poezije in vina. Radi nastopate na festivalih? Imate kakšno zanimivo zgodbo s festivalov, ste spletli kakšno nepričakovano poznanstvo s tujimi avtorji in avtoricami?

»Pravzaprav se festivalov udeležujem bolj izjemoma. In sem daleč od šaljive in rahlo zbadljive oznake »literarni turizem«. Sva pa bila z ženo - prevajalko, pisateljico in knjižničarko Lidijo Gačnik Gombač - kakih deset let redna in aktivna udeleženca murskosoboškega festivala mladinskih pisateljev Oko besede. In tudi sicer se še kako dobro se zavedam, kaj vse zahteva organizacija takšnega festivala. Sem namreč eden izmed soustanoviteljev, dolgoletni vodja in še vedno član programskega odbora festivala Ko te napiše knjiga oziroma Slovenskih dnevov knjige v Mariboru. Zato bi rad tudi na tem mestu še enkrat poudaril, da je bil letošnji festival Dnevi poezije in vina organiziran res vrhunsko. Mesto je dobesedno dihalo poezijo. Na tako pozorne poslušalce - naj je šlo za veliko osrednjo branje na Vrazovem trgu ali za manjša na ptujskih dvoriščih ali v okolici - res naletiš zelo redko,   pa pri tem nikakor ne mislim le na številne prisotne pesniške kolege, kritike, stalne spremljevalce literature … Nekajkrat me je v tistih dneh kakšen meščan Ptuja na moje veliko presenečenje ustavil kar na ulici, pokomentiral kakšen verz ali prosil za avtogram. Seveda je zanimivih zgodb in anekdot, ki so povezane s festivali,  veliko. Tale iz Dnevov poezije in vina je še zelo sveža: Po uspešnem in odlično obiskanem nastopu na Čüšekovi domačiji v Dornavi  me je župan občine ovenčal z venčkom čebule oziroma lüka.  Dornava je seveda eno od središč »Lükarije« z najboljšo čebulo daleč naokoli. Zato sem bil darila, kakršnega si s svojo poezijo do tistega dne še nisem nikoli prislužil, res zelo vesel.  Ker pa na nastope vzamem veliko knjig in sem imel svoj nahrbtnik že tako ali tako prepoln,  mi ni preostalo drugega, kot da sem ob vrnitvi na Ptuj in pozneje v hotel na veselje in začudenje mimoidočih ponosno nosil svoj razkošen venec čebule kar okoli vratu.«

Za svojo zadnjo zbirko, S konico konice jezika, ste leta 2020 prejeli Veronikino nagrado. Kaj vam pomenijo literarne nagrade in ali se vam zdi, da so v slovenskem prostoru pomemben faktor tudi za bralke in bralce, saj vplivajo na to, katere knjige so bolj brane?

»Obstaja že malo oguljena fraza - ki jo največkrat izpostavijo raznorazni nagrajenci in ki seveda deloma drži - da je nagrada potrditev njihovega dela in velika obveznost in odgovornost za naprej. Po drugi strani pa: nekdo, ki mu poezija ni zgolj hobi ali nekakšna terapija, nekdo, ki hoče pisati poezijo z veliko začetnico, preprosto mora zmeraj pisati »najboljše«. In ko sedeš pred prazno stran, ti nagrada ne pomaga prav veliko. Zato sam s kančkom dvoumnosti in pretiravanja pravim, da je nagrada v prvi vrsti nagrada za knjigo in ne za tistega, ki jo je napisal. Zaradi nagrade je ta vsaj nekaj časa deležna večje pozornosti, kot bi je bila sicer. Vesel sem bil dejstva, da so recimo v Mestni knjižnici Ljubljana po razglasitvi nagrade naročili še nekaj dodatnih izvodov zbirke. Pa tudi, da mi je odlična pesnica Nina Dragojević, s katero sva skupaj nastopila malo po podelitvi nagrade, sporočila, da si v ljubljanskih knjižnicah ne more izposoditi moje knjige, ker so vse že izposojene.  Seveda je bilo za pričakovati, da tako frekventna izposoja ne bo imela dolgega roka, pa vseeno… Ko recimo danes kje berem iz nagrajene knjige, nekako čutim, da me poslušalci prav zaradi omembe nagrade morda poslušajo za odtenek bolj pozorno. Kar mi veliko pomeni.« 

Vaše pesniške zbirke so si med seboj zelo različne, že samo zato, ker pišete vse od šansonov pa do pesmi v prozi. Kako se je skozi leta spreminjal vaš odnos do različnih verznih oblik ?

»Stvar je povsem preprosta. Posamezne pomenske nianse preprosto ne moreš izraziti recimo s pesmijo v prozi in določene ne z rimano ali na ritmu temelječo poezijo. Večkrat sem izjavil tudi, da v mojih zbirkah ni prve pesmi, ker je le osnutek. Ni pa tudi zadnje, ker z njo pridobim določeno obrtno spretnost in iz pesnika postanem obrtnik. Tega svojega literarnega načela sem se držal v vseh svojih »raznolikih« knjigah. Ker pa po drugi strani iz te svoje zavezanosti nikakor nočem narediti pretesnega  kalupa, ves čas pišem tudi songe, šansone, popevke. V njih pač svojo z leti pridobljeno obrtno spretnost uživaje izkoriščam. Tisto, kar songe kljub temu dviguje z ravni zgolj obrtne spretnosti, ki  - da ne bo nesporazuma - seveda vsebuje tudi vso paleto čustvenih in čutnih komponent, je zavezanost glasbi. Kadar pišem besedila za določenega glasbenika ali skupino,  se namreč zmeraj  skušam nekako infiltrirati v njegovo siceršnje glasbeno delovanje. Kadar mi to uspe, pa nikakor nisem več pesnik, ki je za ta ali oni bend napisal besedilo, ampak nevidni član benda. Zato imam ob izvajanju komadov, pri katerih imam tudi sam prste zraven, zmeraj tremo oziroma občutek, da sem tisti trenutek tudi sam na odru.« 

Pišete tudi gledališke, radijske in lutkovne igre. V kateri vrsti literature pa se počutite najbolj doma?

»Morda spet nekoliko pretiravam, pa vseeno: če se v določeni zvrsti literature - v času njenega nastajanja - ne bi počutil najbolj doma, bi bilo bolje, da se z njo sploh ne bi ukvarjal. Pišem jo namreč prav zato, da s pomočjo specifik, ki mi jih omogoča, povem natančno to, kar pač želim povedati. Je pa verjetno res, da je - kljub tem, da ima prav vsaka zvrst svoje zakonitosti - morda poezija tista, ki se zaradi svoje širine in neukrotljivosti najlažje pretihotapi v katero izmed ostalih zvrsti. Čeprav so po drugi strani možne - toda precej manj pogoste - tudi obratne smeri … Se zgodi recimo, da se v kakšni pesmi povsem spontano pojavi dramski dialog, pa tudi prozni ali celo esejističen odlomek.«

V spremni besedi ene izmed vaših zbirk je pesnik Peter Semolič zapisal, da pesniki vedno pišejo ne le iz sebe, marveč tudi iz tradicije. Kako vas navdihuje slovenska pesniška tradicija ?

»Čeprav veliko berem, nisem bil nikoli bralec z zares širokim obzorjem prebranega. Nikoli nisem iz rokava stresal verze ali citate pesnikov ali filozofov z vseh časov in koncev sveta. Namesto da bi brzel od ene zbirke k drugi, raje eno samo preberem večkrat in pod različnimi zornimi koti in dioptrijami. Pa tudi sicer večinoma berem in pišem zelo počasi. Ne vem, morda so zato krivi problemi s koncentracijo ali pa moja bolj introvertirana oziroma rahlo avtistična narava. Zdi se, da se nekje v podzavesti ves čas bojim, da bi me preveč vtisov hkrati preplavilo in ohromilo. Sicer pa se v vsaki resnično dobri pesmi tako ali tako skriva več tisoč strani dolg roman. Seveda pa obstajajo slovenski avtorji (klasiki) mimo katerih se  preprosto ne da. To so: Prešeren, Jenko, Murn, Kette, Župančič, Kosovel, Aškerc, Gradnik, Udovič, Lili Novy, Glazer, Zajc, Kovič, Zlobec, Strniša, Makarovičeva, Šalamun, Forstnerič, Brvar, Jesih in še kdo …«

Bi izpostavili kakšne slovenske avtorice ali avtorje, ki so vam še posebej blizu in ki so vplivali na vaše pisanje ?

»Ne. Ne bi si upal. Pri odgovorih na to vprašanje se mi namreč zmeraj zgodi, da koga pozabim omeniti. Vsekakor pa zvesto sledim tako starejšim pesniškim generacijam, kot tudi prihajajočim. Prebrano me nemalokrat navdušuje. In gotovo kaj od tega v obliki nekakšne podtalne korespondence vpliva tudi na mojo lastno pesnjenje.«

Kaj se vam zdi glavna lastnost, ki jo potrebuje pri sebi negovati dober pisatelj?

»V že omenjeni literarni delavnici za petošolce osnovnih šol na šaljiv način predstavim pet lastnosti, ki naj bi jih imel dober pesnik. Teh pet lastnosti pa seveda ni značilnih le za pesnike za mlade. Prva lastnost je radovednost. Kot njene skrite različice bi na tem mestu dodal še nenehno čudenje nad ustrojem sveta in kritični pogled na njegove temne plati. Druga lastnost je natančnost.

Dobra pesem je najbolj krhka in čvrsta stvar obenem, večna v strukturi in neskončna v pomenih. Toda - če izbrišeš ali dodaš eno samo odvečno besedo, se skupaj s svetom, ki odseva v njej, v trenutku razsuje v črepinje. Tretja lastnost je domišljija, ta je tesno povezana z vsemi ostalim lastnosti. Če namreč določenemu predmetu ali pojmu prisluhneš dovolj skrbno, spregovori sam. Jaz sem ta, ki začne pisati pesem, pesem pa  na koncu napiše mene. Četrta lastnost je vztrajnost, temeljitost oziroma neprizanesljiva samokritičnost. Zadnja lastnost, ki jo ne znam natanko poimenovati, se skriva v odnosu s tistimi, ki preberejo, kar si sam napisal – torej z bralci. Kot otrok sem bi odličen šahist, ne zato, ker bi bil tako dober logik, ampak zato, ker sem znal predvidevati nasprotnikove poteze.

Pri poeziji pa seveda ne gre za to, da bralca ali ocenjevalca tvoje poezije premagaš. In še manj zato, da bi mu s predvidevanjem modnih literarnih tokov skušal ugajati. Gre preprosto zato, da z bralcem svoje poezije na neki ravni postaviš odprt in enakopraven dialog. Tudi zato večkrat trdim, da ima dobra pesem - kljub svoji čvrsti in enkratni strukturi - toliko odtenkov in različic, kolikor je pač njenih bralcev.«

Starejše novice