Foto: Jaka Arbutina
Profile picture for user Nika Vajnhandl Nika Vajnhandl
Ustvarjeno dne
Pet, 15.10.2021 07:00
21-letni Aljaž Skarlovnik je prijeten sogovornik, s katerim nikoli ne zmanjka tem. Mimogrede, vse ve o vlakih. Da ima aspergerjev sindrom, posumimo šele, ko opazimo, da je nekoliko pozabljiv …

Aljaž Skarlovnik na pogovor priteče in to dve uri kasneje kot dogovorjeno. »Tukaj se pa kaže moj aspergerjev sindrom,« pove v pozdrav.

Ko se umaknemo na mirno mesto v parku, se 21-letnik takoj počuti dolžnega, da razloži: »Izredno hitro pozabljam na dogovore. Ali pa se recimo spomnim dogovorov, ki ne veljajo več, novejših pa ne. To me pogosto privede do konfliktov – predvsem z družino, saj imam z njimi največ takšnih dogovorov. Tudi krha odnose ta pozabljivost.«

Foto: Jaka Arbutina

Aspergerjev sindrom

Aspergerjev sindrom je motnja razvoja, iz spektra avtizma. Aljaž opiše, da se sindrom poleg pozabljivosti, kaže predvsem v pomakanju razumevanja ljudi v socialnih situacijah, pretiranem zanimanju za neko določeno stvar, temu da težko nadzoruje čustva, včasih pa tudi za nerodnost.

»Pri meni se najbolj izrazito kaže to zanimanje za neko določeno stvar – hkrati pa pomanjkanje zanimanja za druge stvari. Že v otroštvu sem se navdušil nad vlaki, ki ostajajo glavni fokus mojega zanimanja,« razlaga Skarlovnik in opisuje, da zbira modelčke vlakov, prav tako pa je tudi včlanjen v Društvo ljubiteljev železnic, kjer sestavljajo maketo iz modulov. 

Foto: Jaka Arbutina
Foto: Jaka Arbutina

Večina ljudi, ki ima sindrom, (lahko) funkcionira v družbi. Problem nastane, ko se v družbi najdejo posamezniki, ki otežujejo življenje nekoliko drugačnim.

»Aljaževa radioaktivna bolezen«

Čeprav Aljaž poudarja, da v večini dni motnja ne vpliva na njegovo življenje, pa ga je predvsem zmanjšana sposobnost socialne komunikacije v življenju velikokrat ovirala.

»V osnovni šoli sem imel težave. Sošolci so se iz mene neprestano norčevali, da sem zaradi svoje bolezni 'radioaktiven', nobeden se me ni želel dotakniti, da ne bi zbolel za 'Aljaževo boleznijo' …« razlaga Aljaž in se ob tem takoj začne razlagati, da se aspergerjev sindrom ne prenaša z dotiki, temveč je motnja genetskega razvoja.

»V srednji šoli nisem imel nobenih problemov s tem. Sošolci so me lepo sprejeli, čeprav imam občutek, da sem socialno bil še posebej slab. A stikov s sošolci iz srednje šole nisem obdržal,« nadaljuje pri opisovanju odnosov z vrstniki.

Tudi pretirano usmerjen fokus v določeno stvar in »dovzetnost za obsesije«, kot to sam opiše, sta mu stala na poti do uspeha. Pove, da je »zavrgel dve leti študija za igranje računalniških iger, ki so ga povsem zasvojile.«

Foto: Jaka Arbutina

Iskanje zaposlitve

»Ko sem iskal zaposlitev, mi je aspergerjev sindrom spet stal na poti, ampak bolj zaradi sebe kot drugih. Ni prišlo do tega, da bi se ljudje z mene delali norca. Zmanjšana sposobnost pravilnega ravnanja v pogovorih in drugih socialnih odnosih mi je pogosto zmanjševala možnosti za razvijanje prijateljskih odnosov in tudi ohranitev službe,« razlaga Aljaž.

Dodaja, da ima občutek, da na neki točki pogovora z njim, ljudje opazijo, da je drugačen in se morda delodajalci tudi za to kdaj niso odločili, da so za delovno mesto izbrali njega.

Foto: Jaka Arbutina

»Ko sem delal zdravniški pregled za službo, nisem povedal, da imam aspergerjev sindrom, ker ne čutim, da bi imel tako močno obliko, da bi mogel to povedati. Zdravnik je zahteval dokumentacijo, ki je vzela čas. Na koncu me zaradi tega v službi niso sprejeli,« navaja še en primer, ko mu je asperger zagodel.

Šel je čez veliko razgovorov in zavrnitev, preden je našel svoje mesto v Zavodu Dornava, enoti v Mariboru, kjer opravlja delo čistilca: »Sedaj, ko imam službo, se v tem pogledu izboljšujem. Sem neprestano v stiku z drugimi ljudmi, veliko se pogovarjam, delam na socialnih odnosih in postajam boljši.«

Pove pa tudi, da se tukaj njegova karierna pot ne zaključuje, saj ima naslednje leto namen ob delu tudi študirati.

Foto: Jaka Arbutina

Najti pravi krog ljudi in sebe

Aljaž opisuje, da je po dveh letih, ki jih je preživel za računalnikom, sedaj končno tudi našel skupino prijateljev, s katerimi se pogovarja vsak dan.

Nihče od teh prijateljev sicer z njim ne deli izkušnje aspergerjevega sindroma, razlaga pa, da je nekoč imel prijatelja z enako motnjo, ki se je prav tako zelo zanimal za vlake: »Zanimivo se je bilo družiti z nekom, ki ima sindrom – bil je kot zrcalo, ki je odsevalo vse moje lastnosti.«

Med pogovorom zatavava in Aljaž potegne črto čez svojo pripoved: »Večino osebnostnega razvoja, do katerega sem prišel, sem prišel, ker sem počel napake, dokler me te niso prisilile, da sem se postavil pred zid in ga porušil. Morem se učiti na svojih napakah, drugače se težje naučim.«

Foto: Jaka Arbutina

Fidget spinnerji, Dobri zdravnik in učiteljice

Da je širjenje zavesti o aspergerjevem sindromu nujno potrebno, nakazuje tudi Aljaževa izkušnja v osnovni šoli, ko učiteljice niso znale z njim ravnati in do njega pristopiti, saj bolezni niso poznale.

»Učiteljice so mislile, da sem razvajen, saj niso vedele, kaj avtizem je. Starši so jim kupili knjigo o avtizmu, da so potem razumele,« je jasen.

Čeprav je aspergerjev sindrom motnja, o kateri še vedno premalo govorimo, pa so se v zadnjem času pojavili trendi pa tudi televizijske oddaje, ki ozaveščajo o avtizmu. 

Se še spomnite fidget spinnerjev, ki so bili pravi trend? Ti so bili narejeni za ljudi z avtizmom, saj naj bi vrtenje igrače pomagalo pri koncentraciji in sproščalo nervozo. 

Tudi razne televizijske oddaje kot recimo Dobri zdravnik pomagajo k širjenju zavesti o motnji.

Foto: Jaka Arbutina

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Starejše novice