Foto: Branka Keser
Profile picture for user Nika Vajnhandl Nika Vajnhandl
Ustvarjeno dne
Sob, 26.2.2022 07:53
Govorili smo s Taubijem, nekdanjim »klošarjem«, kot pravi sam sebi. Čeprav je bila njegova življenjska pot težka, zdaj skrbi, da je Ljubljančanom v srcu lažje. Organizira razne projekte, ki bogatijo kulturo in ljudi v Ljubljani.

Bivši »klošar«, kot sam sebi pravi Taubi, se vsak teden vsaj enkrat sprehodi od Bavarskega dvora proti Kongresnemu trgu in na postajališčih Ljubljanskega potniškega prometa odlaga knjige.

Razlaga, da je že od malih nog rad bral: »Pri osmih letih sem že bral Nietzscheja in Junga. Sicer nisem nič razumel, ampak bral sem pa vseeno.«

Knjiga je orožje

Meni, da je knjiga orožje, ki ga želi podariti čim več Ljubljančanom. Tako knjige na postaje nastavlja že pet let.

Foto: Branka Keser

Na knjigo prilepi listek, na katerega med drugim zapiše tudi telefonsko številko Kraljev ulice, na katere se lahko obrnete, če bi želeli darovati knjigo, za katero bo Taubi poskrbel, da se bo znašla na klopci kakšne avtobusne postaje in tako prišla v roke nekomu, ki si bo na poti z njo krajšal čas.

Foto: Branka Keser
Foto: Branka Keser

Faliran umetnik

Taubi zase pravi tudi, da je faliran umetnik. Poleg ljubezni do knjig opiše tudi svojo ljubezen do gledališča.

Pove, da trenutno ustvarja tri gledališke predstave. Poleg tega, da je zanje napisal scenarij in jih režiral, v vseh tudi igra. 

Njegova najbolj znana predstava je monodrama Spoved, v kateri opiše svoje življenje. S to predstavo nastopa že več let. Vsakič, ko je uprizorjena, pa so karte razprodane.

Taubi je tudi tisti, ki je ustanovil stranko Zveza klošarjev Slovenije

Sedaj napoveduje predvolilni kongres stranke na Ambroževem trgu, po njegovih besedah, »v najbolj znanem klošarskem parku«. 

Prav tako je o svojem življenju napisal knjigo Ponovno rojen: pot iz pekla mamil. Leta 2001, ko je knjiga izšla, je bila takoj razprodana – šlo je za knjižno uspešnico.

Foto: Branka Keser

Nevid(e)na Lublana

»Moja nora glava je inovativna,« razlaga, ko govorimo o njegovih projektih. Nekateri med njimi so v Ljubljano prav zares vnesli svežino.

Foto: Branka Keser

Taubi je bil tisti, ki je pred sedmimi leti začel s projektom Nevid(e)na Lublana. Gre za projekt, kjer (bivši) brezdomci vstopijo v vlogo vodiča, in turiste, ter vse tiste, ki bi jih zanimalo, peljejo na ogled Ljubljane po poteh, po katerih so hodili oni, ko so živeli na cesti.

»Na pohode pridejo s celega sveta!« razlaga in pove, da so prav vsi turisti izjemno navdušeni nad idejo.

Življenje na ulici

Taubi pove, da je na ulici živel 12 let, 17 let pa se je drogiral.

Za Ljubljanainfo razkrije, da je heroin prvič poskusil pri 13. letih – in prav droga naj bi bila tista, ki ga je spravila na cesto. 

Tako je leta preživel na ljubljanskih ulicah, kjer pravi, da ni imel drugega za početi, kot piti in se drogirati. »Vse je bilo brez smisla, veš?« pravi.

Razlaga, da je pogosto spal na Prešernovem spomeniku, najraje pa na Robbovem vodnjaku, saj mu je ta nudil vodo, s katero se je lahko zjutraj umil.

Zatočišče je kdaj našel v kakšnem ljubljanskih blokov, ki so bili pred leti po večini še odklenjeni, ali pa v kakšnem izmed študentskih domov. »Oh, v študentskih domovih je bilo najboljše spati. Lahko sem se oprhal, študentje so vedno puščali testenine povsod, pa sem si kdaj kakšne skuhal …« razlaga.

Komuna

Razlaga, da se je pogosto oglašal v župniščih, saj so »župniki radi dali kak drobiž«.

Tako opisuje, da se nekega dne odpravil do župnije na Taboru: »Tja sem prišel umazan, strgan, zapuščen. Župnik me je samo pogledal in mi namesto drobiža v roke potisnil listek z nekim naslovom, češ da bom tam dobil denar. Odpravil sem se tja, na tistem naslovu pa so mi na široko odprli vrata in me vabili naprej. Tako sem pristal v komuni.«

Pove namreč, da so ga čez nekaj dni poslali v italijansko komuno don Pierino. Program za odvajanje od drog traja tri leta, Taubi pa je imel namen v komuni ostati dva meseca. In že ko je mislil komuno zapustiti, je center, v katerem je bival, obiskal sam Pierino Gelmini in Taubiju »spustil eno klofuto«, pravi.

To naj bi odvisnika prizemljilo in mu dalo željo po osvoboditvi od substanc. Tako je v komuni ostal sedem let.

Opisuje, da v nasprotju s tem, kaj si ljudje predstavljamo pod besedo 'komuna', ne gre za bolnišnico. Gre za kmetijo, kjer je pet – šest odvisnikov, ki osem ur opravljajo kmetijska opravila in se s tem učijo delavnika in »normalnega življenja«.

»Jaz bi ostal še dlje, do konca življenja. Pa me je poklical Gelmini in rekel, da imam dovolj azila in da moram nazaj v živalski vrt,« pove.

Vrnitev v Slovenijo

Tako se je vrnil v Slovenijo in najprej nekaj časa živel v župnišču v Portorožu, nato je dva tedna spal v avtu in iskal službo. Čez nekaj dni je našel svojo prvo službo, nato pa še sobo za bivanje.

Ker pravi, da so ga delodajalci izkoriščali, je za pomoč zaprosil Kralje ulice. Tam so mu uredili sobo, v kateri živi danes, socialno podporo in mu nudili pomoč pri izvedbi projektov, v katerih, pravi, neizmerno uživa.

Ko je dobil svoj prostor, se je povsem osvobodil zasvojenosti od drog in alkohola. 

20 kvadratnih metov je vse, kar potrebuje

Sedaj Taubi živi, kot pravi, v »klošarskem bloku«. Tako pravi bloku, ki ga je Mestna občina Ljubljana preuredila v samski dom. 

V bloku živi 72 oseb. Taubi ima svojo sobo, veliko 20 kvadratnih metrov, kuhinjo in sanitarije pa si deli z drugimi v stanovanju. 

Kljub temu pravi, da ima vse, kar potrebuje: »Imam sobo, tako veliko, da bi lahko avtošolo odprl v njej! Imam denar, imam svobodo. Vse imam.«

Vprašali smo ga, ali kaj v življenju obžaluje, če se ozre nazaj: »Prav ničesar. Veš, zakaj? Ker ti lahko povem, kako je bilo in upam, da se iz tega kaj naučiš. S svojo izkušnjo opozarjam, da ne ostati na cesti, ker je težka.«

Foto: Branka Keser

Starejše novice