Kristina Drnovšek je mlada oblikovalka nakita, ena od prejemnikov priznanja Društva oblikovalcev Slovenije Daljnogled za leto 2022, ki je namenjeno mladim ustvarjalcem.
Najprej je študirala na ljubljanskem ALUO, na smeri Unikatno oblikovanje, po študiju pa se je po nova znanja odpravila v Firence.
»Ko sem raziskovala, kje bi lahko pridobila znanje o zlatarskih veščinah in oblikovanju nakita, sem našla Martino Obid Mlakar. Vprašala sem jo, če bi me vzela pod okrilje kot vajenko. Zelo sem ji hvaležna, saj se danes verjetno ne bi ukvarjala s tem, s čimer se, če ne bi bilo nje. Pri njej sem začela, nato pa sem šolanje nadaljevala na zlatarski šoli v Firencah.«
Kristina nam pove, da imamo v Sloveniji trenutno še dosti zlatarskih mojstrov, ki so šli skozi proces šolanja, problem pa vidi v tem, da danes pri nas ni več šol, ki bi ponujale znanje zlatarskih veščin.
Imamo tudi veliko tako že uveljavljenih kot tudi mladih oblikovalcev nakita, ki bi jim takšno znanje še kako prišlo prav.
»Šola, ki sem jo obiskovala v Firencah, je bila precej osnovana na praktičnem znanju in spretnostih. Tam sem eno leto res intenzivno delala. Veliko poudarka je bilo na izdelovanju nakita v florentinskem stilu, s tehniko graviranja in trafora, kjer je treba zelo precizno žagati z žagico.«
Poklicni izzivi
Kristina ustvarja unikaten nakit po naročilu. To pomeni, da vsak kos naredi po dogovoru s stranko. Je pa lep izbor posameznih kosov njenih kolekcij na voljo v ljubljanski Zoofi.
Kot mladi oblikovalki, pove, ji največ pomeni prav oseben stik s svojimi naročniki, zaradi katerih se iz domačega Zasavja, kjer je tudi njena delavnica, redno vozi v Ljubljano.
»Imam stranke, ki se rade vračajo. To mi največ pomeni. Dobim neko pozitivno povratno informacijo.«
Čeprav mi z nasmehom pove, kako rada ima svojo delavnico in življenje blizu narave, je odmaknjenost od prestolnice tudi izziv.
»To je težavno za stranke. To je tudi eden od razlogov, zakaj smo se odločili še z dvema kolegoma v jeseni odpreti skupen atelje v Ljubljani. Sama pogrešam kreativno okolje in izmenjavo znanj ter mnenj, ki jih prinesejo takšni kolektivi in življenje v prestolnici.«
Kristinin nakit lahko občudujemo tudi na njenem Instagram profilu, ki trenutno nadomešča tudi njeno spletno stran.
Delovni proces in odnos do nakita v Sloveniji
»Za izdelavo nakita je pomembna delavnica. Posebej pa zlatarska delovna miza, to je moja glavna delovna površina. Pri delu uporabljam različne zlatarske pripomočke in orodja od pil, klešč, kladiv do raznih strojev, dela pa se tudi s plamenom, kislinami in podobno. Poleg delovne mize je nepogrešljiv tudi viseči motor, ki je podoben stroju, kot ga vidite pri zobozdravniku.«
Zanima nas tudi, kakšen je odnos do nakita v Sloveniji. Najbrž še vedno velja, da je drag, pravi, torej zlat in srebrn nakit bolj luksuz? Imamo ljudje nek poseben odnos do nakita? Kristina je prepričana, da je temu tako:
»Vsak posameznik ima svoj odnos do nakita, ki je povezan tudi s tem, kaj si lahko privoščimo. Mislim pa, da imamo v Sloveniji predvsem navado, da podarjamo nakit ob pomembnih življenjskih prelomnicah. Nakit iz plemenitih kovin in draguljev, je večen in gre lahko iz roda v rod. Ima svojo zgodbo in te spremlja skozi življenje, spominja te na poseben dogodek, čas ali ljubljeno osebo.«
Odkar sama oblikuje nakit pa opaža tudi, da ga ljudje vedno več kupujejo tudi zase in ne samo ob posebnih priložnostih. Zdi se, nam pove, da jih dosti v nakup prepriča stil posameznega oblikovalca, zgodba, ki se skriva za nakitom ali pa določen motiv, ki jim je osebno blizu.
Kristinin slog se opira na podobe iz narave, motive žuželk in rastlin.
»Zdi se mi, da v treh letih, v katerih oblikujem nakit, še raziskujem in razvijam svoj slog. Včasih me navdihne neka zgodba, kot pri kolekciji Ikarus, in me nato risba vodi do ideje. Inspirira me narava, drobni detajli.«
Njena ljubezen do izdelovanja nakita je vzklila v času študija, četudi oddelek za unikatno oblikovanje ni usmerjen v oblikovanje nakita.
»Zdi se mi, da je kar nekaj oblikovalk in oblikovalcev nakita, ki so študirali unikatno oblikovanje, kljub temu da tam ni poudarek na nakitu, ampak steklu in keramiki. Sama nisem od nekdaj vedela, da se bom ukvarjala z nakitom. Tudi pri izbiri študija me je vleklo in na arhitekturo in recimo na književnost. Šele pri pripravi na sprejemne izpite na ALUO sem odkrila, da poleg industrijskega oblikovanja, obstaja oddelek, ki temelji na neposrednem stiku z materialom. Tudi na faksu sem tako iz stekla in keramike že oblikovala nakit. A sem za diplomo oblikovala čevlje, ne nakita.«
O kosu nakita, ki ji je še posebej pri srcu
»Čeprav se ukvarjam z oblikovanje nakita, ga sama sploh nimam veliko. Skoraj vedno pa me spremlja droben zlat Icarus prstan in pa par uhanov. Brez teh se počutim, kot da mi nekaj manjka. Morda mi največ pomeni obesek s tektitom, ki je prvi kos nakita, ki sem ga oblikovala za razstavo, ko sem bila še čisto na začetku svoje poti, pri Martini. Na razstavi se je nekdo zanimal, da bi ga odkupil, a ker mi je tako drag, sem zavrnila.«
Dolgotrajen in za oči zahteven postopek izdelave
Izdelava nakita je lahko zelo dolgotrajen proces. Delo zlatarja in oblikovalca nakita potrebuje izjemno veliko vaje in tudi dober vid.
»Imam dioptrijo in pri vkovanju kamna ali graviranju uporabljam posebna povečevalna očala. Za res precizno delo pa je potreben mikroskop. Težava je, da so mikroskopi malce dražji, zato je za mlado osebo kar velika naložba. Sama mikroskopa še nimam, ga bomo pa verjetno imeli jeseni v skupni delavnici.«
Kristina poudarja, da ji je bilo vedno najpomembnejše to, da ustvarja za ljudi in da so zadovoljne njene stranke. V prihodnosti bi rada sodelovala še drugimi oblikovalci in umetniki, tudi z drugih področij.
»Želim si zanimivih kreativnih sodelovanj, pogrešam pa tudi delo s steklom. Mogoče ga v prihodnosti skušam združiti z nakitom.«
Spletne strani se za zdaj še otepa, saj ji je ljubši osebni pristop, kjer se z osebo srečaš in skrbno izbereš kos nakita.
»Tudi časovno in finančno je težko voditi spletno prodajo, ker je vsak kos izdelan ročno in je težko ustvarjati na zalogo v večjih količinah.«
Od kod pa jemlje navdih? Ko jo povprašamo po vzornicah in vzornikih v slovenskem prostoru, omeni svojo mentorico Martino Obid Mlakar in pa Martino Lončar, ki je prav tako dolgo delovala v Firencah.
Pogovor zaključimo s sprehodom do Zoofe, kjer nam Kristina pokaže tudi nekaj novih kosov, ki jih nese na zlatenje. S svojim nakitom tke samosvojo zgodbo.
Pogovor zaključimo z mislijo, da je nakit izjemno oseben in da je prav vsak kos namenjen svojemu lastniku ali lastnici, delo oblikovalke pa je nenehno lovljenje ravnotežja med željami drugih, komercialnim potencialom ter volji do raziskovanja in ustvarjanja lastne, neponovljive zgodbe.
