O Ljubljani z najbolj vidnimi Ljubljančankami in Ljubljančani: kako jo doživljajo in kakšna je skozi njihove oči.
Tokrat je z nami Prekmurec, ki že skoraj 30 let živi v Ljubljani. Na klepet smo povabili Aljošo Bagolo, enega najbolj prepoznavnih slovenskih kreativcev in avtorjev.
Po več kot dvajsetletni karieri v oglaševanju, kjer je bil razglašen za kreativnega direktorja desetletja, se je preusmeril v pisanje, predavanja in osveščanje o duševnem zdravju.
Je avtor več knjig, med njimi so tudi: Kako izgoreti, Srečo, prosim in Ne! je moč, ki so zaznamovale številne bralce z iskrenostjo in človeško ranljivostjo.
Velja za glasnega zagovornika odprtih pogovorov o stiskah, izgorelosti in pomenu postavljanja mej.
Ste avtohtoni Ljubljančan? Kdaj in kje se je začela vaša »ljubljanska pot«?
»Sem Prekmurec, ki je v glavno slovensko mesto prišel študirat komunikologijo. Ob koncih tedna sem odhajal nazaj v Prekmurje, kar pa je bilo obarvano predvsem delovno, saj smo imeli doma gostilno.
Potem je čas, ki sem ga preživel v Ljubljani - zaradi razvoja kariere v oglaševanju, kjer sem začel delati že kot študent - začel eksponentno naraščati. Tako je zdaj že 28 let, odkar sem v prestolnici 'zacementiral' svojo pot.
Tu sem spoznal tudi Ivo, kupila sva stanovanje na Viču, kjer živimo še danes, in - v Ljubljani smo pognali korenine.«
Kaj je vaša prva asociacija na Ljubljano?
»Prestolnica. Mesto, kamor se vse steka. Ljubljana je zame sladka točka med Dunajem in Benetkami, iz katere se oziramo v vse te smeri.«
Katera pesem vas spomni na glavno mesto države?
»Morda klišejsko, ampak to sta Mala terasa in Ljubljančanke, pesmi generacije mojih staršev.«
Kateri del prestolnice vam je najbolj pri srcu?
»Odkar imamo psa, sta to zame gotovo Tivoli in Rožnik, kamor jo mahneva vsako jutro. Če pomislim na središče mesta, pa je to Bar Platana na Kongresnem trgu, kjer se dobiva z bratom Dominikom in spijeva kavo, nato pa gre vsak po svoje naprej po opravkih. Poleti mi je pri srcu tudi Trnovo, zatočišče pred vročino je tudi Kolezija. Iški vintgar pa je ena od točk blizu Ljubljane, kjer si baterije polnim z naravo.«
Kaj je po vašem mnenju največji minus slovenske prestolnice?
»Zagotovo naraščajoče cene nepremičnin. Tudi to, da je mesto ravno takega formata, da ne more imeti podzemne železnice, ki bi lepo povezovala tudi okoliška mesta in bi razbremenila pretok vozil v in iz mesta. Ker redno predavam po celi državi, je treba pot načrtovati, da prideš pravočasno na cilj. Ni pa seveda to samo težava prestolnice.«
Katera oblika prevoza po Ljubljani vam je najljubša?
»V prejšnji karieri, ko sem delal v oglaševanju, sem iz Viča, kjer živim, do agencije na Trubarjevi kolesaril, razen pozimi, ko sem zaradi hčerke, ki sem jo vodil v vrtec, raje uporabil avto, jo oddal in nadaljeval v center.
Včasih sem od doma v službo krenil kar peš, za premagovanje razdalj po mestu pa uporabljam tudi skiro na lasten pogon (smeh).
Na fitnes v Gimnastični center Vič grem običajno kar s kolesom, tako da pridem na vadbo že ogret (smeh).
Je pa kot pešec, skiroist ali kolesar treba biti kar oprezen, ker so točke po mestu, ki so nevarne, ker so močno obremenjene z udeleženci v prometu, pa tudi, ker so nekateri od njih objestni.«
Kdo je za vas ikona Ljubljane?
»Dobro vprašanje! Nedavno so me v Prekmurju prijatelji zbadali, ali sem zdaj Prekmurec v Ljubljani ali Ljubljančan v Prekmurju. Vedno si malo oboje – in hkrati nikoli povsem eno. Ljubljano občutim kot dom, domačo, a hrepenenje po Prekmurju o(b)staja.
Poznam malo 'pravih' oziroma avtohtonih Ljubljančanov. A zame so ikone Ljubljane ljudje, kot je Janez Benčina – Benč, ki ga z bratom večkrat srečava v Baru Platana.
Tudi kiparja Jakova Brdarja bi prištel mednje, pa direktorja Slovenske filharmonije Mateja Šarca.
Ikoni sta zame tudi Aljoša Rebolj in Jonas Žnidaršič, ki sta oba imela znameniti oddaji; Rebolj Tok-tok, Žnidaršič pa Videošpon. Kot mulec sem njuni oddaji 'požiral' z navdušenjem.
Ikona pa je zame nedvomno tudi France Prešeren na Prešernovem trgu.«
Vas ljudje v Ljubljani pogosto prepoznajo in ogovorijo?
»Oboje, precej pogosto. Pogovarjajo se z mano o knjigah, ustvarjanju, zahvalijo se mi za vsebine, ki jih delim. Ljudje, ki so v stiski, pogosto poiščejo stik.
Verjamem, da je pomembno, da mesto ustvarja skupnosti in omogoča kakovostne odnose. Kofetkanje razumem kot lepilo med ljudmi, saj prav ob kavi pogosto pride do tistih drobnih, a dragocenih izmenjav, ki povezujejo in tkajo odnose.
Žal pa je tako, da je danes skodelica kave v središču Ljubljane zaradi cene že skoraj prestiž, če razumete, kaj hočem povedati. Če primerjam s Trstom, je tam kava pol ceneje.
Pomembno je, da ohranimo možnosti za stik(anje): pogovor, druženje, žlobudranje na trgu. Vsi si zaslužimo zdrave odnose in preproste trenutke; kava bi morala biti kot beseda 'hvala': dostopna vsakomur in vedno dobrodošla.«
Kateri je najlepši spomin, ki vas veže na Ljubljano?
»Ogromno jih je, vseh ne morem razkriti (smeh). Še dobro se spominjam svojega prvega prihoda v Ljubljano z vlakom in trenutka, ko sem na njem zrl v mamo, kako neutolažljivo joka na postaji.
Prva leta raziskovanja Ljubljane so mi tudi ostala v lepem spominu. Še danes pa ostajajo žive tudi sanje mladega študenta Aljoše, da leti nad kandelabri na Celovški cesti in izvaja salte.
Te sanje so po svoje odsevale zanos, ki sem ga čutil, možnosti, ki so se odpirale, ter radovednost, kam vse me lahko pelje pot. Mislim, da te sanje zelo dobro ponazarjajo tudi moje delo in življenje v Ljubljani.«
