Z ljubeznijo do glasbe se ne rodimo, je pogled uspešnega mladega violončelista Bernarda Brizanija: »Ljubezen do glasbila se lahko razvije, ko se človek rodi, ali pa ko je star 60 let. Ljubezen do glasbe ali instrumenta ne pozna omejitev let ali določenega obdobja.«
Meni, da talent predstavlja približno 20 odstotkov glasbenika, ostalih 80 odstotkov pa se razvije s trdim in predanim delom. Seveda h glasbenemu talentu in ljubezni do glasbe pripomore, če so bili glasbeniki že naši predniki.
Rojen za violončelo
Brizani igra violončelo in klavir od svojega petega leta starosti, v prostem času pa za zabavo poprime tudi za bas kitaro in bobne.
»Med drugim obožujem zvok saksofona in klarineta, morda se v prihodnosti tudi tega naučim,« se glasi njegov odgovor na vprašanje, ali kdaj poprime še za kakšen drug instrument, ki ni violončelo.
Sprva je, še kot otrok, želel igrati harmoniko, vendar mu mama ni pustila, da bi se izučil za igranje tega inštrumenta. V odrasli dobi je nato vseeno poskusil igrati na harmoniko, saj jo igra njegov prijatelj, vendar ga ni ganila.
»Mama bo prebrala ta intervju in ja, res mi ni dovolila. Se strinjam z njeno odločitvijo. Rojen sem za violončelo. Profesorica na glasbeni šoli je rekla, da imam ustvarjene prste za harmoniko. No, očitno jih imam tudi za violončelo,« je dejal z nasmehom.
Proste nedelje
Urnik glasbenika ni striktno določen, kar pomeni, da lahko na dan vadi po osem ur ali deset minut, nekateri dnevi pa minejo povsem brez vaje:
»Odvisno je od programa priprav, za kakšen koncert gre, s kom nastopam in kje. Glede na to da imam decembra svoj gala koncert s komornim godalnim orkestrom Slovenske Filharmonije, kjer se bom predstavil kot solist in izvajal rokoko variacije skladatelja Čajkovskega, imam trenutno na urniku precej ur, namenjenih vajam.«
Trudi se, da bi imel nedelje povsem proste, brez vaj.
Nastopiti si želi s svetovno priznanimi klasičnimi glasbeniki
Brizani je končal magistrski študij in študij specializacije v Nemčiji. Želja po sodelovanju z Bamberskimi simfoniki se mu je že uresničila, saj je z njimi zaigral in postal njihov akademist.
Leta 2011 je nastopil na koncertu Za Njimi Stojimo pod okriljem fundacije KD Group, kjer je izvajal enega najbolj znanih koncertov za violončelo in orkester Antonina Dvorzaka ob spremljavi Simfoničnega orkestra Radiotelevizije Slovenija v Galussovi Dvorani, navaja pod svoje največje dosedanje dosežke.
Nastopiti si želi s svetovno priznanimi klasičnimi glasbeniki, s katerimi bi lahko skupaj užival na odru. »Za naprej imam se veliko želj. Naj ostanejo za enkrat skrivnost,« pa komentira svoje preostale načrte za prihodnost.
Violončelo – največja ljubezen
Tako kot velja za večino poklicev in ustvarjalcev, tudi Brizani doživlja trenutke, ko potrebuje oddih in si za nekaj dni zaželi premor od glasbenega udejstvovanja, nato pa se zoper vrne k svoji največji ljubezni, violončelu, saj pravi, da brez njega enostavno ne gre.
Že njegova najljubša glasba ostaja prva zgoščenka, ki jo je dobil od svojih staršev, in sicer gre za skladbe svetovno priznanega violončelista Yo Yo Ma. »Ko sem zaslišal ta kristalen, precizen zvok, sem si rekel, da moram nekega dne zveneti tudi sam.«
Med njegovimi najljubšimi izvajalci pa se najdejo tudi Daniil Shafran, Mstislav Rostropovich in Natalia Gutman.
Oder je njegov drugi dom, saj na njem stoji že od svojega šestega leta in igra širnemu občinstvu. »Obožujem koncerte, polne dvorane ljudi, in ta občutek, ko se usedeš ter začneš igrati. Ne znam ga opisati, ampak takrat je srce polno.«
