S priljubljenim mladinskim avtorjem Žigo X Gombačem smo se dobili na popoldanski kavi v Cukrarni in spregovorili o njegovem novem stripu, v kateri blestijo Cankar, Murn, Kette in Župančič, ki so močno zaznamovali slovensko poezijo moderne. Prav moderna pa je svoje domovanje našla v Cukrarni, polni zgodovine in zgodb.
Strip je izšel pri Založbi Škrateljc, opremljen pa je z ilustracijami Jake Vukotiča.
Kako se je najprej porodila zamisel za strip o Cukrarni?
»Z urednikom Škrateljca Urošem Grilcem naju veže že večletno sodelovanje, ker smo skupaj leta 2017 delali že Cankarjev strip Hlapec Jernej in njegova pravica. Takrat smo naredili tudi predstavo na temo knjige in bil sem zelo navdušen nad tem, koliko sta bila Uroš in Nina, sourednica, pripravljena narediti za promocijo knjige.
Ker sam prihajam iz sveta glasbe, promocij in oglaševanja, se zavedam, kaj je potrebno, da se tržiš. Sebe dojemam tudi kot blagovno znamko, sem pa na trgu in tudi moje knjige so na trgu, zdi se mi, da je pomembno, da jih prebere čim več ljudi.
Uroš in Nina sta me zato nagovorila s svojim pristopom, ker sta mi recimo omogočila izobraževanja, ogled ključnih dokumentov, pogovore s strokovnjaki in podobno. Postali smo dobri prijatelji. Točno si povemo, kaj in kako. Oba zelo spoštujeta avtorje, znata pa jasno povedati, kaj jima je v redu in kaj ne.
Kar se tiče Cukrarne, je bilo tako, da sem sam najprej imel idejo, da bi delala Bobre, ker so moja najljubša knjiga. Potem je Uroš predlagal, če bi delal Jožeta Plečnika, a smo ugotovili, da je strip o njem pri neki drugi založbi tik pred izidom. Naslednji dan me je poklical in mi predstavil idejo o Cukrarni in moderni. Takoj sem bil za.«
Kako je potekalo vaše raziskovanje za knjigo, glede na to, da pišete o ključnih štirih avtorjih slovenske moderne in njihovi poeziji?
»Najprej sem se vprašal, koliko sploh vem o moderni. Nisem vedel toliko, kot sem mislil, nisem recimo vedel, da je bila ena ključnih oseb moderne Oton Župančič. Ne vem, kako sem to lahko pozabil oziroma mi je nekako ušlo iz spomina. Šel sem v Cukrarno, da začutim zgradbo, si sposodil katalog z besedilom o njeni zgodovini in bil čisto prevzet.
Nisem vedel, da je bila tu tudi blaznica, vojašnica, da je bil tu tudi stampedo tobačnih delavk, ko je zagorelo in so med begom delavke eno izmed svojih poteptale v kaosu.
Edina zgodba, ki pa je bila malce svetlejša, no, trajnejša, je bila zgodba moderne. Zato me je začelo zanimati, kako se lahko v takšni bedi in življenjskih pogojih, ki so bili tu, razvije tako pomembna pesniška zvrst, kot je moderna.
Še vedno mislim, da je moderna most med Prešernom in sodobno slovensko poezijo. Iz moderne je črpal Srečko Kosovel, ki pa nas nagovarja še danes. Ko sem spraševal ljudi, kaj vedo o moderni, ljudje dejansko niso znali povedati, katere so recimo ključne figure, ključne pesniške zbirke. Videl sem, da je res ključno, da ohranimo zavedanje o tem pesniškem obdobju.
Če poezije ne bomo jemali resno, bomo imeli velik problem z uporabo jezika. Poezija je namreč eden izmed vrhuncev izražanja v kateremkoli jeziku. Tudi v našem. Čutil sem odgovornost, da zgodbo moderne predam naprej.«
Kaj ste izvedeli o življenjih Cankarja, Murna, Ketteja in Župančiča?
»Študija teh štirih pesnikov in pisateljev sem se lotil na zelo obsesiven način, samo za študij sem porabil pol leta. Zanimalo me je, kako so živeli, preživeli in ustvarjali. Kako so delovali drug napram drugemu v nekem odnosu, ki so ga imeli samo oni štirje. Ali so se spoštovali, so se zafrkavali, so med seboj tekmovali?
Ta pot raziskave je bila ključna, da sem lahko začel ustvarjati zgodbo. Spontano sem dobil idejo o dveh nesnovnih bitjih, ki se srečata na usodni večer, ko naj bi Dragotin Kette dokončal svojo pesem. To sta muza navdiha in smrt. Ker sem sam avtor, sem dejansko razumel moment frustracije, ko občutiš pisateljsko blokado in potrebuješ navdih.
Ta trenutek sem dal v glavno vlogo, za glavnega protagonista pa sem izbral Ketteja, ker je prvi umrl. Nekje v tistih dneh, ko je končeval zbirko, sta Cankar in Župančič izdala svoji prvi pesniški zbirki, torej Erotiko in Čašo opojnosti. Vse skupaj je bilo zelo živahno, predstavljal sem si, da je med njimi res brbotalo.
Murn in Kette tedaj še nista vedela, ali jima bo uspelo izdati zbirki in se realizirati kot avtorja. Oba sta bila bolna, Kette je čutil, da njegov čas mineva in je bil pod pritiskom, da dokonča svojo pesem Na očetovem grobu. Gre torej za vprašanje, ali bo mlad fant uspel pred koncem življenja napisati to, kar si je zadal in kako mu ob tem stojijo ob strani prijatelji. Oni so brali pesmi drug drugega, to vem iz pisem, ki so si jih pisali, saj sem jih prebiral.«
Ste avtor, ki prehaja med različnimi vrstami pisane besede. Kako je v vaše življenje vstopil strip?
»Moja generacija je odraščala v okolju, kjer je bilo ogromno stripa, a je bil napisan v srbohrvaščini. Razen Mikija Mustra in Marjana Mančka ni bilo stripovskih albumov v slovenščini. Ali pa se jih jaz ne spomnim.
Spomnim se, da smo imeli doma izrezke iz časopisov, kjer so objavljali epizode stripov. Moji starši so sami izrezovali te odlomke in jih lepili skupaj, da so sestavili svojo zgodbo.
Stripe sem vedno rad bral, sploh Mikija Mustra. Moj starejši brat je imel prijatelja, ki je zbiral tuje stripe. V tujini je bila stripovska scena že takrat čisto neprimerljiva z našo. Stripovska kultura v Italiji, Franciji ali Nemčiji je del mainstrema. Noben drug umetniški žanr ne more narediti nate takega vtisa kot stripi, če se znaš prepustiti zgodbi. To, kar počenjajo pri založbi VigeVageKnjige, je izjemno, ker gre za resne zgodbe, ki te pustijo brez besed, pozabiš, da je zunaj dan ali noč. Moj starejši brat si je vedno izposojal te stripe, ki so me enostavno odnesli.
En tak strip je bil recimo Vran, po katerem so naredili tudi film. To se mi zdi res vrhunec umetnosti. Ko sem sam začel pisati in ustvarjati, sem najprej pisal slikanice in romane, potem pa me je nekoč Damjan Stepančič spodbudil, da bi naredil strip. Potem sem začel iskati ilustratorja in sem naletel na Ivana Mitrevskega, s katerim sva izdala knjigo Dnevnik legionarja Primusa na temo starodavnega Ptuja.
Naredila sva še nekaj podobnih stripovskih romanov in začela z rednimi objavami v National Geographic Juniorju, potem pa sem pri Znametnitnih sodeloval z Jako Vukotičem, s katerim sodelujeva že dolgo. V planu imam še tri takšne nove stripe.«
Trenutno smo priča velikemu bumu risoromana in stripa.
»Ja, Stripburger, David Kranjčan, Boštjan Gorenc Pižama, Igor Šinkovec, Jaka Vukotič, Blaž Vurnik, Zoran Smiljanič, Dora Kaštrun, Marijan Pušavec, Gašper Kranjc ter številni drugi. Vsi ti ljudje so pripomogli k oživitvi stripovske kulture pri nas.«
Kakšne odzive je za zdaj prejel strip Cukrarna?
»Odzivi so zelo dobri, strip se v knjižnicah zelo dobro izposoja. Tudi šole ga zelo naročajo. Se mi pa vseeno zdi, da moramo še delati na promociji. Moderna je vseeno bila neka margina, nekaj, česar ljudje ne ozavestijo, ne vedo, kako je bila pomembna. Ne samo moderna, tudi poezija kot takšna.
Kje danes srečaš sodobne slovenske avtorje? Sam moram obiskovati štiri različne knjigarne, da zadostim svoji bralski potrebi po mladih, novih avtorjih. Ampak da bi pa nekje bilo prav zbirališče mlajših avtorjev, sploh pa avtoric? Tega trenutno ni, ker poezija ni spoznana kot nekaj, v čemer je lahko vsak udeležen, ker bi moral biti.
Imamo vrhunske avtorice, ki jih trenutno berem in spremljam - bolj kot avtorje. V zadnjem času se me je zelo dotaknila poezija Katje Perat. Mislim, da so avtorice v našem prostoru veliko bolj iskrene in neposredne.«
Sami ste pesnik. Kakšna pa je vaša poezija?
»Zaradi sprememb v zasebnem življenju že zadnjih 311 dni vsak večer napišem eno pesem. Pišem, da ostajam v pesniški kondiciji. Ne znam povedati, ali bodo te pesmi kdaj izšle v pesniški zbirki. Sočasno delam pa še na dveh konceptih, ki sem jih zgradil sproti na podlagi te osnove.
Poezija mi je zelo pomagala v življenju, ker mi pesmi, ki jih pišem, pomagajo, da predelam svoje frustracije in težke trenutke v življenju.
Poezija mi v zadnjih letih prestavlja nekakšno odrešitev. Moja poezija trenutno je zelo konceptualna in govori o vračanju k sebi.«
Večkrat slišimo, da otroci ne berejo več. Pa je to sploh res? Kako otrokom približati branje?
»Otrokom skušam knjige približati že zadnjih petnajst let s številnimi nastopi na leto, kjer nastopam na šolah. Mislim, da si knjige danes otroci izposojajo prav toliko, kot so si jih včasih. Moja naloga je specifična, ker delam s šolami in moram nagovoriti tako tiste otroke, ki berejo, kot tiste, ki ne. Včasih pridem v stik z otroki, ki ogromno berejo in to so izjemno intelektualno močni sogovorniki.
Nek odstotek otrok bo vedno bral, bodisi zato, ker jim to na pot položijo starši, bodisi zaradi sebe. Branje je osnova, kot je tek osnova za vsak šport. Je osnova, da si lahko ustvariš mnenja.
Vsaka kulturna institucija pri nas ima program za mlade, ogromno je stvari, kjer se lahko otrok ujame v vrtiljak kulturnih dogodkov, ki ga bodo ustvarili v kritično mislečega človeka. In kadar pišem, ne pišem za kar vsakega bralca, ampak za kritično mislečega človeka.
Moje knjige imajo v sebi nek tudi vzgojni moment, ker je treba vzgojiti strpno družbo, kjer bomo prepoznali človeka v težavah. Mislim, da so bralci zagotovo še vedno med nami. Do zdaj so me še v vsaki šoli zbrano poslušali vsaj 45 minut.«
Je torej pomen branja vzgajanje empatije?
»Branje ti da disciplino, da se lahko usedeš in delaš. Od tebe zahteva intelektualni napor, v glavi se ti aktivirajo številne funkcije. Če v otroštvu tega ni, se po pojem dela škoda. Otrokom branje pomaga definirati, kaj je dobro in kaj je slabo. Da zgodba teče, rabiš junaka in antagonista in ta napetost poganja svet, poganja tvojo zgodbo.
Morda pišeš o nekom, ki vstane iz pepela, na kogar ni nihče računal, pa je nekaj dosegel. Tako daš otroku možnost, da vidi, da je nekdo na nekem koncu sveta imel probleme in prišel na svoj cilj. Sigurno je tudi empatija osvetljena sploh v literaturi, ker lahko skozi zgodbo poveš marsikaj.
Prisotnost knjige v življenju mladih vpliva na bogatenje besednega zaklada, širjenje znanja, koncentracijo in pa zavedanje sveta okrog sebe. Ko vidiš junaka, ki je slab, ti avtor razloži, zakaj je slab. Morda je nek nasilnež v šoli izpostavljen nasilju doma. Morda je ta, ki je videti najmočnejši, ta, ki ima največ težav.«
Ste otroško književnost ustvarjali, že preden ste imeli sami otroke?
»Ja. Ko sem bil otrok, sem sestro spremljal na bralni krožek v Pionirsko knjižnico. Na začetku sem se tam dolgočasil, sčasoma pa me je knjižničarka mojstrsko uvedla v branje, ker mi je predlagala, da bi enkrat na mesec ostalim pripovedoval pravljice. Tako sem si izmišljeval zgodbice in jih pripovedoval drugim otrokom. Takrat sem bil star dvanajst ali trinajst let. Ponotranjil sem pripovedovanje zgodb.
Ko pa sem enkrat dobil svoje otroke, sem jim pripovedoval zgodbe za lahko noč. Tudi kadar smo šli kam na izlet z avtom, smo si po poti pripovedovali zgodbe. In sčasoma sem te zgodbe spravil v knjige, ki so nato izšle.
To otroško vnemo sem tako nadgradil z neko odraslo izkušnjo, ki se mi pa zdi nujno potrebna za ustvarjanje zgodb. Ko si odrasel, znaš osvetliti neke stvari, ki otrokom še niso čisto blizu.«
Starejše novice
