Čeprav je ozka, bivanje v njej ni utesnjeno.
Mestna občina Ljubljana jo je oznanila za znamenitost, ki je ni mogoče najti v turističnih vodičih.
Kaj je posebnost te hiše?
»Težko pravzaprav rečemo, da gre za hišo, saj nima niti svojih nosilnih sten. Zgrajena je bila med dvema stavbama z začetka 20. stoletja, med katerima je bil 3,4 metra širok prehod na dvorišče. Arhitekt Janez Vrhunc je v presledku med hišama videl priložnost, da reši svoj stanovanjski problem. Če bi med obstoječe zidove vgradil etažne plošče in zasteklil ozko fasado, ki gleda na ulico, bi dobil dovolj prostora za štiri stanovanja, velika 34 kvadratnih metrov,« so sporočili z mestne občine.
A čeprav je ozka, bivaje v njej ni utesnjeno, zahvaljujoč premišljeni tlorisni zasnovi.
»V vsaki etaži je po eno stanovanje, ki se odpira proti severu in jugu. Dvojna osvetlitev ustvarja občutek prostornosti in zračnosti. Ko vstopite v stanovanje, imate zaradi steklene stene na jugu občutek, da se bivalni prostor konča šele nekje pod gradom.«
Takšen način gradnje danes sicer ne bi bil mogoč – zaradi zapletene zakonodaje, so zapisali na mestni občini.
»Najožja hiša v Ljubljani tako povezuje dve različni dobi: prostorsko je hiša historična, vendar pa se obnaša povsem sodobno. Zato se prihodnjič, ko boste šli po Slomškovi ulici, za hip ustavite pri številki 13 a.«
