Izjemen arhitekt je preoblikoval Ljubljano, pa tudi Dunaj in Trst. Poznate njegove stavbe v Ljubljani in zgodbo nadarjenega Maksa Fabianija, ki je pisal tudi o duši?
Ne le arhitekt, bil je vizionar, kar dokazal tudi z drugimi inženirskimi idejami: naprava za pomoč pri hoji v hribe, kolo brez verige, brezmotorna letalska naprava – in nekatere že obstajajo!
V letu 2025 praznujemo 160. obletnico rojstva znamenitega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija.
Fabianijevi regulacijski načrti so dolgoročno začrtali urbanizem Ljubljane po velikonočnem potresu leta 1895, v Ljubljani pa je izvedel tudi druge številne projekte.
Njegove stavbe krasijo tudi Dunaj: stavba pohištvenega podjetja Portois&Fix, stavba kartografske hiše Artaria in ljudske univerze Urania. V Trstu je zasnoval Narodni dom, hišo Bartoli, Trgovski dom ter palačo Stabile.
Bil je profesor na dunajski tehniški univerzi, umetnostni svetovalec Franca Ferdinanda, avstrijskega nadvojvode in nesojenega naslednika cesarja Franca Jožefa I. neformalno tudi ljubljanskega župana Hribarja.
In še ena zanimivost: v intervjuju za italijansko revijo La Nazione, ki je bil objavljen leta 1966 (posthumno), je arhitekt izjavil, da je pred prvo svetovno vojno v njegovem ateljeju na Dunaju krajši čas delal Adolf Hitler, ki ga je odpustil zaradi premajhne nadarjenosti in nezavzetosti pri delu.
Ni dokumentarnih dokazov, da se je to res zgodilo, tako da je zgodba, včasih provokativnega Fabianija, morda legenda.
Pa v Ljubljani?
Prešernov spomenik je eden izmed najbolj znanih ljubljanskih spomenikov.
To je zasluga arhitekta Maksa Fabianija, ki si je zamislil podstavek in lokacijo spomenika v izteku Miklošičeve in Čopove ulice. V spomin pesniku Francetu Prešernu je bil spomenik slovesno odkrit 10. septembra 1905.
Njegov tudi načrt za notranji mestni cestni obroč, ki je simbolično sklenjen prav s Fabianijevim mostom. S povezavo Roške in Njegoševe je bil sicer dokončan šele sto let po zasnovi, kar le priča njegovi brezčasnosti.
Zaradi njega Miklošičev park obkrožajo mnoge secesijske stavbe, marsikatere Plečnikove stavbe pa bi stale drugje, kjer stojijo zdaj.
Max Fabiani je eno izmed velikih arhitekturnih imen, ki je Ljubljani vtisnilo svoj pečat. Letos praznujemo 160. obletnico njegovega rojstva!
Bil je eden izmed tistih vsestranskih umetnikov, »urbanist po poklicu, arhitekt po izobrazbi, umetnik po občutljivosti in Srednjeevropejec po kulturi.«
V Ljubljani pa je bil v dvojici s prijateljem, z županom Ivanom Hribarjem najbolj ključen za razvoj mesta po potresu leta 1895. Stavbe, katerih naročnik je bila Mestna občina Ljubljana, celo krasi pročelni grb z zmajem.
Urbanistični načrt po ljubljanskem potresu
V Ljubljani imamo sedem njegovih stavb. To so Hribarjeva hiša (1903), Dekliška osnovna šola (1901), Dekliški licej (1907), Krisperjeva hiša (1901), Bambergova hiša (1907), Mestna ubožnica (1901) in župnišče Sv. Jakoba (1908).
Po ljubljanskem potresu leta 1895 je Fabiani na lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano in ga podrobno predstavil v posebni brošuri z naslovom: Regulacija deželnega stolnega mesta Ljubljane.
Izdal ga je v 300 izvodih in velja za prvo v slovenščini napisano besedilo o urbanizmu.
Na podlagi tega načrta je nastajalo današnje mestno središče z obvozno krožno cesto, ki vodi po Masarykovi, Njegoševi, Roški, Karlovški, Zoisovi, Aškerčevi in ob parku Tivoli.
Fabiani je zasnoval posodobljeno mrežo ulic znotraj tega območja, še posebej neposredne povezave z železniško postajo, in nove trge.
Že takrat opozarjal na težave z železnico skozi center. Po ringu je predvidel krožne proge tramvaja ali drugega javnega prevoza in opozarjal na problematiko železniške proge v rastočem mestu, pri čemer so nekatere njegove zamisli aktualne še danes.
Tako predstavlja zaključek obvoznega ringa leta 2012 postavljeni dvoetažni most pri Cukrarni, ki nosi njegovo ime.
Dekliška osnovna šola (1901)
Zahvaljujoč naklonjenosti ljubljanskega župana Hribarja se mu je tudi v Ljubljani ponudila priložnost projektiranja številnih modernih stavb.
Med njimi najdemo Dekliško osnovno šolo na Levstikovem trgu, zgrajeno leta 1901. Arhitekt je zasnoval sodobno šolsko stavbo z 18 učilnicami za 460 učenk in telovadnico, ki je imela kopalnico s prhami, kar je bila za tisti čas velika novost.
Sedaj je v stavbi osnovna šola s prilagojenim programom v okviru Zavoda Janeza Levca.
Krisperjeva hiša (1901)
Krisperjevo hišo so zgradili leta 1901 ob Slovenskem, današnjem Miklošičevem trgu, kot prvo v nizu popotresne izgradnje mesta.
Hiša je tako postala zgled in je kazala smernice oblikovanja zazidave Slovenskega trga, ki ga je zasnoval. Poudarjen je le vogal z lahkotnim stolpičem pod zvončasto streho, motiv, ki so ga povzele še druge stavbe na vogalih trga.
Miklošičev park (1908)
Slovenski trg, danes Miklošičev park, je uredil do leta 1908 in je tedaj veljal za najlepši secesijski trg v mestu.
Bambergova hiša (1907)
V bližini je leta 1907 načrtoval hišo za ljubljanskega založnika in tiskarja Bamberga, na čigar poklicno dejavnost opominja kiparsko okrasje z reliefi tiskarjev na pročelju.
Palača, ki stoji na vogalu Miklošičeve in Dalmatinove ulice, je izraz arhitektovih prizadevanj za večjo povezanost arhitekture in njenega okolja.
Hribarjeva hiša (1903)
Hišo na vogalu Slovenske in Tavčarjeve je dal leta 1903 zgraditi napredni ljubljanski župan Ivan Hribar.
V pritličju so trgovski lokali, v nadstropjih pa večja stanovanja. Hiša je tlorisno zasnovana na kvadratni geometrijski mreži, ki jo je arhitekt kot kompozicijsko osnovo uporabil tudi na pročelju.
Mestna ubožnica (1901)
Manj znano je, da je Fabianijeva prva izvedena stavba v Ljubljani Mestna ubožnica (1901), zdaj del Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana).
Dekliški licej (1907) in župnišče Sv. Jakoba (1908) ter Jakopičev paviljon (1909)
Po njegovih načrtih so zgrajeni tudi Mestni dekliški liceja leta 1907, zdaj je tam Ministrstvo za zunanje zadeve, župnišče pri cerkvi Sv. Jakoba (1908) in Jakopičev paviljon v Tivoliju (1909), ki je bil zaradi prestavitve železniške proge in gradnje podvozov podrt leta 1962.
Iz Štanjela v Ljubljano in na Dunaj
Maks Fabiani se je rodil 29. 4. 1865 v premožni družini v vasi Kobdilj pri Štanjelu.
Po maturi na ljubljanski realki je leta 1883 odšel na Dunaj, kjer je leta 1892 diplomiral iz arhitekture na Tehnični visoki šoli.
Prvo službo je nastopil kot asistent na Tehnični visoki šoli v Gradcu, od koder se je že kmalu podal na daljše študijsko potovanje po Grčiji, Mali Aziji in Evropi.
Po vrnitvi na Dunaj leta 1894 je najprej dve leti delal v ateljeju znanega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, kjer se je v istem času izobraževal tudi Jože Plečnik.
Leta 1902 je dosegel doktorat iz tehniških ved kot prvi med dunajskimi arhitekti, ki je predložil disertacijo o urbanizmu.
Istega leta je postal svetovalec avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda za arhitekturo in umetnostno zgodovino.
Med letoma 1902 in 1917 je predaval ornamentalno risanje na Tehnični visoki šoli na Dunaju, nakar je zasedel mesto rednega profesorja arhitekturne kompozicije.
Kmalu se je odpovedal temu nazivu in se navzlic različnim ponudbam z Dunaja in Ljubljane preselil v Gorico.
Župan Štanjela in vila Ferrari
Že med bivanjem na Dunaju je namreč nadvse zavzeto sodeloval pri obnovi v I. svetovni vojni porušenega Posočja. Po selitvi v Gorico je zasedel mesto profesorja umetnostne zgodovine na liceju, kjer je poučeval do leta 1925.
Med letoma 1935 in 1945 je bil župan Štanjela. Fabiani je v Štanjelu zasnoval skorajda vse, kar je bilo tam zgrajenega med obema vojnama, pri čemer velja omeniti predvsem prenovo vile Ferrari in vrta pod njo.
V obnovljenem štanjelskem gradu je uredil občinski urad, osnovno šolo, zdravstveni center, kinodvorano, veliko plesno dvorano ter občinsko skladišče. Umestitev različnih javnih programov v prenovljeni grad je brez primere v evropskem prostoru.
Grad je bil pred koncem vojne leta 1944 požgan, zgorel pa je tudi Fabianijev arhiv v Kobdilju.
Maks Fabiani je umrl 12. 8. 1962 v Gorici v visoki starosti, imel je namreč kar 97 let.
